Šele trupla ilegalnih migrantov na ograjah španskih eksklav Ceuta in Melilla so problem begunk in beguncev ter prosilk in prosilcev za azil v Evropski uniji ponovno uvrstila v ospredje javne pozornosti. Sicer socialistična španska vlada premierja Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera ga je naglo poskušala razrešiti s sklenitvijo dvostranskega sporazuma z Marokom o vračanju ilegalnih prebežnikov, ki jim je mejo s Španijo oziroma Unijo že uspelo prestopiti. Toda nad človekovimi pravicami zaskrbljene nevladne organizacije so v svet nemudoma poslale grozljive dokaze, kako nečloveško ravna z njimi Maroko.
Podobno je v sosednji Italiji, v kateri je nedavno razkritje nehumanih razmer v Centru za tujce v Lampedusi v soboto sprožilo veliki sočasni manifestaciji proti Centrom za tujce pred tovrstnima objektoma v Bariju in Gradišču ob Soči. In ker se je manifestacije v Gradišču, v katerem nameravajo italijanske oblasti kljub nasprotovanju občinskih in regionalnih oblasti, nevladnih organizacij in drugih gibanj odpreti enega največjih Centrov za tujce v Italiji, udeležila tudi domača odprava nasprotnikov tovrstnih centrov in politike, ki jih proizvaja, poglejmo, kaj se na področju ilegalnih migracij dogaja na Slovenskem.
Ker Slovenijo uradno obdajajo zgolj t.i. varne države, ilegalne prebežnike, zajete na evropskem ozemlju bodoče schengenske meje na Kolpi, Sotli in Muri, po dogovorjeni proceduri vrnejo državam, iz katerih so ilegalno prestopili mejo. Tudi novice o zajetih običajno najdemo zgolj v rubrikah kronike. In mogoče je prav to razlog, da je nekako mimo javne pozornosti šla novica, da je Ministrstvo za notranje zadeve v paketu represivnih zakonov, ki da jih je še potrebno spremeniti, že predlagalo tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu.
Da te znatno zmanjšujejo do sedaj zagotovljene pravice prosilk in prosilcev za azil ter begunk in beguncev v Republiki Sloveniji, so sicer v javnem pismu opozorili že udeleženke in udeleženci 2. kongresa socialnega dela, ki ga je v Portorožu pripravila Fakulteta za socialno delo. Novosti, ki kažejo na očitno nazadovanje načel demokratične, socialne in pravne države ter družbe, pa je kar nekaj. Po novem naj bi se tako uzakonil nedefiniran pred-postopek, v katerem bodo kar sami uslužbenci domače policije odločali, ali posamezna oseba, ki so jo zalotili pri ilegalnem vstopu ali bivanju v slovenski državi, sploh lahko zaprosi za azil ali ne. Taistim osebam naj bi se iz Zakona o azilu brisala tudi pravica do državno financirane pravne pomoči. Če pa pridejo do po evropskih standardih ograjenega taborišča na Cesti dveh cesarjev v Ljubljani, ki se mu uradno in politično korektno reče Azilni dom, jih bo v primeru kršenja hišnega reda čakala še omejitev gibanja. Hišni red, ki ga kot podzakonski akt sprejema in podpisuje prav notranji minister, pa že tako ali tako vsem novim prišlekom v Azilni dom določa prav omejitev gibanja.
To sicer še zdaleč ni vse. Med drugim naj bi tako prosilkam in prosilcem za azil ukinili tudi pravico do denarnega nadomestila, ki jim je do sedaj pripadala, če so se odločili živeti v privatni namestitvi. Da pa bo ta oblast še nekoliko več privarčevala, pa naj se jim ukine še pravica do žepnine, ki že sedaj znaša pičlih 1700 slovenskih tolarjev mesečno.
Prihajajoče spremembe domače zakonodaje so sicer zaenkrat po besedah tiskovne predstavnice ministrstva še vedno v medresorskem usklajevanju. Pristojni na ministrstvu naj bi se celo dvakrat sestali tudi z nekaterimi nevladnimi organizacijami, ki so zaskrbljene nad predlaganimi spremembami. Toda ne glede na uskladitev nacionalnega pravnega reda z evropskim, na katerega se sklicujejo njihovi predlagatelji, te predvsem pričajo, da se slovenska država in družba prav po španskih in italijanskih zgledih spreminjata v evropsko obrambno krajino. Evropska unija namreč od svojih obmejnih provinc pričakuje predvsem učinkovito zajezitev vala ilegalnih migrantov, ki so se v upanju na boljše življenje podali na tvegano pot onkraj bodočega schengenskega zidu na Muri, Sotli in Kolpi. In ne glede na to, da so poslanci evropskega parlamenta s pičlo večino treh glasov 27. septembra določili nezavezujoče minimalne standarde glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, bi zgolj težko rekli, da je Slovenija evropsko manj primerljiva.
Evro-poslanci zahtevajo dosledno spoštovanje pravic prosilcev za azil na vseh stopnjah postopka dodeljevanja statusa begunca, pravico do pritožbe in bivanja v državi, kjer je bila prošnja vložena, do zaključka postopka. Prosilci bi po mnenju evroposlancev morali imeti tudi pravico do osebnega razgovora v zvezi s prošnjo, do pravnega zastopnika in popolnega obveščanja o postopku v jeziku, ki ga razumejo. Torej tudi pravice, ki jih domači predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu ukinja.
Toda po dokaz, da domača država in družba le nista tako zelo evropsko neprimerljivi, sploh ni potrebno daleč. Prav manifestaciji pred centroma v Bariju in Gradišču ob Soči sta namreč med drugim opozorili tudi na določila italijanske zakonodaje, po katerih tujce, ki so izgubili delo ali so jim potekla dovoljenja za bivanje, takoj izženejo ali vsaj zaprejo v Centre za tujce. Prav na primeru teh nevidnih in najbolj brezpravnih kategorij ljudi v sodobnih evropskih družbah – prosilkah in prosilcih za azil, begunkah in beguncih ter ostalih neevropskih tujcih – pa je moč trditi, da o zagotavljanju temeljnih človekovih pravic in dostojanstva na ozemlju Evropske unije pač ne moremo več govoriti. Vsaj temu pa bi bilo vsekakor potrebno posvetiti nekoliko več javne pozornosti.
Komentarji
komentiraj >>