Pozdravljeni ljubitelji vizualij! V tokratni Arteriji boste za začetek slišali, kako se je Maja odpravila po Ljubljani na potep in v lov za novimi razstavami. Na ljubljanskem gradu je našla razstavo AL-U4. Njeno kritično oko bo torej v eter prineslo vesti, kaj so imeli letos ponuditi absolventi likovne akademije. Maja pa se je odpravila tudi za Bežigrad, točneje v Bežigrajsko galerijo 1 in si tam ogledala razstavo Garvina Sierre z naslovom Formacion. Garvin Sierra je umetnik iz Porto Rica in je eden od zmagovalcev letošnjega Grafičnega bienala v Ljubljani. V zadnjem delu pa bo Arterija ponudila intervju. Petja se bo pogovarjala z Majo Bogataj Jančič in Jako Železnikarjem, ki z mnogimi sodelavci pripravljata festival ustvarjalnosti in svobodne kulture, ki se v Ljubljani začenja z jutrišnjim dnem.

Na Ljubljanskem gradu se odvija razstava 16. tradicionalne kolonije diplomantov slikarskega oddelka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki so na Velenjskem gradu slikali od 13. do 17. junija letos. Tričlanska žirija, ki so jo sestavljali Boris Gorupič kot predsedujoči, doktor Nadja Zgonik in magistra Milena Koren Božiček, je izbrala tri nagrajence. Sicer pa so se kolonije udeležili: Andreja Eržen, Milanka Fabjančič, Nina Kočar, Tanja Makuc, Tanja Nataša Moškrič, Miha Polanc, Uroš Potočnik, Mark Požlep, Žiga Razboršek, Jurij Selan, Nina Slejko in Sara Šavelj. Navedeni ustvarjalci so zaključili 4. letnik slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pod štiriletnim mentorstvom akademskega slikarja Hermana Gvardjančiča.

Galerija Velenje z že tradicionalnim sodelovanjem med galerijo in ljubljansko likovno akademijo hkrati ustvarja zbirko edine tovrstne sistemske kolonije pri nas. S tem mladim umetnikom, ki prisostvujejo na tovrstnih dogodkih, daje priložnost začetne predstavitve in nabiranja izkušenj. Kljub temu imajo nekateri izmed sodelujočih študentov že podobne izkušnje, saj ljubljanska likovna akademija vse pogosteje sodeluje v raznih mednarodnih strokovnih selekcijah za izbor najboljših likovnih del. Takšno sodelovanje se je zgodilo letos junija v Moderni galeriji, s podelitvijo nagrad Essl Award.

Mladi ustvarjalci so v Velenju pustili vsak po eno delo, ki bo ostalo v zbirki Galerije. Prvo nagrajeno delo pa bo vključeno v stalno postavitev v okviru stalne zbirke na Velenjskem gradu. Prvo nagrado, ki jo je podelila galerija Velenje, je prejela Tanja Makuc za sliko »Otrok v modrem«. Drugo nagrado, ki jo je prav tako podelila Galerija Velenje, sta prejela Milanka Fabjančič za sliko »Genius loci« in Mark Požlep za sliko z naslovom »Superheroses«. Tretjo nagrado, ki jo je podelilo podjetje Gorenje d.d. pa je prejel Jurij Selan za delo »St. Marija«.

Njihove slike odražajo vsakemu izmed njih lasten izraz. Znotraj svojega ustvarjanja uporabljajo različne pristope tako na vsebinski kot tehnološki ravni, čeprav v okvirih klasičnih slikarskih načinov. Upoštevajo različne socialne principe in govorice posameznih okolij, iz katerih izhajajo. Znotraj tega pa izražajo lastno intimno poetiko.

Prvonagrajena Tanja Makuc se skozi svoje delo izraža skozi sofisticiran umetniški jezik. Podoba otroka ženskega spola neposredno komunicira z gledalcem. Odraža opredmetenje avtoričinih intuitivnih slutenj, kjer se sooča sama s sabo na začetku svoje ustvarjalne slikarske poti. Hkrati gledalcu skozi figuralno motiviko sporoča posebno intimno izpoved.

Ustvarjalni izraz drugonagrajenega Marka Požlepa odraža posebno poudarjeno ekspresivno noto. Poteze abstraktnega ekspresionizma so pomešane z eksistencialnim razglabljanjem o doživljanju določenega trenutka, ki jih avtor kakor skozi povečevalno steklo prenaša v slikarsko polje. Tako se na slikarskem platnu odraža povečava avtorjevega mikrokozmosa.

