Vreme je jesensko, večina obiskuje mrtve, mi pa se še vedno zanimamo za živo umetnost. Zaradi tega je Maja obiskala galerijo SZDLU, da bi videla kaj vrednega se skriva na skupinski razstavi, ki jo je pripravila mlada Petra Kapš. Ksenija je odkorakal v MGLC in si ogledala razstavo e-a-t (experiment and typography) , ki dokumentira zgodbe, koncepte in procese v ozadju projektov črkovnega oblikovanja in se osredotoča na delo oblikovalcev s Češke in Slovaške. Petja pa sem oddrvela v Equrno in nemo strmela v Neimenovane Mirka Bratuše ter se navdušena spravila k pisanju recenzije.

Temeljno izhodišče projektov, izvedenih pod skupnim naslovom Vstop prost, je torej odnos med umetnikom in javnim prostorom. Tovrstne projekte od leta 1999 izvajajo umetniki, ki jih povezuje kontekst življenja v tem mestu, hkrati pa vsako leto sodelujejo vabljeni umetniki od drugod. Gre za enodnevne akcije, v katere se umetniki samoiniciativno aktivno vključujejo in intervenirajo oziroma delujejo na različnih nivojih komunikacije z mestom.

Celjski umetniki so z akcijo, skozi vlogo dejavnih členov v raziskovanju različnih resničnosti bivanja znotraj določenega urbanega prostora, pridobili novo izkušnjo. Te resničnosti se konstantno prepletajo tako v njihovem zasebnem kot tudi v javnem prostoru, ki je v tem primeru hkrati tudi njihov lasten bivanjski prostor.

Tako so celjski umetniki redefinirali in odkrivali problematiko intimnega in javnega. Znotraj te problematike so se soočali z javnostjo in nejavnostjo urbanega prostora in vprašanji njegove smiselnosti in nesmiselnosti. Hkrati so skozi raziskovanje različnih umetniških praks in strategij delovanja raziskovali pojem zasebnega prostora. To naj bi navedlo tako njih, kot tudi gledalce, konzumerje njihovih akcij, v razmislek o možnih pristopih približevanja sodobne umetnosti javnosti, prevpraševanje pomembnosti lokalne umetniške scene ter nujnost njihovega samoaktiviranja in samoorganiziranja. S tem se tudi umetniki spoznavajo skozi proces samega dela in se tako medsebojno dograjujejo.

V proces kompleksnega razmisleka o problematiki mestnega prostora je bil umeščen tudi element druženja. Sproščeno druženje je dogodek, ki je pomemben del vsakoletnih akcij Vstop prost. Tako se je umetniška akcija z naslovom Vstop prost pričela z otvoritveno akcijo Željka Opačaka. Njegova akcija je bila kulinarična izpopolnitev dogodka. Željkova ideja se je realizirala v obliki slaščic z motivi iz slik znanih likovnih umetnikov iz zgodovine umetnosti, kot so Malevič, Picasso in tako naprej. Druženje se je povezovalo s konzumiranjem slaščic. Te so vzpodbudile občutke ugodja in sproščenosti, kar je vzpostavitvilo ozračje, ki je simboliziralo zaužitje umetnosti. Izrazila se je refleksija današnjega lahkotnega in hitrega konzumiranja vsega okoli nas. Tudi umetnosti.

Nekateri umetniki so se lotili problematik, ki so posledica njihovega osebnega pretresa nad določenimi preteklimi dogodki. Andrej Perko je s svojim delom »Hommage mrtvim« prikazal svojo pretresenost nad pobojem mnogih celjskih prebivalcev v tamkajšnjem strogem zaporu Piskru v obdobju druge svetovne vojne. Zraven fotografij stopal pomorjenih, je na tla s kredo zarisal obrise mrtvih teles. Risbe so spominjale na ameriške kriminalke, kjer na tleh ležeče truplo vedno označijo z belo barvo. Njegova akcija je obuditev spomina na neko davno dejanje. Hkrati je opozorilo, ter komentar sedanjih politično spornih dogodkov, ki prav tako zahtevajo smrtne žrtve civilistov. Perkova akcija je sporočilo svetu tako na intimni, kot tudi globalni ravni.

Na drugi strani je Bori Zupančič s svojimi akcijami, v katerih je sodeloval z lokalnimi, kakor jih sam imenuje, marginalci, na precej pompozen način želel opozoriti nase. Njegove akcije se ne zdijo posledica travmatične recepcije določenih dogodkov tako iz preteklosti, kot tudi iz njegovega sedanjega življenja, marveč opozarjanje nase, kar pa najverjetneje izhaja iz neke druge travme.

