Svojo diskografsko pot je Jeely začel leta 1997 z odličnim prvencem Narcotic Beats, na katerem je genialno združil elektronske ritme s postrockovsko estetiko. Ta plošča še danes ostaja eden izmed draguljev tovrstne produkcije. Da ni tujec v svetu organske godbe, pa je nenazadnje dokazal tudi lani, ko je, ne boste verjeli, izdal povsem akustično ploščo z vokalom – nekakšen kantavtorski prispevek k svoji glasbeni zapuščini. Vmes je ničkolikokrat zamenjal svoje umetniško ime. Ustvarjal je kot Your Favorite Horse, The Ashley Tremolo, Saint 13 in tudi kot Exhalera Deck. Napovedal je celo že dokončen pokop projekta Accelera Deck, vendar je album Digital Headrest nazadnje le izšel pod tem imenom. Prav nič marketinško obnašanje, kaj ne?
No, in če je kdo ob vsem poigravanju z imenom že dobil občutek, da se Jeely z užitkom poigrava s svojimi fani, pa jih s svojim zadnjim albumom nikakor ni razočaral. Po prvencu Narcotic Beats je to verjetno njegova najbolj konsistentna plošča, ki zlahka vzdrži preizkus tudi kot celota.
S šrapneli jecljajočih ritmov raztrgana blaženost, ki poskuša zaživeti v večini skladb na albumu, je tista odlika, ki potegne album Digital Headrest iz povprečja zgodnejšega Jeelyjevega ustvarjanja. Frenetičnost ritmov in ostalega piskovja se na prelep način druži s čudovitimi umirjenimi melodijami. Ožuljena senzibilnost My Bloody Valentine se staplja z binarno opozicijo Warpovih artistov in njim podobno mislečega krdela elektronskih čarovnikov. Ambientalni vložki med komadi pa poskrbijo za digitalno ugodje par excellance.
Že vse tja od Labradford in njihovega albuma Mi Media Naranja nisem slišal komada, v katerem bi tako visoke frekvence igrale tako pomembno vlogo v skladbi, kot v komadu Bitch. Kako se bo zadeva slišala prek radijskih valov je sicer težko reči, povem vam pa, da je prav nenavadno poslušati tako piskajočo melodijo. In še nasvet iz lastne izkušnje: če imate doma kakšnega občutljivega štirinožca, ga medtem raje odpeljite na sprehod.
Ena izmed nosilnih skladb na albumu Digital Headrest je Cam Divine, ki se na njem pojavi kar dvakrat. Najprej na peti stezi in nato še tik pred koncem, na enajsti, v dvakrat pretehtani verziji Cam Divine (Reconsidered). Pred to skladbo pa se nahaja še moj favorit na plošči. Odlična ambientalna skladba Ferment, kjer v fini ambientalni brozgi počasi fermentirajo vsi možni elektronski blipi, glitchi, clicki, ali kakorkoli že pač hočete imenovati ta zanimiv elektronski kaos.
Album se zaključi na isti način, kot se je pričel. S kratkim, minuto in pol dolgim ambientalnim pejsažem, ki povsem pričakovano zaključi to dobro ploščo. Počivajte digitalno.
Komentarji
komentiraj >>