Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
310 - After All (The Leaf Label, 2001) (2806 bralcev)
Torek, 28. 8. 2001
Bozji_dar



Album After All odlikujejo širokozorne zvočne informacije, ki v časovno blodečih zapisih cinematično epskih razsežnosti vodijo v ritmične vrhunce. To je album, na katerem se spomini in nočne more iz otroštva prelivajo z medlimi podobami s TV ekrana, ki so kot fragmenti ostali na našem trdem disku v glavi. Tovrstna tematika je bila vodilo skozi vse njune dosedanje plošče, pravi Tim. Občutek misterioznosti, naključni spomini, nekaj čudno znanega, kar prodira v našo zavest iz podzavesti in nostalgija...

Žanrsko ostajata 310 tudi z novim albumom neopredeljiva. Na njuni paleti se mešajo ambientalne teksture, plesni ritmi, nepredvidljiva elektronika in zmanipulirani vokalni sampli. 310 so še eden izmed tistih bandov, za katere bi si morali izmisliti povsem nov žanr, če bi hoteli z eno besedo označiti njihovo godbo, pa četudi je to zadnja stvar, ki bi si jo bend želel. Ni pa samo svežina tista, ki odlikuje glasbo dueta 310, zavidljiva je tudi lahkost s katero se prav neopazno sprehajata med številnimi žanri. Komadi so tako različni, da ima vsak povsem svojstven izraz, a prehodov med njimi ne opazimo. Posamezni zvoki odidejo tako tiho kot so prišli, ali pa ostajajo v nepredvidljivem razpoloženju, da bi zmedli ali samo vzdražili poslušalca. Princip, ki se dotika avantgarde, a se spretno izogiba prevelikim zvočnim pobegom v eksperimentalizem.

Otvoritveni komad Takamous s hrupom oddaljenega vlaka, melodično elektroniko in post-rockerskim značajem lepo nakaže kako se bo odvijala nadaljna vsebina. Vseprisotni eklekticizem je še bolj poudarjen v naslednji skladbi An Seanachi, v kateri se arhaično zveneče brenkalo zlije z modernimi ritmi v svojevrsten vzhodnjaški funk. Na albumu After All kar mrgoli raznih vokalnih samplov in daljših dialogov, ki zvenijo kot bi jih pobrali iz že davno pozabljenih filmov ali političnih manifestacij. Komad UNTidal nam tako na primer ponuja zgodovinsko lekcijo o razkroju Združenih narodov, pijanska trobenta, mehansko udarjanje in ostali sci-fi zvoki pa poskrbijo za zvočni ekvivalent uničenja.

Kar nekoliko izstopa »uradno« zadnji komad na plošči, po katerem je poimenovan celoten album, sicer ne toliko po glasbeni kot po vokalni plati. After All je nekakšen pop hitič z apokaliptičnim besedilom, ki za razliko od ostalih vokalnih prispevkov ni samo še en sample, ampak je dejansko zapet, kot se za pravo pop skladbo spodobi. In zakaj »uradno« zadnji? Album namreč skriva še dva skrita tracka: nekajsekundno razlago izvora imena benda, ki sem jo omenil že v uvodu in pa skladbo brez naslova, nekakšen elektronski blues, ki je oplemeniten še s šepetajočimi sampli in arabsko zvenečo ritmiko.

Album v celoti daje vtis neke velike sestavljanke s tisoč deli, ki se je vsakič lotiš drugje. Nikoli je ne sestavljaš isto, a vedno na koncu prideš do povsem enake slike. Morda prav zato zvenijo 310 tako zbegano in čudno na nek način, a lahko ste sigurni, da boste z vsakim nadaljnjim poslušanjem odkrili kaj novega.


Komentarji
komentiraj >>