V okviru festivala Mesto žensk je tudi letos potekal filmski in video program, ki je spregovoril o različnih oblikah družbenega nasilja nad ženskami. Filmski izbor je posebej za festival pripravila španska kuratorka in teoretičarka Virginia Villaplana.
Prikazani filmi so pripovedovali zgodbe različnih žensk, vse pa so bile povezane z nasiljem. Film Care DeVito z dovolj zgovornim naslovom Vedno ljubi svojega moškega je izrisal portret režiserkine babice, Italo-Američanke, ki je navkljub moževemu psihičnemu in fizičnemu nasilju vztrajala z njim do njegove smrti. Beseda ločitev namreč v njenem besednjaku ni obstajala.
Z nasiljem znotraj družine se je ukvarjal tudi dokumentarec Deklica kot darilo avtoric Mayyase Al-Malazi in Jo Smith, ki raziskuje problematiko ubijanja novorojenih deklic v južni Indiji. Okrutno tradicijo, ki je pogosto povezana s plačilom dote, zaradi katere hčere za družino predstavljajo visoko finančno obremenitev, si z različnimi ukrepi prizadevajo izkoreniniti nevladne organizacije.
Na drugačno vrsto nasilja sta opozorila filma Klicanje duhov Mandy Jacobson in Karmen Jelinčić ter Pripadniki mirovnih sil in ženske Karin Jurschick. Oba dokumentarna filma sta se geografsko navezovala na območje Balkana.
Film Klicanje duhov je ganljiva pripoved dveh žensk, Jadranke Cigelj in Nusrete Sivac, ki sta prestali mučenja, posiljevanja in ostale strahote srbskega koncentracijskega taborišča v Omarski. Da varnost in zloraba pogosto hodita z roko v roki, dokazuje tudi dokumentarec o prisotnosti mednarodnih sil v Bosni in na Kosovu, ki so pomembno prispevale k porastu prostitucije in posledično trgovine z belim blagom, ki je postala ena izmed najbolj dobičkonosnih dejavnosti na Balkanu.
Rdeča nit vseh omenjenih filmov se je navezovala na osrednjo temo letošnjega festivala - problematiko vprašanja varnosti in nevarnosti. Miselnost gospe DeVito, tipične predstavnice ponižane in trpinčene ženske, ki moške enači z zagotavljanjem občutka varnosti, dandanes še zdaleč ni preživeta. Vseeno pa njenega prostovoljnega, že skorajda mazohističnega vztrajanja v nasilnem razmerju ne moremo enačiti z vsiljenim nasiljem, ki sta ga doživeli Jadranka in Nusreta. Najbrž ni nepomembno, da so bile na udaru najprej ženske intelektualke.
Ker je nasilje nad ženskami v današnji družbi še vedno močno prisotno, in ker se v tej patriarhalno formirani družbi najbrž v zvezi s tem ne bo nikoli nič spremenilo, je pomembno, da o tej temi spregovorimo. Javno in na glas. Ter vedno pazimo, da ne prestopimo meje, ko stavek: »Vedno ljubi svojega moškega. Ne glede na vse.« postane tudi naša mantra.
Filme si je ogledala Kristina Sluga.
Komentarji
komentiraj >>