Radio Študent Četrtek, 27. oktobra 2005
Glasbena redakcija
Recenzija Radia Študent: The Living Jarboe, KUD France Prešeren, včeraj zvečer
*Letošnja koncertna jesen je vsaj v Ljubljani v znamenju bivših glavnih protagonistov newyorških postpunkerjev SWANS. Spomini na nedavni akustični postanek njihovega masterminda MICHAELA GIRAJA v Cankarjevem domu z zasedbo THE ANGELS OF LIGHT so še živi – naj spomnimo, da je GIRA del starih fenov močno razočaral z bistveno drugačnim glasbenim izrazom, kot so ga bili od njega vajeni poprej, medtem ko je bil drugi del nad koncertno zvočno podobo njegovega novega materiala pravzaprav prijetno presenečen. Sinoči pa smo v solidno zapolnjeni dvorani v Trnovem dočakali še GIRAJEVO nekdanjo partnerico v muziki in zasebnem življenju, dosti manj blago zvenečo JARBOE.
Glasbenica, ki je v SWANS med drugim igrala klaviature in pela, se je tokrat predstavila zgolj kot vokalistka; za našpičeno, težko, na trenutke skorajda metalsko muzično osnovo pa je skrbela štiričlanska zasedba THE LIVING JARBOE: bobnarja MIKE ROLLINS in PHIL PETROCELLI, basistka in violinistka PAZ LENCHANTIN ter JARBOEJIN stalni sodelavec v zadnjih letih, kitarist NIK LE BAN.
Približno uro in četrt dolg nastop je bil energična strnjenka komadov z različnih samostojnih plošč JARBOE ter z letos izdane kompilacije A Mystery of Faith še neizdanih posnetkov SWANS in WORLD OF SKIN. Morda nenavadno se zdi, da so s svežega albuma Men odigrali le eno pesem – Feral, s katero so po precej dolgi uverturi počasnega uvajanja v prvi šus tudi otvorili koncert. Če natančneje premislimo, pa odločitev ni tako neumestna, saj je plošča rezultat večletnega sodelovanja cele vrste gostujočih glasbenikov, in jo gre prej razumeti kot studijski projekt, ne pa kot material, namenjen živim predelavam THE LIVING JARBOE.
Glede na to, da je bil koncert razmeroma kratek, komadi pa dolgi, lahko precej natančno rekonstruiramo repertoar: tri skladbe so bile s plošče Disburden Disciple iz leta 2000 (Pure War, Scarification in Dear 666), z albuma Blackmouth (2000) pa so zaigrali komad Seduce & Destroy. Antologijsko plato Anhedoniac, ki je bila za JARBOE nekakšen epilog razpada SWANS in njenega odnosa z GIRAJEM leta 1998, je zastopal komad Sinner. V osrednjem delu koncerta pa so THE LIVING JARBOE odigrali še dve skladbi iz obdobja SWANS, in sicer Song for Dead Time ter I'll Swallow You, ki se je po približno eni uri koncerta iztekla v zaključni hipnotični bobnarski solo, med katerim je JARBOE začupala s svojimi vranjimi lasmi. Komad je precej razgrel občinstvo, ki je z dovolj navdušenim aplavzom THE LIVING JARBOE na oder privabilo še enkrat, tokrat za komad Mother/Father, prav tako iz obdobja SWANS.
Najbrž ni odveč dodati, da je bila sama izvedba komadov precej drugačna kot na ploščah, utemeljena na bobnih, basu in kitari ter predvsem bolj energična, močna in na trenutke neverjetno težka. Dvojni set bobnov in repetetivnost glasbene osnove sta pogosto vodila k hipnotičnosti, ki jo je rezal le JARBOEJIN razgiban vokal, prehajajoč od šepetanja do milozvočnega petja in – na drugem koncu ekstrema – do katarzičnega kričanja in dretja. S tega vidika je obiskovalce, ki so pričakovali depresijo, koncert gotovo presenetil. Kljub precejšnji intenzivnosti same muzike ter dejstva, da je JARBOE večkrat sestopila z odra in se približala občinstvu v prvi vrsti – najbrž zato, da bi vzpostavila stik z njim –, pa je skoraj absolutna odsotnost verbalne komunikacije z občinstvom pogosta pozicija JARBOE s hrbtom proti dvorani in prižig luči, ki je po dodatku najavil nepreklicen konec koncerta, pustil občutek, da zasedbi tega stika ni uspelo vzpostaviti v popolnosti oziroma da je v svoji vzvišeni pozi ostala nekaj korakov stran od popolnega koncerta. Morda pa je to, podobno kot pri GIRAJU, zgolj posledica trdno ukoreninjenega imidža, ki so ga dala leta s SWANS.
Na včerajšnjem koncertu THE LIVING JARBOE v Kudu sem bila Polona.
Komentarji
komentiraj >>