V luči tega kar se je in kar se še bo dogajalo okoli podalpske medijske krajine-ravno smo dobro odpikali RTV referendum, počasi se začenja se razprava o predlogu sprememb Zakona o medijih, pri čemer smo zaenkrat lahko veseli, da se je vlada sprememb lotila diametralno drugače, kot pri RTV zakonu, kjer je bil postopek sprejemanja malone subverziven; tokrat je zakonodajne spremembe napovedala, odprla razpravo in k sodelovanju povabila zainteresirano javnost. Vse to pa, jasno, ni nikakršen garant, da se bo končnemu čistopisu sprememb medijskega zakona z vseh strani aplavdiralo. Verjetno postopek sprejemanja ne bo minil brez verbalnih žolčnih obmetavanj, tudi referenduma ni za izključit. Razpisani so bili že za dosti bolj banalne zadeve.
Poleg samookupacije s slovenskimi mediji, je bil razlog za današnjo temo tudi splošna neodzivnost širše, evropske medijske srenje za mnogo bolj drametične stvari, ki se dogajajo v Belorusiji. Tako na področju stanja človekovih pravic, ustroja demokracije in, seveda, medijev. Deklariran cilj Plunkov Pozabe je, da takšne zadeve pokrije. En dober mesec smo spremljali situacijo v tej desetmilijonski državi, ki meji na poljsko/baltski del Šengena, in kjer lahko z objektivno mero zanesljivosti, kot se je to zgodilo že v parih državah bivše Sovjetske zveze, pričakujemo revolucionarne premike. Večinski medijski diskurz pa je v tem mesecu, vsaj kar se Belorusije tiče, ostal nem.
V današnjih Plunkih bomo imeli dva sogovornika. V prvem delu bomo pslušali predstavnika beloruske verzije srbskega Otpora, gibanja ZUBR. Pogovarjal smo se Aljaksandrom Atroškanavom. Za drugi del oddaje pa nam je kritične aspekte beloruskega vsakdana osvetlil še Aleš Antsipienka, svetovalec/član upravnega odbora Zveze beloruskih novinarjev.
Že od leta 1994 Belorusiji s trdo roko vlada predsednik Aleksander Lukašenko, znan tudi kot poslednji evropski diktator. Bil je, naprimer edini, ki je v času, ko je NATO stresal bombe po Srbiji, v Beogradu obiskal Slobo Miloševića. Razlogi za njegov politični obstoj so raznovrstni; segajo od popolne kontrole nad lokalnimi upravami, regulacije medijev in sodišč, vojske ter policije, in nenazadnje, vsakršne opozicije. Še največ smo o Lukašenku poslušali pred časom, ko je bil v Belorusiji izveden referendum, preko katerega je Lukašenko prišel do tretjega predsedniškega mandata, in tako izvedel svojevrsten ustavni bypass. Ustava namreč določa, da mesto predsednika ena glava lahko zaseda le dva mandata (Kučan, naša ustava).
Prdstavnik gibanja ZUBR, Aljaksandr Atroškanau je na kratko povzel razloge za belorusko vrenje in osovraženost režima predsednika Lukašenka:
//////////////////////////////////////////////////////
Konkretno -v zadnjem času sta se v konfliktu z državo, in zato tudi na robu obstoja, znašla še dva izmed že tako ali tako razredčenih nedržavnih medijev, dnevnika »Narodnaja Vola« in »Delovaja Gazeta«.
//////////////////////////////////////////////////////
Zubrovec Aljaksandr Atroškanau je nadalje navedel običajne razloge in pretveze, s katerimi državni aparat krni, ovira omejuje splošno in medijsko svobodo ter predzgodovino teh pojavov.
