Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KITCH POROKA (1705 bralcev)
Torek, 11. 10. 2005
Bojan Anđelković



V soboto, 8. oktobra, se je na Ljubljanskem gradu v okviru mednarodnega festivala umetnosti Klikni za veliko sliko: kitch porokaMesto žensk dogajala ena precej navadna in hkrati nanavadna stvar. Zgodila se je namreč resnična poroka, ki naj bi bila hkrati performans, happening in čisti marketing. Torej, pompozna poroka-koncept, kot prispodoba kiča. Šlo je za to, da se tako imenovani prelomni dogodek v življenju ženske ali moškega zbanalizira do skrajnosti, saj naj bi se na ta način spremenil v razvpiti medijski dogodek in resničnostni šov, ki bo potešil vse spektaklske potrebe. Na Ljubljanski grad so bili torej v soboto povabljeni prav vsi ljudje dobre volje, posebej mediji, vse pa v organizaciji t.i. blagovne znamke oz. umetniške skupine kitch.

kitch je, vsaj tako pravijo, znamka, ki od leta 1999. naprej »znamči« in vrednoti prostore, snovi, dele teles, ter povzdiguje umetnost na raven trgovskega artikla, vse z močno javno noto posegajoč v obči prostor. Nastopa bodisi kot umetniška skupina ali umetnik posameznik, odvisno od pogojev in potreb posamičnega projekta. V konceptualno zasnovanem delovanju obravnava zlasti novo ekonomijo in razširjanje kiča v klimi metastabilnih družbenih odnosov na globalni in lokalni ravni, gibajoč se predvsem na področju intermedijskih umetnosti. Projekti kitcha so tako praviloma večmedijski: do zdaj je šlo za video, fotografijo, digitalno grafiko, post-readymade instalacije; živi ali spletni performans in happening pa sta jim vedno ustvarjali ustrezno formalno ozadje.

kitch je, recimo, leta 1999 s cenami in nato že leta 2000 z lastno blagovno znamko kitch™ oznamčil dele človeškega telesa in jih potlej kontinuirano tržil vse do leta 2003. Strategija trženja je bila dokumentirana in utemeljena v besedilu »Umetnost je trgovski artikel«, konceptualno trženje delov človeškega telesa pa je bil prvi in izvirni tovrstni primer umetniško-teoretskega udejstvovanja. Novejši projekti pa so nadaljevali raziskovanje odnosa ekonomija-umetnost-vrednost. Tako so pred kratkim, voda, nafta in človeška kri uradno razglašeni za trgovske artikle znamke kitch™. S tem razglasitvenim dejanjem pa naj bi bile tri sodobne utekočinjene ikone povzdignjene na raven fetiša in s pomočjo univerzalnega sodobnega označevalca - blagovne znamke - uradno razglašene za kič.

V ozdju najnovejšega kitch projekta, ki naj bi za kič razglasil poroko, pa leži resničen eksistencijalističen problem. Umetnika znamke kicth sta se namreč resnično morala poročiti zaradi pridobivanja stalnega prebivališča, vendar sta menila, da tudi to svoje dejanje lahko »oznamčijo« z svojo znamko. Kot posledica vsega pa je bil običajno intimen poročni obred tokrat široko odprt za javnost. Na Ljubljanjsemu gradu smo torej lahko gledali poročenca, ki sta Klikni za veliko sliko: sestrebili cinični prispodobi sanjske ženske in sanjskega moškega. Za dodatno mistifikacijo poročnega obreda pa so poskrbele Marlenna, Daphne in Emperatrizz, bolj znane kot Sestre in slovenske predstavnice na Evrosongu 2002.

Potem se je vse nadaljevalo do ranih jutranjih ur v Channel Zero-u na Metelkovi. Do samega konca je bilo vse torej kič in veselo, v meni pa so se ves čas zbujali neprijetni spomini. Pred dvema letoma sem se namreč na Ljubljanskem gradu tudi sam poročil zaradi papirjev. Tudi moja žena in jaz sva to naredila v smislu happeninga in performansa in sva zadevo do konca zbanalizirala v gej klubu Tiffany na Metelkovi. Vendar medijev takrat ni bilo. Spomnim pa se gor dokumentov, ki sva jih rabila za poroko...

In ko sva enkrat vse te dokumente končno uspela zbrati, so nama na občini povedali, da se ena črka v mojem priimku v potem listu ne ujema s priimkom v nekaterih dokumentih. Šlo je za to, da nekateri pisalni stroji v Srbiji nimajo črke »đ« in jo pišejo kot »dj«. Ko sem to razložil službenici na matični uparavi ljubljanske upravne enote mi je le-ta povedala, da ona vse to razume, ampak, da so pravila - pravila. Moral sem se, torej, še enkrat vrniti v Srbijo in spet stati v stotih različnih vrstah pred stotimi različnimi okenci. In to je bilo res banalno. Žal pa ni bilo kič.

Za vas sta se še enkrat poročila Bojan AnDJelković in Keka Čalić




Komentarji
komentiraj >>