Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Politična servilnost sindikalnih central Alternativa in Solidarnost (3359 bralcev)
Sreda, 23. 11. 2005
tomazza



V zadnjem tednu pred za soboto, 26. november, napovedanim protestnim shodom proti predlaganim vladnim gospodarskim in socialnim reformam, ki so ga pri ljubljanski policiji sicer prijavile zgolj štiri največje sindikalne centrale v državi, udeležili pa se ga bodo gotovo tudi brezposelni, študentje, upokojenci in od domačega strankarstva politično emancipirana gibanja, smo v Sloveniji priča povsem očitni politizaciji sindikalnega gibanja, konkretno pa protestom nasprotujočima sindikatoma Alternativa in Solidarnost.

Seveda je v demokratičnih družbah sicer nujno dopuščati različnost mnenj tudi znotraj sindikalnega gibanja in organiziranja. Toda ob javnem nastopu proti za soboto napovedanim sicer ne zgolj delavskim demonstracijam Slovenske zveze sindikatov Alternativa, ki je sindikalno reprezentativna za dejavnosti kopenskega in pomorskega prometa, in Zveze delavskih sindikatov Slovenije – SOLIDARNOST, ki je reprezentativna za dejavnosti železniškega prometa in proizvodnje motornih vozil, prikolic in polprikolic, vseeno ne moremo govoriti, da gre zgolj za demokratično dopustno različnost mnenj, temveč predvsem za servilnost do vladajoče politike.

Tudi v sodobnih kapitalističnih časih - sam nastanek sindikalnega gibanja je sicer povezan prav z delavskimi boji za socialne pravice v kapitalizmu 19. stoletja - je po definiciji sindikat “organizacija, ki si prizadeva za neposredno izboljšanje delovnih razmer in materialnega položaja včlanjenih delavcev in nameščencev ter ki skrbi za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev.”

Sindikalno gibanje naj torej ne bi bilo posredno ali neposredno povezano s strankarsko politiko. Sindikalni dialog s politično oblastjo oziroma strankami je tako upravičen zgolj, ko gre za socialno partnerstvo in ko se na strankarsko politično oblast naslavljajo povsem konkretne zahteve za izboljšanje gospodarskih in socialnih razmer delavcev. Najbrž sicer ni potrebno posebej izpostavljati, da temu v praksi družb sodobnih predstavniških demokracij pogosto ni tako, saj politične stranke poskušajo na vsak način ohraniti monopol nad političnim ter svoj politični vpliv vsiliti tudi čim večjemu številu civilnodružbenih subjektov.

Tako tudi javni izstop sindikatov Solidarnost in Alternativa in marketinška kontrakampanja proti sobotnim protestom na jumboplakatih kažeta predvsem na kontaminiranost s strankarsko politiko, konkretno pa z največjo koalicijsko politično stranko – Slovenskimi demokrati predsednika vlade Janeza Janše, ki je sicer zaenkrat tudi glavni zagovornik in naročnik gospodarskih in socialnih reform.

Na povezavo z največjo stranko aktualne koalicije tako najprej opozarjajo predvsem vsebinski podtoni iz argumentov, ki jih v javnosti zagovarjata predsednika sindikatov Alternativa in Solidarnost. Denimo trditev Alberta Pavliča, da je »bolje živeti malo slabše v dobrem gospodarstvu kot dobro v slabem gospodarstvu«, je namreč že v osnovi nasprotujoča temeljnemu smislu sindikalnega organiziranja, torej boju za izboljšanje gospodarskih in socialnih razmer tako samih članov sindikata kot delavcev nasploh.

Albert Pavlič in Silvo Berdajs sicer verjameta, da bodo najnižje sloje, ki naj bi jih sicer glede na reprezentativnost dejavnosti njunih sindikatov zastopala, pred destruktivnimi posledicami predlaganih gospodarskih in socialnih reform, ki bodo davčno razbremenile predvsem bogatejše sloje, obvarovala vladna zagotovila o socialnih korektivih. Toda predlagane reforme, ki jim je zaenkrat še zavezana vlada Janeza Janše, socialne korektive ob denimo uvedbi enotne davčne stopnje zgolj omenjajo kot eno od možnih rešitev. Kot taki pa v dokumentu, ki teži predvsem k večji gospodarski konkurenčnosti, degradiranju človeka na strošek dela in demontaži že pridobljenih socialnih pravic, sploh niso posebej razdelani.

Problem politizacije sindikalnega gibanja na Slovenskem, ki smo mu tako priča ob javnem izstopu sindikatov Alternativa in Solidarnost, tako tudi ni zgolj v tem, da sta njuna predsednika Albert Kmetič in Silvo Berdajs politično kontaminirana z dejstvom, da sta se v preteklosti na listah Slovenskih demokratov udejstvovala na lokalnih volitvah. Kmetič leta 2002 v Šentjerneju in Berdajs leta 1998 v Ljubljani.

Problem očitne politizacije domačega sindikalnega gibanja in povezave vsaj vodstva sindikatov Alternativa in Solidarnost z največjo vladajočo stranko in torej tudi političnimi ambicijami vlade Janeza Janše je tako predvsem v tem, da se na račun slepe vere v zaenkrat še sploh ne dodelane politične obljube o gašenju socialnega požara, ki se upravičeno pričakuje ob uveljavitvi predlaganih reform, zanika temeljna ideja sindikalnega gibanja. Torej izboljšanje in ne poslabšanje gospodarskih in socialnih razmer samega delavstva.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z očitno politizacijo domačih sindikatov Alternativa in Solidarnost v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>