V Škucu poteka razstava Ralfa Schreiberja z naslovom »Living Particles« ter Pascala Glissmanna in Martine Hofflin z naslovom »Elf – Electronic Life Forms«. Vsi trije avtorji združujejo znanstvene izume v forme, ki posnemajo obnašanje živih bitij, in ki delujejo glede na sončno svetlobo. Hkrati so se v Škucu odvijale tudi delavnice, kjer so si obiskovalci sestavili lastnega tako imenovanega solarbota.

Ralf Schrieber v svoji instalaciji z naslovom »Living Particles« izdeluje naprave, ki odražajo biološke strukture. Zato razvija minimalne avtonomne premikajoče se robote, ki se med seboj preko analognega vezja, sporazumevajo z nežnimi zvoki. Sicer pa mu kot izhodišče za svoje ustvarjanje služijo analogni krmilniki, ki jih je razvil kanadčan Mark Tilden. Tudi kustosinja razstave Sandra Sajovic, je na podlagi njegovih izumov izbirala sodelujoče avtorje.

Zvočno premikajoča instalacija je sestavljena iz številnih elektronskih delcev, ki vso energijo dobivajo preko med seboj povezanih sončnih celic. Instalacija je sestavljena v nekakšno tridimenzionalno živo mrežo, ki funkcionira v lastnem sistemu in samozadostno biva v prostoru galerije. Deluje kot elektronsko živa arhitekturna tvorba. Lahko bi se imenovala roborganski svet. Spominja na gojišče živih bitij znotraj nekega specifičnega sistema ali pa nekakšne elektronske zarodke, ki v varnem zavetju galerije čakajo na svojo iniciacijo v odraslost ali ali bolje – vseobsegajočo izpolnitev v roborganskost.

Drugi projekt, prikazan v galeriji Škuc pa je torej projekt nemškega umetnika in programerke, Pascala Glissmanna in Martine Hofflin. Prikazuje instalacijo z naslovom »ELF – Electronic Life Forms«, ki je razvita v kontekstu raziskovalnega projekta o elektronskih življenskih oblikah. Tudi njuno delo se nanaša na zelo preproste sisteme, ki na stiliziran način posnemajo organske življenske oblike medsebojnega komuniciranja.

Tudi njun projekt je inspiriran po izumih Ralfa Schrieberja, katerega izumi temeljijo na inspiraciji Marka Tildena. Instalacija prav tako prikazuje premikajoča se majhna bitja, ki se najprej v prvem prostoru galerije nebogljeno prebujajo vsak v svojem mini okolju. Nato se preselijo v umetno ustvarjeno naravno okolje drevesa v sosednjem prostoru galerije, kjer med seboj komunicirajo v svojstvenem jeziku.

Tako se je te dni Galerija Škuc spremenila v nekakšno gojilnico majhnih bitij, analognih elektronskih vezij, katerih medsebojno komuniciranje je odvisno od sončne svetlobe. Razstava je prisrčen prikaz sveta, skozi katerega se odrasli obiskovalec vrne v otroštvo in znova odkrije svojo prostnost in igrivost. Sodobna različica Alice v čudežni deželi, kjer gledalec komunicira z bitji, ki po svojem obnašanju spominjajo na tista naravna in organska. Instalacija posnema svojstven ekosistem, v katerem prebivajo prisrčna elektronska bitja. Vendar pa je instalacija hkrati tudi odraz človekove želje, ki je po eni strani odraz poskusa ohranjati naravo, po drugi pa jo ves čas nadzorovati. Karkoli posameznik naredi, pa ima vpliv na vse okoli nas. Skozi analogno – elektronski svet je v Škucu prikazan znanstveno umetniški dokaz sprememb, ki jih vsi po malem povzročamo.

V Moderni galeriji je na ogled velika pregledna razstava Janeza Bernika. Z odlično postavitvijo, ki Bernikova modernistična dela iz bele kocke postavlja v posebej zato prebarvane prostore, se je izkazal Novi Kolektivizem. Iz umetnikovega ateljeja, kjer je kustosinja Breda Illich Klančnik z ekipo evidentirala približno 1000 del, so za katalog odbrali 632 kosov. Spremno besedo je zapisal Milček Komelj. Poleg umetnin na razstavi najdemo tudi veliko projekcijo dokumentarnega filma Nataše Prosenc, kjer svoje misli v lastnih ateljejih izreka umetnik. Tu je tudi nekaj televizijskih intervjujev z Bernikom, ki so bili posneti ob različnih trenutkih njegove približno petdesetletne ustvarjalne poti.

Kljub temu pa vsi niso bili zadovoljni z razstavo. Že kmalu po otvoritvi so se v Moderni galeriji znašli pamfleti z naslovom Cesarjeva nova oblačila. Pet mladih umetnikov je s to gesto način prikazovanja in govora o razstavi postavilo pod vprašaj. Rok Predin nam je v izjavi obrazložil njihovo mišljenje:

Seveda je Arterija takoj povprašala za mnenje kustosinjo razstave, ki pa se je, zaradi prevelike dvoletne vpletenosti v delo z umetnikom, odrekla komentarju in izrazila le začudenost nad grobostjo geste mladih umetnikov. Toda ali je njihova gesta res tako groba? V prostoru kjer izrazito primanjkuje konstruktivnega dialoga, kaj šele kritike in kritičnih umetnostnozgodovinskih obdelav posameznih sodobnejših umetniških opusov, umetnin ali umetnostnih obdobij, pa tudi prostora kjer bi ta besedila lahko obstajala, so umetniki pač izbrali edino možno pot.

