Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 1. 12. ´05, 20.00 do 22.00: PAVEL VLASOV SEKSTET, V ŽIVO! (4753 bralcev)
Četrtek, 1. 12. 2005
MarioB



PAVEL VLASOV SEKSTET in KRIŽARKA POTEMKIN

Pavel Vlasov sekstet

Pavel Vlasov sekstet dela muziko za neme filme. Prvič nastopil leta 1996, takrat še pod okriljem gledališča in lutkovne šole GILŠ – KODUM. V prvotni zasedbi so bili glasbeniki Urška Zajec, Peter Kus, Goran Završnik, Ana Duša, Katarina Stegnar in Miha Arh. V sodelovanju s Slovensko kinoteko in skrbnikom njenega glasbenega programa, Miho Zadnikarjem, so ozvočili ruski nemi film Mati (Vselovod Pudovkin, 1929), narejen po istoimenskem romanu Maksima Gorkega. Pavel Vlasov sekstet je nastopil v okviru kinotečnega programa Kino-uho, katerega glavni namen je z živo glasbeno spremljavo ozvočiti neme filmske podobe in na ta način navdušiti tudi najširše občinstvo za nemi film. Njegov moto je: vsaka nemost potrebuje svoj zvok, sicer je ne bi mogli prepoznati kot neme.

Leto dni po filmu Mati je sledila še ena nema ruska klasika, Sreča (Aleksandr Medvedkin, 1934). Prvotni zasedbi so se pridružili še trije glasbeniki: Srečko Meh, Eva Julija Rečnik in Andrej Žibert. Leta 1999 je skupina v kinotečni zbirki Syhapa Silents izdala tudi glasbeno zgoščenko z naslovom Stoj ali streljam!, ki je vsebovala glasbo za oba omenjena filma.

Na vabilo organizatorjev Zagreb film festivala, ki med 17. in 22. oktobrom poteka v Zagrebu, se je lotila ene največjih klasik v filmski zgodovini, Eisensteinove Križarke Potemkin. Kot pri obeh prejšnjih filmih je tudi tokrat glasba povsem avtorska in prihaja izpod prstov tokratne zasedbe Pavel Vlasov seksteta, ki ga sestavljajo Goran Završnik (klaviature), Ana Duša (glas, flavta), Gal Gjurin (klaviature, trobenta, harmonika, kontrabas), Frenk Mehle (kitara) in Rok Koritnik (bobni).

Film

Križarka Potemkin (Bronenosec Potemkin)
Scenarij in režija: Sergei Mikhailovich Eisenstein
Direktor fotografije: Vladimir Popov, Eduard Tisse
Montaža: Sergei Mikhailovich Eisenstein, Grigori Aleksandrov
Igrajo: Aleksandr Antonov, Vladimir Barsky, Grigori Aleksandrov, Ivan Bobrov, Mikhail Gomorov, Aleksandr Levshin
Rusija, 1925

Letos mineva natančno sto let od legendarnega upora mornarjev na ruski bojni ladji Potemkin, s katerim se je leta 1905 v Rusiji začela revolucija. Dvajset let kasneje je filmski režiser Sergei Mikhailovich Eisenstein dogodku postavil spomenik v filmu Križarka Potemkin. V prizoru, ki opisuje dramatično dogajanje in pokol na stopnišču v Odessi, se odvije tudi ena najbolj citiranih scen v filmski zgodovini – voziček z otrokom, čigar mati je padla pod strelom, skozi množico panično bežečih nekontrolirano drvi po stopnišču navzdol.
Sinopsis
Za to cenzurirano, prepovedovano nemo klasiko ruske in svetovne filmografije je hollywoodski producent David O. Selznick razburjen prepričeval vodjo studia MGM, naj vendar shrani kopijo, saj jo bodo generacije filmskih ustvarjalcev kasneje proučevale in se iz nje učile na enak način, kot se učijo iz slik velikih mojstrov Rubensa in Rafaela. Sergei Mikhailovich Eisenstein je bil izbran, da s Križarko Potemkin zapoje poslednjo slavo neuspeli ruski revoluciji iz leta 1905. Po resnični zgodovinski predlogi je avtor zgodbo bolj ali manj verno razdelil v pet poglavij: Ljudje in črvi, Drama na palubi, Klic smrti, Stopnišče v Odessi in Srečanje z vojsko. Zgodba se začne na krovu križarke, z uporom zatiranih mornarjev. Dvigne se zastava, pojavi se vodja, hrabri mornar Valkunčik, boj se začne. Ladja je osvobojena, a za ceno Valkunčikovega življenja. Ko njegovo telo leži v odeškem pristanišču, se mu pridejo poklonit prebivalci mesta – najprej posamično, potem pa vedno več in več, dokler se reke ljudi kot lava ne zlivajo proti morju in se pogreb ne spremeni v revolucionarno gibanje. Prizor, ki sledi, je bil v Rusiji dolga leta povsem prepovedan: veliki pokol prebivalstva na odeškem stopnišču, kjer vojska ujame ljudi v past in jih pobije, ne oziraje se na spol, starost ali stan.
Junaka filma sta brezimna množica in revolucionarna montaža, ki dosledno sledi principu kolizije: vsak izmed petih aktov (po shemi antične tragedije) se na sredini prelomi in prevladujoče razpoloženje sprevrže v svoje nasprotje.
Ob premieri bučno pozdravljen, sijajen, učinkovit in neskončno vpliven film.
Režiser
Sergei Mikhailovich Eisenstein se je rodil 23. 1. 1898 v Rigi in umrl 10. 2. 1948 v Moskvi. Režiser, montažer, scenarist in esejist je bil otrok revolucije, ki je prežemala njegov celoten opus, začenši z gledališkim delom v sodelovanju z znanim avantgardnim režiserjem Mejerholdom v njegovem eksperimentalnem gledališču. Prvi film, Stavka, je nastal leta 1924; sledila sta Križarka Potemkin (1925) in Oktober (1928). Večine svojih filmov ni uspel rešiti pred cenzorskimi škarjami, nekaj projektov pa je bilo celo ustavljenih, preden bi lahko bili realizirani. Emigriral je v Ameriko, a so ga tudi tam našle Stalinove škarje. Po vrnitvi domov je začel predavati na filmski šoli v Moskvi in posnel prvi zvočni film Aleksander Nevski (1938). Montažo je razumel kot najvišjo stopnjo režije, pri čemer je najvišja stopnja same montaže asociativna ali intelektualna montaža, katere »oče« je prav Eisenstein. Umrl je za posledicami srčnega napada leta 1948, ne da bi posnel film po Marxovem 'Kapitalu', kar je bila njegova življenjska želja.

Glasba
Glasbo za film Križarka Potemkin so v preteklosti napisali mnogi znani skladatelji in glasbene zasedbe, med katerimi so bili Eric Allaman, Vladimir Heifetz, Nikolai Kryukov, Neil Tennant, Chris Lowe in Dmitri Shostakovich. Letos sta glasbo za ta film pripravila tudi člana skupine Pet Shop Boys v sodelovanju z nemškim skladateljem Torstenom Raschom in dresdensko filharmonijo.


Komentarji
komentiraj >>