Tiskovna konferenca se je pravzaprav zgodila predvsem zato, da je bil javnosti končno predstavljen katalog bienala. Kljub temu, da je ta dokument, ki bo spomin na 26. bienale ponesel v prihodnost, za marsikoga izšel prepozno, pa je knjigo pohvaliti. Predvsem je koristna zaradi tega, ker gre za enega redkih katalogov, ki na fotografijah ponuja postavitev s kraja dogajanja.
Salve pohval s strani sponzorjev so pokazale svoj odnos do sodobne umetnosti v nepazljivem trenutku, ko je ena izmed govornic pohvalila naslov bienala: »Lepo je, da bienale poleg slovenskega imena Sunek nosi tudi angleško ime Zaupanje.« Gospa, ki je sodelovala na pogovoru o grafičnem bienalu, je spregledala črko h. Thrust seveda ni zaupanje, ampak angleška sopomenka besede sunek. Ta mali nesporazum odseva vsesplošno stanje odnosa med gospodarstvom in umetnostjo. Stroki nikoli ne nastopata z medsebojnim razumevanjem, ampak v boljših primerih kot tujca, ki sta prisiljena bivati v istem okolju in v slabših kot dekla in gospodar.
Sponzorji so zadovoljni in Grafični bienale se lahko pohvali kar z deset tisočimi obiskovalci, a vsa ta hvala me ni prepričala. Vprašanje, ki sem si ga zastavila ob večkratnem ogledu bienala, ostaja. Zakaj se zdi, da se je bienale po svoji 24. in 25. ediciji tokrat nekako umaknil? V prejšnjih dveh izvedbah je bienale radikalno zagovarjal uvedbo novega razmišljanja o grafiki. Kakor je videti, to linijo MGLC nadaljuje tudi v svojem programu razstav za naslednje leto, z razstavama o street artu in oblikovanju naslovnic lp-jev.
Se je bienale v svoji jubilejni izvedbi ustrašil kritik, ki so nanj letele v prejšnjem štiriletnem obdobju? Je tradicija premagala željo po sodobni grafiki, ki ji je sledil MGLC in bienale z njim? Ali pa nam hoče tokratna 26. izdaja pokazati, da lahko tradicionalna in sodobna grafika mirno sobivata v globaliziranem svetu umetnosti? Strah me je, da zadnja trditev ne vzdrži resnejšega premisleka. Nekatera predstavljena dela so tudi na tokratnem grafičnem bienalu odlična, a celotni vtis, ki mi ga daje bienale, predstavlja nerazumljiv korak nazaj. Zadnjih šest let grafičnih bienalov se mi zdi kakor vzpon, ponoven vstop grafike v življenje, z zadnjo edicijo pa nenaden spust ali vsaj stagnacija. Razstava za razliko od prejšnjih dveh ne daje vtisa sodobnega časa.
Tisto, čemur pravimo sodobna umetnost, je sicer res mnogokrat problematično, površno ali enoznačno, a vendar se vsaj sklada z duhom časa, v katerem živimo. Ob nekaterih modernističnih grafičnih listih, ki polnijo stene Tobačne tovarne, pa sem spet začutila, da so ti dokončno stvar preteklosti. Prav tako tudi tradicionalna tajvanska grafična dela izzvenijo zgolj kot nekakšen folkloristični element iz države, ki jo danes, kakor vse druge, prepredajo elektronski kabli.
Tokratni Grafični bienale je za nami. Verjetno je bila zainteresirana večina zadovoljna, da je tista "ta prava" grafika vsaj delno spet našla prostor na bienalu. Smo z razkolom med moderno in sodobno umetnostjo, ki je prikazan tudi na Sunku, spet enkrat priča slovenski inačici spora med anciennes et modernes [ANSIEN ET MODERNE]? Kako se bo bila ta bitka, ko pa obema stranema primanjkuje kritičnih glasov?
Ob bienalu je na strani sodobne umetnosti stala Petja Grafenauer Krnc.
Komentarji
komentiraj >>