Radio Študent
Glasbena redakcija
off recenzija
torek, 8.11.'05
6. mednarodni festival Iz(z)ven, Narodni dom, Maribor, od 4. do 6. novembra
Mariborski festival Izzven je lanskoletni podnaslov »neobičajen jazz festival« zamenjal z angleškim »Maribor jazz festival«, a to ni niti najmanj vplivalo na programske smernice festivala, ki še vedno pri izboru nastopajočih dajo poudarek na nekonvencionalne in avantgardne godbe, ki se marsikateremu ljubitelju tradicionalnega oziroma na tradiciji slonečega jazza gotovo ne slišijo niti približno kot jazz. Toliko slabše za take ljubitelje s premajhnim slišnim razponom in toliko boljše za tiste, ki si želimo novih zvočnih pustolovščin, ki zamejujejo, ukinjajo, kombinirajo in širijo toge žanrske postavke.
Letošnja izdaja Iz(z)vena je ponudila nekaj novosti; tukaj imamo predvsem v mislih glasbene delavnice, ki so bile odprte za javnost, ter širitev področja novojazzovskega boja, s čimer namigujemo, da je koncertno zaživelo nekaj prostorov več kot lani – klub Kibla ter njegov razstavni prostor. V slednjem je potekal otvoritveni dogodek festivala, nizozemski multimedijski projekt Glerum Ex Machina, ki združuje v živo odigran kontrabas s projekcijo vnaprej posnetega videa. Ta je bil občasno tudi zvočno podložen, tako da je kontrabasist Ernst Glerum, sicer znanec iz ICP Orchestra, v bistvu igral »na sliko« ter na nasneti ritem, ter uspel ustvariti zanimiv zvočno-vizualni kolaž, ki se je mestoma približal modernim videom, mestoma pa glasbenim dokumentarcem. Upamo lahko, da bodo še naprej vabili podobne izvirne projekte ali pa Kiblino razstavišče morda celo uporabili za kinodvorano, v kateri bi zavrteli kakšno zgodovinsko pomembno dokumentaristično ali koncertno filmsko delo.
Nadaljevanje otvoritvenega dne Izzvena je potekalo v Veliki dvorani Narodnega doma, tudi sicer prizorišču večine dogodkov, z enim odličnim in enim medlim nastopom. Odličnega je prispevala švicarska trojka Koch-Schütz-Studer, ki je z avantgardnim tipanjem po sami substanci zvoka, ko je ta med nastopom doživljal silovite metamorfoze od komaj slišnega pokljanja, brnenja in šumenja do udarnega, hreščečega trušča, več kot opravičil naslov svojega projekta: hardcore komorna glasba. Za medel vtis, s katerim se je zaključil uvodni dan, je poskrbel projekt Headfake oziroma tandem Doug Wimbish in Will Calhoun, basist in bobnar zasedbe Living Color ter sodelavca pri številnih drugih projektih. Če smo si obetali udaren »boben in bas« v najširšem pomenu, sta samovšečna glasbenika dokaj kmalu po živahnem nastopu zabredla v ponavljanje in dolgovezenje; pričakovali bi vsaj kakšno dub ekskurzijo in subverzijo, tako pa smo žal precej hitro ugotovili, da smo v naših krajih veliko močnejšo kombinacijo bobna in basa slišali od Kojine Discipline kičme in sicer pred oho-ho leti. Dvojici, ki jima ne moremo očitati obvladovanja njunih glasbil, bi vsekakor priporočili, da v band vzameta vsaj kakšnega MC-ja in spretnega scratcharja, ne pa da se samopašno prepuščata svojim vlogam velikih zvezd, ki pa v bistvu nimata niti jasnega koncepta svojega početja …
Drugi dan Iz(z)vena je še v najmanjši meri ponudil muziko, ki bi v nas še naprej izzvenevala. V bistvu smo od treh bili zadovoljni le z enim koncertom, s pri nas že znanim projektom Belgradeyard Sound System. Band je nastopil v Kibli, ki se je izkazala za idealno prizorišče z videom podprte energične mešanice elektronike in free jazza. Elektronski del, odigran na dveh računalnikih, se ni nikoli zadovoljeval le s podajanjem podlage, ampak se je nenehno vključeval v izjemno razgibano, mestoma kar drvečo medigro z odbitima freeejazzovskima saksofonom in kontrabasom, kakršna doslej nismo slišali od nobenega glasbenika kakšne ex-Yu deželice. Hvala bogu, da se je band tako razdal in nam napolnil slušne organe z zgoščeno in domišljeno muziko, saj je popravil mešane občutke po prvih dveh koncertih večera.