Prav tako je Boris Oblišar, s tako imenovano kopalnico, ki jo je postavil sredi mesta in tam opravljal intimna opravila, primerna takšnemu prostoru, malce preveč dobesedno prikazal, kot tudi razumel relacijo javno intimnega. Če postaviš simulacijo intimnega dela stanovanja na ulico in tam opravljaš enaka dejanja kot bi jih doma, je to bolj podobno nekakšnemu uličnemu cirkuškemu dogodku, ki bi verjetneje ustrezal nekemu drugemu kontekstu.

Instalacija Marka Požlepa je subtilen komentar o celjskih brezdomcih. Umetnik opozarja na omenjeno problematiko z leseno postavitvijo, ki asocira na del tistih prostorov, v katerih omenjeni brezdomci živijo. Na instalaciji so dejanske dokumentacije intimnih prostorov njihovih prebivalcev. Zasebnost brezdomcev skozi medija fotografije in videa, ki naj bi z njihovo dokumentacijo postala javna, postane še najbolj zasebna.

Zabaven komentar je ustvaril Simon Mlakar, ki je na znak Prepovedan promet, narisal stilizirano podobo pujsove glave, ki prijazno zre v mimoidoče. Glede na to, da prometni znak stoji ob Mestni občini, se najverjetneje navezuje nanjo. Konkretna vsebina komentarja sicer ni znana, vendar pa je že sama podoba prijaznega pujsa dovolj zgovorna na še bolj zgovornem prometnem znaku.

Andreja Džakušič je opozorila na status meščanov Celja in na njihovo ozaveščenost glede skupnega bivanjskega prostora s tem, ko je, lično urejena, obuta v čevlje z visokimi petami, hodila po mestnih tratah in zapikovala diskretne zastavice v pasje iztrebke. S tem je izpostavila vprašanje celjskim prebivalcem o njihovem statusu in pristopu - tako do lastne javne, kot tudi posledično - skozi to, javno - njihove zasebne, intimne podobe.

Pristopi, ki so jih umetniki uporabili znotraj akcije so le nekatere oblike umetniških delovanj. Te so po svoji naravi časovno in prostorsko determinirane. Zato so vse akcije dokumentirane. To je eden od načinov arhiviranja ustvarjanja umetnikov v interakciji z meščani znotraj mestne skupnosti. Umetniške akcije, ki so bile v določenem trenutku in stopnji izvedbe dokumentirane kot video dokumenti in kot fotografije, ob razstavi Vstop prost vzpodbujajo določen razmislek. Skozi tega raziskujejo možnosti manipulacije razstavljenih vsebin, vprašanj in njihovih oblik prikazovanja.

Nekaterim umetnikom je bolj, drugim manj uspešno uspelo razmišljati in razmisliti, ter v končni fazi izvesti svoje videnje problematike javnega in intimnega znotraj njihovega življenjskega okolja. Vsekakor je razstava, četudi je le majhen fragment celodnevne akcije celjskih umetnikov in zato le dokument, ki gledalcu ne more prikazati realnega vzdušja, kot tudi kvalitete sporočila posameznega sodelujočega, vredna ogleda. Ob zatvoritvi razstave - 17. novembra - bo ob 19. uri izšel še katalog.

Na tokratnem potepanju po oblikovalskih razstavah smo zavili v ljubljanski MGLC. Razstava, ki sliši na ime e-a-t nam odkriva tisto, za vsakdanje opazovalce pogosto skrito, ekspresivno naravo oblikovanja črkovnih vrst. Tokrat se nam s svojimi načrtovalskimi raziskovanji zadnjih dvajsetih let predstavlja več kot trideset čeških in slovaških oblikovalcev. Eksperiment in tipografija sta torej rdeča nit, ki ji razstava tudi dosledno sledi. V pričujoči obliki je bila tokratna razstava predstavljena že v Brnu leta 2004 na Mednarodnem bienalu grafičnega oblikovanja.

Kaj se torej ponuja na ogled zvedavemu obiskovalcu? Na enem mestu se lahko prepusti omamljanju z vsemi razvojnimi stopnjami neke nove črkovne vrste. Pri tipografiji lahko oblikovalec oblikuje tiskano besedilo, pri čemer izbira pisavo, format, razmik med vrsticami ali postavitev na strani. Lahko pa se spusti tudi v bolj kreativni izziv in oblikuje novo črkovno vrsto. Kustosa razstave Johanna Bilak in Alan Zaruba sta se za poudarek na eksperimentu odločila, ker omogoča svež pristop tudi k nekaterim sicer konvencionalnim projektom.

