Osrednja tema letošnjega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk je vprašanje varnosti oziroma nevarnosti. Tema, s katero se sodobni svet vse bolj ukvarja in ki zaposluje predstavnike različnih področij, tako znanstvenih kot umetnostnih, poraja mnogo vprašanj. Ali vse pogostejši ukrepi, ki nas počasi navajajo na vse večji nadzor in kontrolo v resnici prinašajo boljšo varnost ali pa gre zgolj za ustvarjanje iluzije. In nenazadnje, ali tovrstni ukrepi res služijo svojemu imenu – zaščiti posameznika – ali pa ustvarjajo ozračje še večjega strahu, tesnobe in preganjanosti.
S problematiko vprašanja varnosti in nevarnosti na področju okoljevarstva sta se v okviru festivala ukvarjala umetniški in zakonski par Estela Žutić in Gilles Duvivier. Idejo o performansu oziroma vodenem sprehodu Provolucija Akcija sta dobila na belgijskem podeželju, kjer živita in gojita velik zelenjavni vrt.
Tako smo se na hladno nedeljsko popoldne odpravili pred Moderno galerijo in nato z umetnikoma pozorno buljili v zelenice, ki jo obdajajo, da bi našli tiste zdravilne in hranilne zeli, grme in drevesa, ki bi najbolje reprezentirale idejo umetniškega para.
Med granitnimi kockami smo najprej naleteli na tropotec, na bližnjih zelenicah pa tudi na rman, regrat, grenkuljico, marjetico in koprivo. Izvedeli smo, kako jih uporabiti v kulinariki in zdravilstvu. Torej, če ne veste kaj bi jedli za zajtrk, si lahko mirne duše privoščite zdrobljeno koprivo na maslu, lakoto med obroki pa lahko preženete tudi tako, da namesto raznih čokoladic grizljate stebelce regrata.
V čem je torej poanta Provolucije Akcije? Estela in Gilles sta želela s svojim vodenim sprehodom opozoriti na dejstvo, da zdravilne zeli rastejo tudi v mestnih središčih in na gradbiščih. Ker pa jih dandanes ljudje pojmujejo zgolj kot plevel, se ne ubadajo toliko z njihovimi koristnimi učinki, pač pa bolj s tem, kako jih čimbolj učinkovito zatreti. Umetniški par je torej želel obuditi zavest o obstoju tovrstnih rastlin in ponovno vzpostaviti intimen stik z njimi.
Ideja, sicer zanimiva se zdi v kontekstu letošnje osrednje teme festivala malce privlečena za lase. Ljubljana namreč ni New York in slovenski otroci še vedno vedo, kako izgleda krava, s tem pa ne mislim Milke, ki poleg mleka skupaj s svizci proizvaja tudi čokolado. Dejstvo je, da veliko meščanov vrtnari, spomladi pa na večini slovenskih miz še vedno kraljuje regratova solata z jajci, zato lahko trdimo, da je zavest o obstoju, vsaj nekaterih zelišč še vedno prisotna. Iluzorno pa bi bilo pričakovati, da bodo Ljubljančani regrat za solato nabirali v mestnih parkih. Najbrž pa še bolj, da se bodo za isto solato odpeljali na slovensko podeželje in si jo nabrali tam. Pa tudi, ali bi bila tam kaj manj onesnažena? Ali ni kmetijska politika zadnjega stoletja, ki je izdatno podpirala uporabo pesticidov naredila svoje in ali rezultate tovrstne politike ne vidimo vsak dan v obliki raznih epidemij. Dejstvo je, da večina ljudi najverjetneje ne bo vzpostavila intimnega stika z rastlinami, ampak bo zelišča še naprej kupovala pri vmesnem posredniku – branjevki ali v trgovini. Intimni stik med naravo in človekom je bil že davno prekinjen in najbrž ga ne bo mogoče nikoli več vzpostaviti. Še več, zdi se, da se mestni človek naravi vse bolj oddaljuje in si v svoji okolici želi le narave, ki je vzpostavljena umetno, kot so na primer mestni parki in jo je moč kontrolirati.
Mogoče bi bilo torej v kontekstu okoljske varnosti in nevarnosti bolje spregovoriti o vsakodnevnem človekovem uničevanju okolja in pokazati takšno uničevanje na primerih iz našega okolja. Spregovoriti o tem, v kakšnem okolju živimo in kaj nas čaka v prihodnosti.
Estela in Gilles sta sicer naredila simpatičen vtis, vseeno pa je poanta njunega performansa ostala neprepričljiva.
Zelišča je spoznavala Kristina Sluga.
Komentarji
komentiraj >>