Omenjene mešane občutke ni toliko zakrivil švedski pianist Daniel Karlsson s svojim projektom Pan Pan, ki je odigral precej solidno različico neobopa z nagnjenjem do zelo občutenega in tudi krasno podanega liricizma, pač pa veliko bolj naši stari znanci iz zasedbe Matt Darriau's Paradox Trio. Projekt saksofonista iz Klezmatics se sprehaja po balkanskih godbah, a suvereno obvladovanje inštrumentov vsakega člana kvarteta še ni porok za skupinsko udarnost in prepričljivost in tako je tudi čoček zazvenel, kot bi ga igrali zaspani akademiki.
Zadnji dan festivala je po pričakovanju prinesel največ užitkov, pomembno pa je k zvrhani malhi dobre muzike prispeval legendarni saksofonist Archie Shepp s svojo poučno delavnico. Čeprav nismo pričakovali veliko, saj je menda gospod v zadnjih letih zelo muhast, je po jedrnatem desetminutnem predavanju o zgodovini črnske godbe in izpostavljanju njene differentie specifice predvsem z ozirom na klasično glasbo prisluhnil domačim glasbenikom, se jim večkrat pridružil tako na klaviaturah kot saksofonu, ter pokazal, da ima še veliko za pokazati. Najbolj zabavni trenutki so bili, ko je ročno ustavil band na odru, jim lepo povedal, da igrajo narobe, da gredo drug mimo drugega, da se, skratka, ne poslušajo. Takrat je sledila ponovitev problematične skladbe, ko so mladci zaigrali bodisi sami bodisi ob Sheppu, ki jih je z zanj značilnim hrapavim zvokom vzpodbujal ter iz njih končno izvlekel sočno in intrigantno igranje.
Še en domači mlajši glasbenik je nastopil na Izzvenu, a se je v zadnjih nekaj letih tako uveljavil, da o njem nikakor ne moremo govoriti kot o novincu. Samo Šalamon je s svojim novim italijansko-ameriškim kvartetom pokazal, da mu ne zmanjkuje novih idej, ne glede aranžmajev ne glede vlog posamičnih akterjev. Občasno se je celo začel tudi odmikati od za jazzovsko kitaro stereotipne pridušene zvočnosti in bolj »delati« na piskih, šumih, odmevih. Želeli bi si še več tega!
Frank Gratkowski Double Quartet je imenitno opravičil svojo zgodovinsko navezavo na Ornettov dvojni kvartet. Band, sestavljen iz vrhunskih ameriških in nizozemskih prekaljenih mačkov, kot so Gerry Hemingway, Tobias Delius, Wolter Wierbos, Michael Vatcher in Herb Robertson, je deloval zares bombastično. Zdelo se je, da se svobodne forme, čeprav odigrane po notah, sproti prikazujejo posameznim glasbenikom, ki jih potem razdelijo ostalim, ti jih pa členijo in poglabljajo, redčijo in gostijo, dokler se ne oblikujejo v silovito omamno mnogozvočnost.
Z omamnostjo, pa čeprav je bila ustvarjena iz veliko manj inštrumentov, se je tudi zaključil letošnji Izzven. Res bi se težko spomnili boljšega zaključka, kot ga je na Malem odru Narodnega doma, ki je v bistvu na katakombe spominjajoči kletni prostor, uprizoril Joe McPhee s svojim triom, v katerem sta še čelist Fred Lonberg-Holm in bobnar Michael Zerang. McPhee je z žepno trobento in saksofonom peljal kompanjona in zbrano občinstvo čez presunljive spiritualne aylerjevske poljane. Nastop, ki se ga je res držala avra posvečenosti, je gradil na komaj slišnih, izjemno občutno odigranih zvenih, ki jih je vodja tria izvabljal predvsem iz trobente, k čemur sta se vsak po svoje pridruževala ostala dva, Zerang z nepravilnimi zamahi, drobenjem ritma, Lonberg-Holm pa tudi s kakšno z elektronskimi efekti podžgano vročo solažo.
Osupljiv nastop, ki se ga bomo spominjali kot enega najboljših jazzovskih koncertov v zadnjih letih, a gotovo nam ne bi ponudil take telepatske zvočne interakcije v Kibli, kjer je bil nastop sprva načrtovan, ali na Velikem odru, kamor so ga najprej prestavili. Res je škoda, da je to bil edini letošnji nastop na Malem odru oziroma v tem podzemnem klubu, ki se je izkazal za enkratno prizorišče tako za prodorne kot pretanjene godbe. A ker Izzven vsako leti ponudi kaj novega, lahko samo upamo, da bodo tudi organizatorji prišli do istega mnenja in da bodo na ta oder v prihodnje postavili najbolj posvečene in posrečene glasbenike.
V Mariboru se je v jazzovski čagi preizkušal MarioB.
Komentarji
komentiraj >>