Sicer pa si tako številni teoretiki, kot tudi oblikovalci niso edini, kaj naj bi pravzaprav bil eksperiment. Ameriški oblikovalec David Carson je recimo trdil, da je eksperimentalno tisto, česar še ni sam poskusil, videl ali slišal. Ali drugače, pomembna mu je bila formalna novost rezultata. Toda v današnjem času, ko vse inafomacije potujejo s hitrostjo telekomunikacijske tehnologije, njegova definicija nekako ne zdrži več.

Tudi nasprotovanje obstoječim slogom in rešitvam ni nujno eksperiment. Tisto, čemur so pri načrtovanju novih črkovnih vrst oblikovalci zavezani kljub eksperimentiranju je konvencija na kateri temelji pisava. Skozi razstavljena dela je jasno razvidno sporočilo, kako je tekst vedno podvržen različnim načinom interpretacije.

Nobena črkovna vrsta ni dobra ali slaba sama po sebi. Vsaka ima določene lastnosti in zakonitosti, ki skozi ustrezno aplikacijo najbolje pridejo do izraza. Na prvi pogled razstava razkriva zelo ozko in jasno definirano polje oblikovanja vizualnih komunikacij, ki kljub številnim pravilom in zakonitostim, ki jim je podvrženo, skriva neslutene kreativne potenciale.

Ustrezno oblikovane črke lahko spodbujajo in razvijajo najrazličnejše emocije pri uporabnikih, izražajo ideje ali poudarjajo vsebino. Evoluciji načrtovalskega procesa je moč slediti tudi skozi številne skice, ki so prvi korak na poti materializacije oblikovalske rešitve. Čeprav imajo zelo kratek življenjski lok, izražajo ogromni potencial nakopičene ustvarjalne energije in ne glede na končne rešitve puščajo vso svobodo domišljiji.

Z uporabo računalnikov in oblikovalskih programov je postalo oblikovanje črkovnih vrst v primerjavi s preteklostjo bolj demokratično in ne zgolj omejeno na redke izbrance s spretno in mirno roko ter ostrim pogledom. Še vedno pa je za to velikokrat zapostavljeni del oblikovanja potrebna velika predanost, natančnost in potrpežljivost.

Razstavljeni eksperimenti čeških in slovaških oblikovalcev nagovarjajo opazovalce v prepoznavanju ustvarjenih črkovnih vrst kot sistemov zaključenih vizualnih celot. Vsaka črkovna vrsta pripoveduje svojo zgodbo in se ne omejuje zgolj na tehnične podrobnosti vsake posamezne črke, ki so sicer zelo nazorno prikazane.

Eksperiment nam na tokratni razstavi razkriva določena razmerja med vzrokom in učinkom. Večina takšnih eksperimentiranj znotraj načrtovanja črkovnih vrst ni uporabnih za komercialne namene. In kdaj nekaj ni več eksperiment? Ko je produkt asimiliran, pravita kustosa razstave, oziroma, ko je dokončan. Tako bi lahko rekli, da je nek načrtovalski projekt eksperimentalen le v fazi ustvarjanja. Takoj, ko je narejena in izvedena, aplikacija doseže končno obliko. V tej fazi pa jo je moč poimenovati, kategorizirati in analizirati

Postavitev razstave je narejena dovolj kompleksno, da je zanimiva za strokovno javnost. Ravno prav je razdelana in pregledna, da je znotraj strogih načrtovalskih iskanj zanimiva tudi za laično javnost. Brez pretiranih olepševanj tudi vsakdanjemu opazovalcu nudi neposreden vpogled v sicer nekoliko odmaknjeno polje oblikovanja vizualnih komunikacij.

V veliki sobi Equrne počiva pet polprosojnih Bratuševih figur iz epoksi smole. Njihova površina je, zaradi materiala iz katerega so izdelana in načina izdelave, polprosojna in koža v spomin prikliče človeške ribice in fetusne oblike. Nenavadna opna teles kliče in hkrati odbija dotik. Bo koža teh, ne do kraja razvitih počivajočih, ki za svoje preživetje potrebujejo napajanje električnega kabla, gladka, mrzla in mokra?

Mokrota ostaja v notranjosti telesa, oko se prebije do nje, otipu pa ostaja nedotakljiva. A kdo so ti neprepoznavni polljudje, ki tako ležerno raztezajo ude po tleh galerije? Edina stoječa plastika s školjkastim pokrivalom v spomin prikliče znano slovensko gotsko plastiko. A od nje je bistveno drugačna. Gotski kip je mrtev, zgolj podoba, pod površino Navadnega kipa I pa nekaj brbota. Bivši svetnik pred obiskovalcem brezsramno urinira. Pred popolnim razkritjem in zdi se, da tudi izumrtjem – izsušitvijo - to vendarle brezspolno figuro odrešuje steklena krogla. Fluid se ne sme prebiti na prosto, je pa očem popolnoma razkrit in oči povedo, da je čist, prozoren, da ga telo ni umazalo s svojo notranjostjo.