Prav tako drugonagrajena Milanka Fabjančič v slikah z naslovom »Genius loci« upodablja svoje videnje različnih dogodkov in odnosov okoli nas. To se odraža tako na vsebinski, kot tudi formalistični ravni - s postavitvijo slik vertikalno in horizontalno. Sliki sestavljata celoto, ki se skozi tla prostora galerije razširja skozi realen kognitivni prostor v subjektivni prostor gledalčevega pojmovanja neke situacije.

Tretjenagrajeni Jurij Selan v sliki z naslovom »St. Marija« z lepljenjem porumenelih listov stare knjige, katere vsebine se sicer ne da natančno razbrati, prikazuje premišljeno slikarsko kompozicijo. Slika ne odraža neke mladostne vznesenosti, temveč je racionalna kombinacija različnih informacij znotraj slikovnega polja. Nekje v tem polju se kot fantazma pojavi podoba Svete Marije, ki sugerira globoka vprašanja znotraj polja religioznega.

Kot zanimivo bi izpostavila sliko Nine Slejko, ki jo je naslikala po Lurieu in Hockneyu in jo naslovila »Krut človek gleda krutega mastodonta«. Njeno delo izvirno prikazuje avtoričino videnje komunikacije znotraj različnih situacij. Na luciden in duhovit način odraža omenjeno problematiko tako na vsebinski ravni, kot tudi skozi suvereno obvladovanje slikovnega polja, znotraj katerega prihaja do mešanja miselnih skladov in načinov dela, ki so odraz preteklih študijskih let.

Tudi ostali avtorji iščejo odgovore na vprašanje o statusu štafelajne slike v današnjem času, v katerem pozicija mladega slikarja prav gotovo ni zavidljiva. Prepletenost in prekrivanje podob z našo zaznavo in razumevanjem sodobnega sveta močno določa ustvarjanje marsikaterega avtorja na področju likovne umetnosti. V današnjem času in prostoru hitrih obratov in sprememb, se je kot mlad umetnik potrebno konstantno spraševati strašljivo vprašanje: »Kaj je umetnost?« »Na kakšne načine se definiranje in pojmovanje umetnosti vzpostavljata?« »Kako te različne načine vzpostavljanja in kanoniziranja določenih ustvarjalnih naporov konstantno in vedno znova preizpraševati in problematizirati?«

Kateri družbeni procesi in potem posledično posameznikovi intimni dejansko vplivajo na to, da se v kontekstu določenega prostora vzpostavi tendenca določenega razumevanja celotnega umetnostnega polja? Predvsem je v današnjem času razumevanje umetnosti razpršeno. Kljub temu, trenutno govorim o tisti likovni umetnosti iz polja visoke kulture, znotraj katere uvrščamo slikarstvo, ki ga producira oddelek za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost.

Vendar pa je dandanes umetnost presegla meje statičnega razumevanja. Postala je organska tvorba, ki nenehno spreminja položaj skozi družbeno sfero, ki se je vzpostavila zaradi specifičnih oblik sodobnih družbenih odnosov. Znotraj vsega navedenega je mlademu umetniku najverjetneje dokaj težko najti lastno avtonomijo ali individualnost, pa naj gre za tisto pri samem ustvarjanju umetniškega dela, v našem primeru slike, izvirnost pri razpravljanju o svojem delu ali pri selekcioniranju in predstavitvi svojih del.

Interpretacija in vrednotenje umetnosti je določena sociološka vrsta komunikacije, ki se odvija v temu primernih institucijah, prakticirajo pa ga temu primerni strokovnjaki. Položaj teh strokovnjakov in teh institucij v družbi je odvisen od časovnih in prostorskih predispozicij. Interpretacija znotraj vrednotenja umetnosti s strani temu primernih strokovnjakov v današnjem času potemtakem izhaja iz specifičnega dojemanja umetniškega izraza skozi perspektivo devetnajstega in deloma dvajsetega stoletja. Znotraj tega se nemalokrat zgodi, da tako nastale metode vrednotenja ustvarjalnosti nemalokrat vodijo v napačno selekcijo.

Če se vrnemo nazaj na mlade ustavrjalce ljubljanske Akademije za likovno umetnost, ki so pridno ustvarjali v koloniji v Velenju, se ti tudi sami soočajo z resnimi preizkušnjami in vprašanji, kako v realni svet iz varnega okrilja akademije vstopiti čimprej in čimbolj diplomatsko. Hkrati so se srečali s kritiko drugih poznavalcev umetnosti. Srečali so se s sistemom delovanja neke nove institucije preko stare in tako pričeli svojo individualno slikarsko pot, hkrati pa končali delovanje znotraj kolektiva s svojimi stanovskimi kolegi.