Seveda se z njihovim pamfletom postavlja vprašanje ali je slovensko slikarstvo v resnici prostor mitizacije? Sama brez natančne raziskave, ki na tem mestu ni mogoča, ne morem ponuditi jasnega odgovora. A pregledna razstava Janeza Bernika se možnosti mitizacije pravzaprav ne odreka.

Poleg predstavljenih umetnin, ki po kvaliteti resda sodijo v vrh slovenskega modernizma, umetnika v čas in prostor postavljajo intervjuji – njegove lastne izjave. Sicer odlično urejeni katalog z brezhibno dokumentirano množico umetnin, v svet pospremi besedilo dr. Milčka Komelja. Njegov poetični esej z naslovom Bernikov večni romar in podzemeljsko nebo sicer morda marsikateremu obiskovalcu res odpre pot v razstavljena dela, toda ta pot je izrazito poetični Komeljev način gledanja slik. V Bernikova dela pa je mogoče vstopati tudi na druge načine.

Kar umanjka na tokratni razstavi je besedilo, ki bi umetnikov opus postavilo v kontekst in ga kritično ovrednotilo. Umetnik in umetnine namreč ne nastajajo samoniklo, izvzete iz časa in prostora. Umetnost ni od življenja izvzeta dejavnost, ampak je, kakor vse druge človeške panoge, izrazito povezana s svetom v katerem nastaja in biva. Povezana je z razmerami, ki vladajo v družbi, z okoljem v katerem biva umetnik, s strategijami predstavljanja umetnosti v prostoru ter komunikacijo med tu in tam, med tujim in domačim svetom umetnosti. In če zaključim z vprašanjem, ki ga je na tiskovni konferenci zastavil eden od novinarjev. Tudi to, ali bodo dela Janeza Bernika svoj drugi dom našla v depojih Moderne galerije, ni vprašanje, ki pripada svetu rumenega tiska, ampak eno pomembnih dejstev, ki se prav tako umešča v kritično analizo umetnika in njegovega dela.

Sodobni muzeji in nove velikanske razstave v svetu rastejo kot gobe po dežju. Le malo besed se izgublja za preureditve stalnih zbirk v muzejih sodobne in moderne umetnosti. V Centru Pompidou v Parizu so svojo zbirko preuredili v nekaj kar imenujejo Big Bang. Gre za prvo tematsko razdelitev njihovih umetnin. Sodobna in moderna umetnost, literatura, film, slike, kipi, videi in medijska umetnost so razdeljeni v oddelke, ki jih določajo naslednje teme: destrukcija, konstrukcija, dekonstrukcija, vojna, melanholija, spol, subverzija, melanholija, arhaizem in vnovično očaranje.

Tudi drugi muzeji v svetu eksperimentirajo z inovativnimi prezentacijami umetnin v stalnih zbirkah. Tate Modern v Londonu skuša dela porazdeliti tematsko in ne kronološko. Teme, ki so si jih izbrali so zgodovina, spomin, družba in akt, akcija, telo. Muzeji torej danes niso več enciklopedije modernističnega projekta, ki so poskušale zajeti celotni spekter človekovega ustvarjanja.

Veliki svečenik takega pristopa je nizozemski arhitekt Rem Koolhaas, ki ga je razburjena arhitekturna Ljubljana ob bienalu pričakovala zaman. Pop zvezda si seveda zmore privoščiti zanemarjanje periferije. Tistim, ki mu v domačiji ostajajo zvesti, je obljubil, da bo Ljubljano obiskal v začetku prihodnjega leta. Koolhaas je leta 2001 Los Angleškemu okrožnemu muzeju umetnosti predlagal gradnjo velikanskega objekta z enim prostorom. Ta naj bi obiskovalcem ponujal odprto polje, v katerem si sami iščejo pot med umetninami, sami si izbirajo čas in prostor. V LA-ju so izbrali konservativnejši načrt Renza Piana, Koolhaas pa se je lotil še ambicioznejšega projekta v Peterburškem Hermitagu. Zbirke se bodo širile od Zimske palače prek odprtega trga do vojnega ministrstva. Originalne stavbe bodo ostale neobnovljene. Gledalčevo oko bo nihalo med starim in novim, zgodovinskim in sodobnim, ne zgolj zaradi organizacije zbirka ampak tudi zaradi vpeljave novih tehnologij v birokratski labirint 18. stoletja.

Božidar Zrinski in Polon Lovšin sta bila v Arterijinem studiu in pogovarjali smo se o muzejih doma in po svetu.

V Moderni galeriji ni bara, knjigarne in vseh ostalih dodatkov, ki naj bi javnost lažje zvabili v muzeje. Po drugi strani pa, sem v knjigi Whats wrong with contemporary art našla nekaj zanimivih podatkov, sicer z avstralskega kontinenta, a menda so kar simptomatični. Queenslandska galerija je naredila raziskavo o tem, zakaj ljudje sploh hodijo v galerije. Kar 38% obiskovalcev je zatrdilo, da v galerijah niso zaradi umetniških del, ampak zaradi nakupovanja v darilnih trgovinah ter zabave in sprostitve v galerijskih restavracijah in barih. Korak popularizacije, ki so ga storili muzeji in galerije ni pripomogel k večjemu navdušenju za vizualno umetnost. Gre torej pri vseh teh sekundarnih galerijskih dejavnostih zgolj za tržne niše, ki omogočajo galeriji dodaten dohodek za preživetje?