Da reminiscenca na svetniško podobo ni bila naključna opozarja tudi kataloški tekst Javierja Fuentesa Fea. Ta razkriva podrobnost spremembe naslova razstave, ko je ta domovala v Madridu. Prvotni naslov Svetniki je Bratuša, teden dni pred otvoritvijo, zamenjal z nevtralnim Neimenovani. S tem se je, predvsem za tujega gledalca, ki verjetno ni specialist za prepoznavanje v svetu malo pomembnih slovenskih gotskih plastik, spremenil koncept razstave.

Fuentesa Fea, ki je za Madridsko otvoritev pisal spremno besedilo, je dejanje napotilo k razmišljanju o problematiki naslova umetniškega dela. Naslov gledalcu vsiljuje določeno smer potovanja njegove misli ob umetniškem delu. Prav zaradi tega so se nekateri umetniki že v začetku dvajsetega stoletja, predvsem pa v petdesetih letih prejšnjega stoletja odpovedali vsakršnim besedilom, ki bi lahko napotila k narativnemu označevanju njihovih del. Želeli so, da bi bile gledalcu odprte vse poti, da bi umetniško delo nanj delovalo zgolj z materialom, njegovo površino in barvo.

Še korak dlje je stopil Marcel Duchamp, ki je svojemu delu dodal narativni naslov, vendarle pa je bilo tega nemogoče povezati s kakršnokoli asociacijo na razstavljeni predmet. Ta odločitev je povzročila zev med podobo in besedo. Njegovo delo je jasno vzpostavilo problematiko vprašanja: Kakšno vlogo prevzame naslov umetniškega dela in v kakšnem razmerju je kot konceptualni lingvistični prostor, do podobe, na katero se nanaša?«

Če so umetniki z odklonitvijo naslovov želeli, da bi bila umetnina odvisna zgolj od gledalčeve vidne recepcije, je Duchamp pokazal, da med naslovom dela in delom samim vedno obstaja razkol. Kljub temu pa naslov kot izkušnja prehiti usmerjenost podobe in jo na določen način opredeli že pred njo samo.

Če je bilo ob Svetnikih še mogoče jasno določiti, da gre za polenjene božje kolege, ki se brezsramno poigravajo s svetniškimi siji in svoja mednožja površno varujejo z ogrinjali, pa so ob Neimenovanih te reminiscence postale manj prepoznavne. Ko so figure brez jasnega imena, je misli dopuščeno neovirano povezovanje vidno spoznanega s poznanim.

In kje se v svoje delo vpisuje umetnik? Figure niso izpovedne, gledalcu ne stopajo nasproti in ga ne vabijo v svoj svet. Samozadostno lenuharijo v prostoru in se ne zmenijo za prišleka. Odtujene so od obiskovalca in druga od druge in prisotne le same zase in za kabel, ki jih drži v bivanju. Umetnikove roke ni v površini kipa, saj ta živi samostojno. Napaja in vzdržuje jo brezbarvna tekočina.

Kam se je torej skril umetnik? So pred nami kipi, ki bivajo povsem neodvisno, ali pa je še kje tu utrinek umetnikove prisotnosti? Sama ga najdem. Najdem ga v žgečkljivosti figur, v njihovi brezspolni pa vendar zakriti spolnosti; v uriniranju čiste, poduhovljene tekočine; v »boli me kurac če sem odvisen od elektrike« odnosu figur in če Neimenovane razumem kot svetnike še posebej v ironičnem »mi smo svetniki brez dela, pustite nas pri miru, ne zanimate nas« attitudu.

Razstava anonimnih Mirka Bratuše, do 5. novembra vabi k ogledu v galeriji Equrna. Sporoča nam, da kiparstvo še živi, celo več, da ponuja zanimiva, še neraziskana polja očesu, tudi takrat kadar biva v svoji najbolj klasični formi, v človeški figuri. Razstava poleg lastne zgodbe govori tudi o tem, da se umetnost še ni povsem prevesila v polje kulture, da še lahko, tudi v majhnih zgodbah ponuja mnoga branja.

Tokratno Arterijo smo sesekljale, zamesile in prekuhale Ksenija, Maja in Petja. Naslednja oddaja vas bo popeljala na Break, ki ga bo letos med 7. in 21. novembrom gostila ljubljanska Črevarna, pa tudi galerija Kapelica in Luna park Kodeljevo. Zato se odpravljamo v lov za najzanimivejšimi dogodki festivala, da bi jih v živo v Arterijo pripeljale čez 14 dni.