Torek, 11. 10. 2005
Ariana Ferfila
V petek se je v Cankarjevem domu otvoril 11. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk. Letošnji festival si je vzel za izhodiščno tematiko eno izmed najbolj relevantnih problematik sodobnega časa: varnost.
Kje je ločnica med varnostjo in nevarnostjo?
Je danes ves svet priča razblinjenemu mitu o varnosti, kot so zapisale programske selektorice festivala?
Festival Mesto žensk je, razumljivo, vzel za osnovni subjekt žensko, kot tisto kritično točko, v kateri se odvijajo diskurzi o nacionalni identiteti, večkulturni družbi, mejah evropskega imperija, sprejemljivosti družinskih norm ...
Varnost torej kot iluzija ali kot vrednota, za katero naj si prizadevamo?
Je varnost danes sploh še mogoča?
V Cankarjevem domu smo si lahko ogledali otvoritveno predstavo južnoafriške uprizoritvene umetnice Robyn Orlin, z naslovom Mi, ki moramo sesati lizike v ovitkih...
Predstavo, sicer primernejšo za male prostore, kjer je mogoče vzpostaviti intimnejši in bolj interaktiven odnos z občinstvom, so postavili v Linhartovo dvorano. Prihajajoče gledalce so v sprednjem delu parterja pričakali nastopajoči performerji. V naročju so nosili rdeča vedra in mirovali ob stolih na začetku vsake vrste. Oblečeni v športna krilca, najbolj primerna za teniška igrišča, so delovali absurdno. Toliko bolj, ker je večina izmed 12. južnoafriških postavnih performerjev - moških.
Začetek predstave oznani petje, afriški melos. S petjem se nastopajoči prestavijo na oder, v krilih, z rokami v rdečih vedrih, iz katerih se sliši šelestenje plastičnih ovitkov. Neusmiljeno, nepopustljivo, pride do soočenja; mi naproti vam, oder naproti občinstvu. Prva bojna linija sestavljena iz dvanajstih temnopoltih vitkih teles naproti sedeči gručici belcev. Iz oči v oči.
Celotna predstava je zasnovana na tradicionalnem afriškem petju, bobnanju in plesu. Izrazna sredstva, ki jih je tokrat uporabila Robyn Orlin, so povsem preprosta, vendar ima prav ideja, ki jo želi izraziti, tolikšno politično težo, da je učinek silno močan. Zagotovo ne gre za odrsko kreaturo, ki s sedanjostjo v Afriki ne bi imela nobene zveze. Prav nasprotno. Delo Robyn Orlin nosi v sebi močan naboj aktualnosti in kriči o epidemiji, s katero je zaznamovano afriško življenje tudi v začetku 21.stoletja. Predstava je posvečena Aidsu, smrtni grožnji, ki je prisotna v Afriki na vsakem koraku. In namenjena je nam, ki smo na varnem.
Robyn Orlin je ena tistih, ki precizno izrazi svoje sporočilo. Tokrat je svojemu izpovednemu slogu podala skrajno optimističen ton. Gledalcem pusti, da ploskajo, da se zabavajo, da se soočijo s projekcijo lastne podobe na odrsko platno, da jim je morda rahlo nelagodno, ko se jim tlači liziko v usta; če so le eni izmed izbranih v občinstvu ... Vendar vsemu navkljub; tematika, ki si jo je južnoafriška ustvarjalka izbrala, prav gotovo ni humoristična, ni namenjena poskusom tapkanja po rdečih vedrih, sploh pa ni namenjena temu, da bi občinstvo zabavala.
V Cankarjevem domu je bilo veliko zmede, ko ljudje pravzaprav niso vedeli ali naj se domnevno veselijo z vsemi performerji, naj sodelujejo, ali naj ostanejo v vlogi apatičnega občinstva, naj so torej domnevno neodzivni ... Prav gotovo je bilo veliko tistih, ki jih je presenetila povsem neposredna prisotnost nastopajočih in verjetnost, da bodo morda vključeni v performans.
Lahko rečem, da je Robyn Orlin mojstrsko vpletla občinstvo v sam koncept predstave. S tem je porušila klasično distanco med občinstvom in odrom ter vzpodbudila občutek neperformativnosti.
Mi, ki moramo sesati lizike v ovitkih... je predstava, ki se sooči z belci, s politiko zahodnjaškega imperializma. Robyn Orlin je našla način, kako izpovedati nujo po spreminjanju politike v Afriki, kako krikniti na pomoč z afriškim dostojanstvom, pristno naravo petja in plesa, z naivnim, otroškim veseljem do življenja, živosti ...
Na trenutke sta se v Cankarjevem domu izpostavila dva pola; beli, ki poslušno sedi in razmišlja, ki sledi vsemu v kar ga vodijo, in črni, ki povsem srčno izkorišča oder v celoti, ki uporabi v tistem trenutku vse, kar mu je dano in zato z neverjetno močno prezenco kriči to, kar hoče povedati.
Mi, ki smo na varnem, ki sedimo in čakamo in oni, ki nosijo poslanstvo lastnega ljudstva, ki pojejo in plešejo, ki so živi bolj kot beli človek kdajkoli še bo in katerih eksistenca in preživetje v prihodnosti je ogroženo.
Da, beli človek se gre sodobno umetnost, performerjem na koncu navdušeno ploska, trikrat jih prikliče nazaj na oder......in vendar, čemu?...zaradi čaščenja triumfa sodobne umetnosti?...ali zaradi sporočilnosti samega performansa?....bomo torej ozaveščeni s socialno problematiko v Afriki ali bomo že enkrat kaj naredili?
Mi, ki sesamo lizike brez ovitkov....
Na obisku je bila Ariana.
Komentarji
komentiraj >>