Kljub modernističnemu statusu slik razstave diplomantov Akademije za likovno umetnost, podobe, ki si jih trenutno lahko ogledate v peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu, odražajo predstavo našega časa. V sodobnem vizualnem kaosu si mladi slikarji formirajo svoje mesto z upodabljanjem ravno tega kaosa. Še kar uspešno se nekateri izmed njih izogibajo tudi pomanjkanju vsebine in poetike, kar se pri kakršnihkoli že fascinacijah kaj rado zgodi. Razstava v peterokotnem stolpu ljubljanskega gradu je na ogled do 30. oktobra.

Beseda “formacion” v španskem jeziku pomeni vojaško formacijo, pa tudi trening ali v umetnosti oblikovanje. Razstavni projekt obsega podobe, ki skozi motiv vojaških podob odraža formalne preizkuse časovnega soočanja preteklosti in sodobnosti skozi grafiko. Ta skozi inovativno uporabo tiska prikazuje politično aktualne akcije v javni sferi skozi instalacijo, ki je postavljena v prostoru galerije.

Lutke oblečene kot vojaki delujejo strašljivo, saj se gledalec ne more znebiti tipičnega občutka, ki ga spreleti v primeru nečesa neživega v imitaciji živega, torej občutku tesnobe v iracionalnem pričakovanju, da bodo ta neživa bitja oživela. Hkrati je takšen občutek analogen vseprisotnemu in vse večjemu strahu pred političnim nadzorom civilne družbe.

Grafike Garvina Sierre prikazujejo vojaške podobe, ki so skozi različno tehnologijo spremenjene v grafični medij. Postavljajo nas v vlogo oddaljenih opazovalcev stiliziranih vojaških podob, ob katerih se skozi dekoracijo motivov iz nekega povsem drugega časa odraža dramatičnost v sliki. Tako grafike odražajo slikarsko interpretacijo individuuma iz formacion dogodka, vojaške formacije, torej treninga, ki nas, ko vstopimo v polje prostora tega statičnega dogodka, narede za priče in vpletene v dogodke, ki jih predstavljajo. S sliko in instalacijo se Garvin Sierra približa gledalcu in od njega zahteva, da končno postori kaj za svoj pogled na svet.

Vendar pa takšna instalacija opozarja na mnoge situacije znotraj različnih vrst komunikacije. V tej komunikaciji se kot posledica pomanjkanja lastne identitete tako na globalnem kot tudi individualnem nivoju kaj hitro vzpostavi defenzivnost v odnosih. Tudi ta se lahko zgodi tako na lokalni kot tudi globalni ravni.

Obiskovalec z vstopom v galerijo torej vstopi v prostor instalacije in hkrati avtomatsko zavzame status sodelujočega v nemem dogodku. Zraven tega pa grafike z močno narativnostjo odražajo videnje sveta skozi neko dramatično in temno poetiko. Uporabljene so kot dokumentiranje drame, ki je prikazana le v delčku nekega trenutka. Podajajo zloveščo slutnjo pred prihajajočo katastrofo, ki jo skozi svojo nemo statičnost napovedujejo antagonisti v prostoru instalacije.

Zanimiva je kombinacija medijev, ki jih uporablja Garvin Sierra v svojem izrazu. Srečanje sodobne grafike z instalacijo podpira sporočilnost tako enega kot drugega medija, s čimer avtor še dodatno bogati lastni izraz v času, ko je javni prostor precej nevtraliziran s prostorom, ki ga ustvarjajo novi mediji in tehnologije.

Garvin Sierra s postavitvijo mizanscene lutk vojakov ustvari metaforo tistega, kar naj bi se dogajalo v javnem prostoru. Prostor naj bi bil civilni prostor, vendar pa vse bolj postaja vojaški prostor, nadzorovan s strani političnih velesil. Gledalca hkrati navaja na misel o tem ali je civilni prostor sploh kdaj bil prostor poprečnega človeka, ki je lahko zavzemal konkretno pozicijo politične kritičnosti ali pa je bil že od nekdaj konstruiran s strani političnih špekulacij. Razstava v Bežigrajski galeriji1 je na ogled do 27. oktobra.

V Ljubljani se jutri začenja Festival ustvarjalnosti in svobodne kulture. Zato smo v studio povabili dva izmed snovalcev festivala Majo Bogataj Jančič in Jako Železnikarja. Več na http://creativecommons.si/

Z Arterijo sva ure preživljali Maja S. in Petja G.