Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Festival Mesto žensk - gledališki performans Ljubljeni sinček v izvedbi Christen Clifford (2490 bralcev)
Sobota, 15. 10. 2005
Zala Dobovšek



Ta uprizoritev Cliffordove je požela kup negativnih kritik. Predvsem so jo sprejemali kot neokusno in pretirano. A v končnem spoznanju je bil to le pričakujoč odziv na tak tabu, ki tudi v gledaliških uprizoritvah ne dobi dostikrat priložnosti, da se o njem spregovori. V vsakdanjem svetu pa tako še bolj ostaja zavit v debeli povrhnjici nelagodja in sramovanja.

Ljubljeni sinček se torej v grobem lahko dojema na dva načina. Kot odrešujoča razbremenitev lastne pretirane čustvene naveze na lastnega otroka ali pa kot skrajno nesprejemljiv in nepotreben napad na vse matere. Cliffordova skozi igrano pripovedovanje neposredno in brezkompromisno obelodanja najgloblje seksualne emocije mlade matere, ki v trenutku ali morda še prej, ko otrok zapusti njeno telo, svojo spolno pozornost iz moža preusmeri na sina.

Močna provokativnost tokratnega performensa pa izhaja iz neposrednega in povsem nazornega izražanja tega družbi prikritega seksualnega nagnjenja. Njena zgodba je skrajno neposredna in jasna. Kar skozi svojo interpretacijo pokaže, je v večini vsakemu gledalcu dojemljivo in prav s to premišljeno lahkotnostjo, ustvari še večji efekt zadrege in pomislekov.

Zametki močne čutne navezanosti na otroka se v Ljubljenem sinčku začenjajo že pri samih pripravah zanositve. Spolni odnosi postanejo za avtorico v trenutku bolj podžigajoči in vznemirljivi. Tisto obdobje, ko je vedela, da spi s svojim možem z namenom, da zanosi, je bilo zanjo najbolj erotično v njunem spolnem življenju. A ob tem vendarle ne sluti, da bo ključen delec njenega moža nekoč nadomestil njega celega. Odtujenost in obračanje misli od moža v nekoga drugega se porodi že v samem metafizičnem predstavljanju otroka.

Eno temeljnih sporočil te predstave je zagotovo podano s stavkom: ˝Zdaj nisem več jaz. Zdaj sem mama.˝ Skozi to misel nas Cliffordova vpelje v skrivnosten in zamolčan notranji svet materinstva. Nadaljevanje roda prinaša materi izgubo prave identitete in premestitev nekdanjih čustvenih nagonov na drugega človeka. V tej zgodbi se splošna podoba in vloga moža kot edinega stimulatorja erotičnosti povsem razvrednoti. Najpomembnejši in sploh edini osrednji lik, ki mater vznemirja, razvnema in ohranja ujeto v erotičnih sanjarijah po porodu je torej – sin.

Ljubljeni sinček je naravnost in brezkompromisno posegel v najglobljo intimo tokratne predstavljene matere. Performans je skozi igralkino interpretacijo besedila odtrgal kakršno koli zaplato, ki bi varovala vsaj delec njenega, zdi se sprevrženega, notranjega življenja. Stimulacija materi, ki jo povzroča sinek, skozi nastopanje vse bolj narašča in vodi v sam vrh razodetja občinstvu. Kot misel in soobčutek pri onaniranju matere otrok namreč postaja enakovreden tekmec lastnemu očetu. Kar je med drugim izvrstno predstavljeno prav s primerom, da ob materi ponoči spita oba. Razpetost njenih misli tako seže od nedolžnega bitjeca v zibelki postavljeni ob zakonsko posteljo in spečim možem na drugi strani, ki ničesar ne sluti.

Spremljanje tokratnega performensa je bilo izjemno dvorezno za gledalce. Nemogoče je namreč primerjati občutke in zaznave tistih, ki so matere in tistih, ki to niso. Če so se prve morda počutile ogrožene in izdane, so vsi ostali sprejemali igralkino prikazovanje kot eksotično temo. Tovrstna incestuidnost je družbi še zmerom močno prikrita. S strani mater zamolčana zato, ker se seveda ne želijo tako osebno izpostavljati. Vsem ostalim pa se tako ali tako niti približno ne more sanjati, kaj vsi ti, morda nehoteni, materinski občutki dejansko lahko povzročajo in v kakšno razdraženost lahko pripeljejo.



Recenzijo je spisala Zala Dobovšek.


Komentarji
komentiraj >>