Država Slovenija v mednarodni skupnosti ne velja več za morebitno nevtralno prizorišče, kjer bi lahko v tej te dni megleni podalpski idili srbsko in albansko-kosovsko politično vodstvo sedlo za kako protokolarno mizo ter se soglasno in potemtakem uspešno dogovorilo o končnem statusu Kosova. Temu je sicer v prvi vrsti tako, ker bi ob dejstvu, da sta obe v pokrajini živeči narodnostni etniji dejansko povsem na nasprotnih bregovih, kar se tiče prihodnjega statusa pokrajine, za ustrezno prizorišče za uspešen dogovor težko razglasili katerokoli državo kjerkoli na svetu. Toda da pogovori o prihodnjem statusu Kosova bodo, je že pretekli teden soglasno določil Varnostni svet Združenih narodov.
Kje pa bodo ti pogovori pravzaprav sploh potekali in kako se bodo končali, pa se zaenkrat še ne ve. O samem datumu njihovega začetka pa naj bi bilo več jasno po današnjem sestanku držav kontaktne skupine za Kosovo, torej Združenih držav Amerike, Rusije, Nemčije, Francije, Velike Britanije in Italije, v Washingtonu. Po v dveh delih javno razgaljenem Načrtu za Kosovo domačega predsednika republike Janeza Drnovška in včerajšnjem imenovanju vodje pogovorov o prihodnjem statusu Kosova ter njegovega namestnika s strani generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Anana pa je vsaj popolnoma jasno, da bo država Slovenija v teh pogovorih igrala zgolj obrobno vlogo.
Kofi Anan je sicer za vodjo pogovorov o prihodnjem statusu Kosova pričakovano imenoval nekdanjega finskega predsednika Maartija Ahtisaarija. Ta si je sicer sloves izkušenega diplomata in kriznega posrednika v mednarodni skupnosti pridobil s sodelovanjem v operacijah Združenih narodov. Še najbolj se sicer spozna na Afriko, saj je odigral pomembno vlogo pri neodvisnosti Namibije, nekoliko tudi na Azijo, saj je pomagal organizirati pogajanja med Indonezijo in zaenkrat politično še vedno neuspešnim Gibanjem za osamosvojitev Aceha. Največji uspeh na evropskih tleh pa beleži s sodelovanjem pri zaenkrat uspešnem mirovnem procesu za Severno Irsko. Za nalogo, ki je pred njim tako zelo potrebne balkanske politične izkušnje pa si je nabiral predvsem v letih 1992 in 1993, ko je sprva deloval kot predsednik delovne skupine za Bosno in Hercegovino ter nato v letu 1993 do izvolitve za finskega predsednika leta 1994 opravljal še naloge posebnega predstavnika generalnega sekretarja OZN za nekdanjo Jugoslavijo.
Seveda gre finskemu diplomatu Maartiju Ahtisaariju v zadevi na roko to, da se razmere na Kosovu bistveno ne spreminjajo. Za večinsko albansko prebivalstvo ostaja nesprejemljiva kakršnakoli druga rešitev kot sama neodvisnost, za čedalje manj številčno srbsko manjšino na Kosovu in še posebej srbski politični vrh iz Beograda pa je sprejemljiva kakršnakoli že druga rešitev razen same neodvisnosti. Ne glede na to, da pa ima nemara predsednik republike Janez Drnovšek povsem prav, ko pravi, da je Kosovo pravzaprav že de facto samostojno, pa se prihajajoča zgolj obrobna vloga države Slovenije v pogovorih o prihodnjem statusu Kosova kaže predvsem v Annanovi izbiri Ahtisaarijevega namestnika, avstrijskega diplomata Alberta Rohana.
Dokaz za prihajajočo obrobno vlogo domovine v poskusu razrešitve kosovskega vprašanje s strani mednarodne skupnosti oziroma Združenih narodov pa je tako v tem, da Albert Rohan za razliko od samega vodje pogovorov o prihodnjem statusu Kosova, sploh ne prihaja iz kake daljnje in iz kosovske perspektive eksotične države, kot je Finska, pač pa iz Sloveniji sosednje Avstrije. Ta pa svojih geopolitičnih interesov na Balkanu pravzaprav sploh nikoli ni skrivala. Seveda pa bi bilo povsem pretirano trditi, da je za to s svojim Načrtom za Kosovo poskrbel domači predsednik republike Janez Drnovšek. Nenazadnje se še lahko izkaže, kako vizionarsko prav da je imel, ko je kot edino možno rešitev kosovskega vprašanja navedel prav neodvisnost. Toda dejstvo ostaja, da tudi tega ta trenutek s kakršnokoli že gotovostjo še ni moč trditi.
Seveda ni izključeno, da mu bodo to kot argument naprej metali njegovi politični nasprotniki ob morebitnem potegovanju za naslednji predsedniški mandat leta 2007. Kaj takega gotovo že vnaprej mika do Drnovškovega predloga zadržanega predsednika vlade Janeza Janšo. Še nekoliko bolj verjetno pa si gre v tej vlogi predstavljati zunanjega ministra za vse čase in vlade ter predsedujočega Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi Dimitrija Rupla, ki je pač karakterno dosti bolj zamerljiv. Nenazadnje se lahko upravičeno počuti prizadetega, saj mu je predsednik republike ukradel politični šov, ki se ga je nadejal prav ob kosovskem vprašanju, po Ruplovih besedah eno temeljnih nalog za OVSE v njegovem mandatu predsedujočega.
Toda brž ko ne bo prej držalo, da se bo Slovenija za nosilno vlogo pri razreševanju kosovskega vprašanja pod nosom obrisala predvsem zaradi naslednjih dveh stvari. Prvič je dejstvo, da v primerjavi z eno Avstrijo pač ne premore tolikšne mednarodno-politične teže, kot nas po domačih trobilih državnotvornega diskurza prepričuje predvsem zunanji minister Dimitrij Rupel. In drugič, da imamo ta čas v Sloveniji tako proalbanskega predsednika vlade kot samega zunanjega ministra je z lahkoto preverljivo zgodovinsko dejstvo. In pri vsem tem je, pa čeprav morda vizionarska, samoiniciativa te dni politično osamljenega predsednika republike Janeza Drnovška dokaj obrobnega pomena.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s strani mednarodne skupnosti določeno obrobno vlogo države Slovenije pri razreševanju kosovskega vprašanja v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>