//////////////////////////////////////////////////////
Lukašenkov obstoj na oblasti, kot je povedal Aljaksandr, ne bi bil možen brez brezkompromisne podpore Vladimirja Putina. Belorusija in Ruska federacija sta že leta 99 podpisali protokol o poglobljenem medsebojnem sodelovanju. Ta vklučuje dampinške takse, ki jih Belorusija veliki sosedi zaračunava za transport plina in nafte v Evropsko Unijo. V zameno seveda prejema obilno pomoč v obliki vfojaške opreme in pa prepotrebni zunanjepolitični dežnik. Del protokola je tudi namera, da bi se v določenem obdobju Belorusija in Rusija celo ponovno združili v nekakšno konfederacijo. In še ena stvar. Ob meji z rusko Abhazijo obstaja ogromno zaprto območje, kjer se nahaja ena od putinovih dač. Na tem strogo zaprtem in varovanem območju pa bo kmalu Putinu družbo delal tudi Aleksander Lukašenko. Natem območju namreč raste tudi njegova dača, vredna okroglih 5 milijonov dolarjev, kar seveda priča o posebnem rusko-beloruskem razmerju.
Druga stvar: v državah, ki so še do pred kratkim veljala za ekskluzivno ruski interesni teritorij, je prišlo do mehkih revolucij. Lahko začnemo že s Srbijo, pa Gruzijo, Ukrajino itn.. Aljaksandr Atroškanau razmišlja o beloruski revoluciji.
//////////////////////////////////////////////////////
V Belorusiji je pogrešanih nebroj novinarjev. Kruto dejstvo je, da so verjetno mrtvi. Najbolj aktualna sta trenutno primera Veranike Čarkasave in Vasila Hrodikava. Oba umorjena v nepojasnjenih okoliščinah.
//////////////////////////////////////////////////////
Kot je bilo že rečeno, beloruski ZUBR deluje po preizkušenih principih tozadevnih prvoborcev, srbskega OTPORA. Ker nam Slovencem slednji vsaj malo znan, smo Aljaksndra povprašali tudi o morebitnem sodelovanju s starejšim srbskim bratom. Znano je namreč, da OTPOR svoj »know-how« tudi izvaža.
//////////////////////////////////////////////////////
To je bil torej Aljaksandr Atroškanau, član beloruskega uporniškega gibanja ZUBR. Zdej pa bomo, kot je bilo napovedano, poslušali še gospda Alješa Antsipienka, svetovalca in člana odbora Združenja beloruskih novinrjev. Organizacij aje ena vidnejših pri obveščanju o razmerah v Belorusiji in generiranju idej ter akcij za implementacije sprememb. Lansko leto je Združenje za svoje delovanje prejelo vsaj prestižno mednarodno novinarsko nagrado Sakharov, če že ne kašne konkretne druge pomoči. Torej, Aleš Antsipienka splošno o Lukašenkovem režimu, čigar metode so državo pripeljale v sedanjo nezavidljivo situacijo:
//////////////////////////////////////////////////////
Evo, slišal smo tudi gospoda Alješa Antsipienka, svetovalca/člana upravnega odbora Združenja beloruskih novinarjev. Za konec samo še tehle par besed. Vsakega 16. v mesecu bo širom Belorusije potekala vsedržavna akcija, tako imenovana Beloruska solidarnost. Prva se je že zgodila. 16. oktobra se je na ulicah Minska in drugih mest zbralo več kot sto tisoč ljudi, na oknih po celi državi pa so v znak podpore in zavzemanja za spremembe gorele sveče. Res je sicer še preuranjeno govorit o čem konkretnem, ampak izkušnje nedavnih dogodkov v Ukrajini, v Gruziji vseeno dajejo slutit, da je revolucija za voglom. Pravzaprav je le vprašanje, v kakšno barvo se bo odela. Na spletju na to konkretno dilemo največkrat beremo, da bo plava (cornflower-plavica, roža encijansko modre barve).
Komentarje, kritike, predloge, pa če je kakšna pohvala na današnje Plunke lahko pošljete na apr@radiostudent.si ali pa surfnete na spletni forum Radia Študent.
LINKI:
http://solidarity16.org/eng/
http://baj.ru/indexe.htm
http://www.zubr-belarus.com/index.php?lang=2
http://www.belarusguide.com/history1/history_of_belarus_as_nuclear_power.htm
http://www.belarusguide.com/main/Open_Letter_August_2005.html
http://baj.ru/Zajav/z270503e.htm
http://www.belarusguide.com/as/law_pol/politics.html
Komentarji
komentiraj >>