Kako se film ljubi z avtorjem? Ja no, za začetek se pod roko peljeta v Tivoli. Sedeč na klopci si zvijeta cigareto, potem pa…mečkanje in odhod. Avtor je Naško Križnar, film pa 8 milimetrski, črnobeli. Ljubezen se je zgodila leta 1968, zdaj pa je na obisku v obeh Bežigrajskih galerijah.

A veste zakaj je meni OHO še vedno boljši kot vsa današnja neokonceptualna zmešnjava sodobne umetnosti? Ker je tako pristen. Ker izhaja iz sebe. Ker mi ne serje s tonami filozofskih traktatov preden izdavi artikel pred gledalca, obiskovalca, sprehajalca. S čimer seveda nočem reči, da OHO nima filozofske podstati. Seveda jo ima. Ampak še vedno ga lahko berem tudi na nivoju pristnosti izraza. Še vedno je to nekaj, kar mi je blizu. Nekaj, kar je v enem obdobju skupaj spravila kopica mulcev v poznih dvajsetih. Imeli so svoje prepričanje o svetu in se niso pustili zjebat raznim kapitalom sveta umetnosti, ki jih je hotel pospraviti v svoje predalčke, prodati v svojih galerijah.

Tam v sredini šestdesetih so se zbrali skupaj: Plamen, Pogačnik, Zagoričnik, Šalamuna, Kermaunerja, Nez, Matanović, Vojin – Chubby in prijatelji in so se šli ustvarjanje. Vanj so izlili vse: muziko, ki so jo poslušali, medije, ki so jih preizkušali, podobe, ki so jih gledali, vedenje o svetu zunaj in znotraj. In pustili so nam kopico enih artiklov, enih artefaktov, ki se zdaj valjajo po galerijah in depojih in občasnih razstavah. Ti ostanki so taka majhna vrata. Skozi njih pridemo do OHO. Predvsem kratki filmi so me tokrat zvlekli v njihov svet.

In ta svet je tako pristen, tako domač. Resnost in zajebancija sta v njem, pa genialne in banalne ideje, pa stvari, ki jih pobereš na ulici in resne filozofske debate o naravi predmeta. Banalnost in genialnost. Ampak če vprašate mene je prav to dvoje skupaj šele zaresna genialnost. In predvsem pristnost. Nič sranja. Nič natolcevanja v smislu lezenja v rit, ampak poštena izjava: Jaz sem genij! In potem, ko te hoče kak Information show speljati v gnili svet art kapitalizma, pošteni NE HVALA. In odhod.

Zdaj lahko pričnem s pravzaprav zanimivim razglabljanjem o konceptualizmu v svetu in OHO-ju pri nas. Pa ne bom! Če hočete zvedeti to, pojdite v knjižnico. Sama bom nadaljevala pri kratkih filmih. Pri Sranju.

Spet režira Naško Križnar. Tokrat igra par: Manca Čermelj – mlada in lepa in Vojin Kovač – Chubby – mlad, zanimiv in nor. On kadi, ona je ob oknu. Film se igra z besedami, ona je ob oknu. On se igra z besedami na njenih prsih. On na njen hrbet nariše njene prsi z barvico za oči. Poljub in konec.

Pa mi spet zabrni v glavi tak umetnostnozgodovinski vragec in prične z vprašanji. Ja kaj pa konceptualizem v Ameriki, a so kopirali, ne niso. Ja kaj pa land art, a je bil prej pri nas ali tam čez lužo, a je bilo sočasno? Spet in spet me hočejo možgani zvleči v svet, več stopenj oddaljen od direktnega stika z umetnino. Pa se jim ne pustim. Odžvižgam jih. Saj ni važno. Drugi naj iščejo zmagovalce. Kaj za umetniško delo pomeni kdo je prvi in kdo je drugi. Čemu to tekmovanje, ta vstop sveta, ki me ne zanima, pa je ves čas tu. Tokrat me zanima zgolj stik, kontakt s filmom, ki ga gledam. Hočem vanj, v njegov svet, v svet OHO. Pustimo teoretično navlako ob strani.

Ker so danes aktualni mediji, še film za ljubitelje le teh. OKO iz 1967. Oko dva zamigota na ekranu. Ekran se trga, lomi v dveh barvah. Črna bela, bela črna. Igra znakov, abeceda pleše na ekranu. Nastane krog iz njega se zasmeje sonce. Zatemnitev. Prikaže se polje belih pik. Po ekranu dežuje abstraktna kompozicija. Iz črnega sonca se izvali obraz dekleta. Pa spet migotanje in pogled na blokovsko naselje. Bloki se raztreščijo v bele vertikale in…konec.

In morda smete na koncu reči: Pa kaj sploh ta OHO loči od ostalih napol norih neprespanih mladih genijev iz šestdesetih, sedemdesetih in vseh ostalih let, ki so prišla? Ja vztrajnost gotovo in to, da so ideje izpeljali, in da so se povezali in se šli igro. Igro OHO. Potem je nekje zadaj še zgodba, kako jih je pograbila institucija umetnosti, ki jih danes slavi in jim poje hvalo. Tudi te zgodbe danes ne boste slišali. Raje si pojdite pogledat razstavo.

Perici je rep odrezala Petja.