Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je splošno znan po tem, da njegovo notranjepolitično nastopanje narekujeta ošabnost ter odkrita sovražnost do kritičnih novinarjev, medtem ko si v mednarodnih vodah utira pot predvsem z izrazito servilnostjo. Iz slednjega je že dalj časa znano, da je Rupel velik prijatelj Bele hiše. Iz vreče neštetih primerov izvlecimo enega. V začetku leta 2003 so ZDA po celem svetu mrzlično kupovale zaveznike pri napadu na Irak. Je bilo treba Rupla podkupiti? Ne. Skupaj s svojimi ministrskimi kolegi iz držav srednje in vzhodne Evrope je podpisal Vilnuško izjavo, ki je izražala podporo Bushevi vojni. To je Rupel storil celo brez vednosti lastne vlade. Ameriški obrambni minister Rumsfeld je potem razpredal o novi Evropi, medtem ko smo se doma spraševali, kdo je Ruplov šef: Tone Rop ali George Bush?
Naveza Washington–Rupel je dobro delovala tudi potem, ko je slednji prevzel predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. To postane jasno, ko vzamemo pod drobnogled Ruplove odzive na politične krize v širši srednji Aziji. Za lažje razumevanje tematike je treba najprej navesti dejstvo, da že nekaj časa poteka boj med Rusijo in zahodnimi velesilami za nadzor nad tem, iz geostrateškega vidika zelo pomembnim območjem. OVSE je pod Ruplovim predsedovanjem odkrito branil interese zahoda. Poglejmo si to na primerih Azerbajdžana ter Uzbekistana.
Leta 2001 so zahodne velesile pri Turčiji, Gruziji in Azerbajdžanu močno lobirale za izgradnjo naftovoda, ki bo prevažal črno zlato iz Kaspijskega bazena do zahoda. Gre za tako imenovani Baku–Tbilisi–Ceyhan naftovod. Ko je leta 2003 gruzijski predsednik Edvard Ševarnadze začel močno ovirati ta načrt, je v Beli hiši padla odločitev, da ga bo treba odstraniti. Izgovor se je ponudil sam na novembrskih predsedniških volitvah 2003, na katerih je zmagal Ševarnadze, opazovalci iz OVSE–ja pa so jih razglasili za neverodostojne. Prozahodna opozicija je prejela veliko finančno ter moralno podporo z zahoda, zgodila se je revolucija in Ševarnadze je moral oditi. Identična drama se trenutno odvija v Azerbajdžanu, toda zgodovina se tokrat ne bo ponovila.
Na novembrskih parlamentarnih volitvah je z astronomsko večino zmagala stranka predsednika Ilhama Alijeva, 'Novi Azerbajdžan'. Opazovalci iz OVSE-ja so volitve razglasili za nekredibilne in privrženci opozicije so zasedli ulice Bakuja. Toda zahod nima interesa, da bi jim pomagal v prizadevanjih za demokracijo, saj Alijev ne ogroža naftnih načrtov, kar je potrdil tudi ameriški ambasador v tej državi, Reno Harnish. Protestniki se sprašujejo, kje je pomoč zahoda, in nosijo transparente z napisi: 'Bush, zakaj molčiš?' V Bushevem imenu jim je v članku za Wall Street Journal enajstega novembra odgovoril Dimitrij Rupel: 'Azerbajdžan leži sredi Kaspijskega bazena, v katerem so po mnenju nekaterih najbogatejša najdišča plina ter nafte za Srednjim vzhodom in Rusijo. Nestabilnost v Azerbajdžanu bi lahko otežila odprtje naftovoda Baku-Tbilisi-Cejhan in svetovno gospodarstvo prikrajšala za milijon sodov nafte na dan.'
Protivladne proteste v Uzbekistanu je diktatorski režim predsednika Islama Karimova utopil v reki krvi. Trinajstega maja so vojaki poklali nekaj sto, če ne nekaj tisoč mirnih demonstrantov. Iz mesta Andižan so prihajala grozljiva poročila o vojaških odredih smrti, ki so za seboj puščali kupe trupel moških, žensk ter otrok, medtem ko jih je na tisoče moralo zbežati iz države. Karimov je o svojih političnih nasprotnikih povedal sledeče: 'Te ljudi bi bilo treba ustreliti v čelo. Če ne bo šlo drugače, jih bom ustrelil sam.' Je zahod odreagiral v skladu s svojimi demokratičnimi vrednotami? Predstavnik Bele hiše, Scott McLellan, je povedal: 'Uzbekistanci bi radi videli bolj odprto in demokratično vlado, vendar bi to morali doseči na miroljubne načine, ne skozi nasilje.' In kako je odreagiral predsedujoči OVSE-ju,Rupel? Večkrat je izrazil zgolj diplomatsko zaskrbljenost, kar lahko razumemo kot tiho podporo Karimovemu režimu.
In zakaj zahod podpira Karimova? Uzbekistan je zelo pomemben partner Washingtona v vojni proti terorizmu in na svojem ozemlju gosti ameriške vojaške letalske baze. V zameno za sodelovanje so ZDA Karimovemu režimu namenile že skoraj milijardo dolarjev vojaške in civilne pomoči. Londonški Times je o tem komentiral: 'Ko je zahod vaš prijatelj, si lahko dobesedno privoščite umore.' Ker je zadeva še vedno sila nerodna, je Rupel tik pred srečanjem OVSE-ja v Ljubljani pohitel s sporočilom za javnost, v katerem Uzbekistan poziva, naj mednarodnim opazovalcem omogoči spremljanje sodnih procesov domnevnim teroristom. Z Američani ob svoji strani pa se Karimov požvižga na OVSE. Nedavno je izjavil: 'OVSE se zavzema samo za ustanavljanje demokracije, zaščito človekovih pravic in svobodo medijev. Sam dvomim v te vrednote.'
Te dni bo veliko besed o srečanju OVSE-ja v naši prestolnici. Main stream mediji se že ukvarjajo s tem, kaj bodo gospodje jedli za večerjo. Veliko govora bo tudi o pomenu demokracije in človekovih pravicah v svetu, o čemer bo zagotovo največ imel povedati čarovnik iz OVSE-ja, naš ali pač Bushev zunanji minister Dimitrij Rupel. Nikar mu ne nasedajte.
Komentarji
komentiraj >> Re: Dimitrij Rupel: čarovnik iz OVSE-ja
Dimitrij Rupel [06/12/2005]
Zgrožen sem.
odgovori >>