Ko je treba javnosti pojasnjevati negativne učinke socialnih ter gospodarskih reform, se vlada skupaj s svojimi birokratskimi evnuhi in ekonomskimi 'strokovnjaki' zateka k obrabljenim klišejem, kot je tisti o »evropskem duhu«. Reforme so, citiramo, »evropsko usmerjene, so usklajene z EU« itd. Ta 'evropskost' potem obvisi v zraku kot slab zadah in nikoli si nihče ne vzame časa, da bi jo definiral ali pojasnil njen izvor. Skozi leta so nas učili, da je treba vse, kar je evropskega, sprejeti kot nekaj samoumnevnega in dobrega. Napočil je čas za postavljanje vprašanj z dvignjenimi obrvmi. Na primer: kaj je pri predlaganih socialnih ter ekonomskih reformah tako zelo evropskega?
Evropska komisija se je v zgodnjih 80-ih s korporacijami začela povezovati v strateška partnerstva, ker je v Bruslju prevladalo mnenje, da bo s tem pozicija Komisije napram vladam držav članic okrepljena. Korporacije, ki se jim je nenadoma odprla pot do centra evropske moči, niso oklevale. Leta 1983 je bila na pobudo predsednika Volva Pehra Gyllenhammarja ustanovljena največja lobistična organizacija na stari celini: European Round Table of Industrialists. To je bil tihi puč, ki je položil temelje za korporativno Evropsko skupnost. »Okrogla miza Evropskih industrialcev« v svojih vrstah združuje interese največjih kapitanov gospodarske flote na stari celini: Nestlé, British Airways, Unilever, Total, Volvo, Philips, Nokia, Siemens, Volkswagen, Heineken, Bayer, Renault, Shell, British Petroleum itn.
Potem ko so leta 1984 vlade članic Evropske supnosti predloge Komisije za odpravo ovir proste trgovine zavrnile, je pobudo prevzel ERT. Potrebni sta bili le dve leti intenzivnega lobiranja, da so Komisija in nacionalne vlade sprejele ERT-jev predlog Enotnega trga. Nekdanji generalni sekretar lobističnega konglomerata Keith Richardson je delo svojega predhodnika komentiral takole: »Wisse Dekker iz Philipsa je uresničitev Enotnega trga štiri leta obravnaval kot svojo prioriteto. Če imamo v mislih, da vlade na začetku niso bile preveč navdušene nad to idejo, potem je jasno, da smo v tem času veliko dosegli.« Bivši predsednik Komisije Jacques Delors je v televizijskem intervjuju leta 1993 dodal: »Stalni pritiski s strani lobija ERT so bili ena glavnih gonilnih sil projekta Enotnega trga.« ERT je Bruslju vsilil tudi načrt za izgradnjo 12.000 km novih avtocest na območju držav članic za potrebe gospodarstva. Obenem je na Maastrichtskem vrhu leta 1991 močno lobiral za enotno evropsko valuto. Pet korporacij, zastopanih v ERT, je ustanovilo lobistično podorganizacijo »Association for the Monetary Union of Europe«, ki se je o uvedbi enotne valute pogajala na vseh nivojih Unije. Ko je bil evro dokončno sprejet, se je zveza za monetarno Unijo triumfalno razpustila.
V poznih 90-ih je ERT zahteve po sprejetju držav kandidatk iz srednje ter vzhodne Evrope v Unijo intenziviral, saj bi se s tem enotni trg povečal za 150 milijonov novih potrošnikov, korporacije pa bi dobile tudi lažji dostop do občutno cenejše delovne sile. Keith Richardson je leta 1997 vzhodno Evropo označil za novo jugovzhodno Azijo. ERT je zahteval radikalno ekonomsko prestrukturiranje držav kandidatk, kar v osnovi pomeni odpiranje nacionalnih gospodarstev prosti trgovini. Posledice teh pritiskov so se že izkazale za pogubne za mnoge nove članice. Korporacije velikokrat izsiljujejo posamezne vlade, naj jim znižajo davke. V nasprotnem primeru proizvodnjo preselijo drugam. Obenem pa zaradi vdora multinacionalk propadajo številna manjša podjetja, čemur sledi strmo naraščanje brezposelnosti.
Omeniti velja, da je ERT le ena izmed številnih lobističnih organizacij. Po birokratskih labirintih Bruslja se trenutno sprehaja čez 15.000 profesionalnih lobistov, ki Unijo spreminjajo v igro monopolija. Zadnja leta so v imenu konkurenčnosti evropskega gospodarstva najbolj na udaru socialne ter delavske pravice, kar je vidno tudi v Sloveniji. Lobistični veteran Daniel Guéguen pravi takole: »V prihodnosti bomo razvili še močnejše strategije lobiranja, ki bodo verjetno vključevale manipulacije, destabilizacijo in dezinformacije.«
To je torej »evropski duh«. Zato se ne gre čuditi Mrkaić/ Damjanovim grožnjam delavcem in kmetom. Zato se ni treba čuditi vladnemu ščitenju špekulantskih ter zakulisnih poslov Kada in Soda. Še najmanj pa se je treba čuditi 'tajnim' obiskom gospodarstvenikov pri Janezu Janši. Potrebno je le poznati slogan, na katerega prisegajo v European Round Table of Industrialists: »Za industrijo je najslabše, ko deluje v okolju, v katerem nima vpliva.«
Uporabni linki za nadaljnje premlevanje o Evropski uniji kapitala:
http://www.ert.be/home.htm
http://www.corporateeurope.org/
http://www.corporateeurope.org/worstlobby/
http://downloads.bbc.co.uk/rmhttp/downloadtrial/radio4/fileon4/fileon4_20051122-2000_40_st.mp3
Komentarji
komentiraj >>