Prejšnji teden so na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega uprizorili zadnjo premiero letošnje sezone. Dramo Je to človek?, nastalo po motivih istoimenskega romana italijanskega pisatelja Prima Levija, je režiral Boris Kobal, dramatizacijo romana pa je izvedla Ira Ratej.
Primo Levi, eden najbolj znanih piscev t.i. taboriščniške literature, postaja vedno bolj navzoč tudi v slovenskem kulturnem prostoru. V slovenščino je bilo v zadnjih letih prevedenih več njegovih del, preteklo leto pa je na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica krstno uprizoritev doživela drama Medtem, nastala po Levijevem romanu Premirje, ki je na letošnjem Borštnikovem srečanju prejela veliko nagrado za najboljšo uprizoritev.
V času, ko se spominjamo šestdesetletnice konca druge svetovne vojne, se zdi dramatizacija romana Ali je to človek Prima Levija več kot primerna izbira. Roman, ki se giblje na meji med dokumentom in avtobiografijo na eni ter literaturo na drugi strani, velja za enega najboljših primerov literature o holokavstu. Napisan je v hladni dokumentaristični maniri prvoosebnega pripovedovalca Prima Levija, ki je bil v Auschwitz deportiran leta 1944 in tam preživel dobro leto. Roman Ali je to človek pa ni pomemben samo kot dokument tragike holokavsta, ampak tudi zato, ker ubeseduje zelo redko izpričano temo surovih odnosov med taboriščniki. Znano je namreč, da so bili med preživelimi v večini tisti, ki so sodelovali z esesovci ali pa zlorabljali šibkejše.
Uprizorjena drama Je to človek?, ki se s strukturo besedila navezuje na različna časovna obdobja, ostaja v veliki meri zvesta literarni predlogi. V dogajanje sicer vstopimo v sedanjosti, ko spremljamo skupino turistov na ogledu Auschwitza. Čas grozot se zdi pozabljen in v ljudeh ni čutiti nikakršnega čustvovanja. Auschwitz je zgolj še ena v nizu znamenitosti, ki jih je potrebno videti.
Sledi nenaden potop v preteklost in znajdemo se pred vrati koncentracijskega taborišča, v nas pa zabolščijo močni reflektorji. Tu, pred vratmi z ironičnim napisom Arbeit macht frei, se prične tragična življenjska zgodba mladega Prima.
Lik Prima Levija je razcepljen na dve osebi: mladega Prima, ki se znajde v taborišču in s tem v središču dogajanja, in ostarelega Levija, ki se znajde v vlogi preživelega zgodovinskega pričevalca, ki na dogajanje gleda z distance.
Tone Kuntner v vlogi ostarelega Levija in Jaka Lah kot mladi Primo nam v skoraj dve in pol ure trajajoči predstavi prikažeta solidno igro, vendar brez presežkov. V vlogah stranskih likov pa izstopata predvsem karizmatični Evgen Car kot brezčustveni taboriščni zdravnik in Sašo Ržek v sicer manjši, a opazni vlogi duševno zaostalega kaznjenca, sicer edinega srečneža v lagerju.
Predstavo odlikuje minimalistična scenografija Jožeta Logarja, ki s posameznimi elementi, kot so močni reflektorji, žičnata ograja, lesene postelje in taboriščniška godba ustvari realno podobo koncentracijskega taborišča. Na izpraznjeni sceni so v ospredju zgolj opeke, iz katerih ujetniki zidajo nekakšen stolp, ki je simbol svetopisemskega babilonskega stolpa. Simbol nedokončanega stolpa predstavlja kaotično množico jezikov, v kateri nihče ne razume nikogar in hkrati potrebo po vzpostavitvi enotnega jezika, ki bi prinesel razumevanje.
Poleg scenografije, je pohvalna tudi zamisel dramaturginje Ire Ratej, ki je besedilno podlogo zasnovala v večih jezikih. Poleg nemščine in francoščine, je največji del dialogov zapisan v obliki nemških popačenk, ki smo jih skozi zgodovino sprejeli in ohranili v slovenskem jeziku.
Šibka točka predstave je njena dolžina. Drama je predolga, kar pripelje do posameznih dogajalnih ponovitev v določenih prizorih. Druga slaba stran predstave pa so monologi ostarelega Levija. Ker so pogosto govorjeni hkrati z dogajanjem, ki se odvija na odru, izgubijo pozornost gledalca. Zgodi se tudi, da zdrsnejo v patetiko, kar pa ni značilno za Levijeva pričevanja. Tako kot sceno definirajo le posamezni detajli, tudi tekstovno ne bi bilo potrebno povedati ravno vsega, pa bi vseeno razumeli poanto predstave.
Vprašanje je, če predstava, ki želi vzpodbuditi k razmisleku, doseže svoj namen. Kot ugotavlja Igor Lampret v zapisu v gledališkem listu smrti milijonov nikoli ne doživljamo kot smrti posameznikov. Čas koncentracijskih taborišč se zdi potopljen v preteklost in s tem v pozabo, ki je ne želimo obujati. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da je kultivirana Evropa enkrat že slepo sledila glumaču, katerega podoba danes vzbuja le še smeh.
Predstavo si je ogledala Kristina Sluga
Komentarji
komentiraj >>