Komaj se je dobro polegel prah okoli predlaganih gospodarskih in socialnih reform, s katerimi naj bi pod vodstvom aktualnega premiera Janeza Janše in bodočega ministra brez listnice Jožeta P. Damjana domače gospodarstvo ter kapital, ne pa tudi domače državljansko telo postalo bolj konkurenčno, namerava vlada ugrizniti v naslednje kislo jabolko, ki ji bo še nekoliko znižalo priljubljenost med domačim nacionalnozavednim državljanskim občestvom. To je zaenkrat sicer javno še nedostopen predlog ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, s katerim naj bi vlada želela naposled urediti položaj izbrisanih.
Da pa je ta želja vlade zgolj navidezna, pa potrjuje kar nekaj dejstev. Še najbolj se sicer zdi, da je ta manever ter pričakovani medijski pomp, ki mu bo sledil, zgolj obrambna poteza vlade pred pričakovanim stopnjevanjem pritiskov iz evropske tujine, za katere bo poskrbela skupina italijanskih odvetnikov, ki bo boj za popravo krivic in zaščito človekovih pravic 26. februarja 1992 izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije po hitrem postopku prenesla še pred Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourg.
Sama vsebina ustavnega zakona o izbrisanih je zaenkrat še označena z interno stopnjo zaupnosti, kar pomeni, da še ni zrela za javno predstavitev, tako pa bo ostalo tudi po današnji seji vlade, saj bo obravnava odložena in jo bo vlada predvidoma nadaljevala še prihodnji teden, so potrdili tudi v notranjem ministrstvu. Iz kar nekaj izjav s konkretnimi členi tega predloga seznanjenih koalicijskih politikov pa se da predvsem sklepati, da z ustavnim zakonom o izbrisanih vlada pravzaprav sama sebi pljuva v svojo skledo.
Da vlada z vložitvijo predloga dopolnitve ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v državnozborsko proceduro in s tem tudi z ureditvijo položaja izbrisanih pravzaprav ni resna, sicer najprej pove podatek, da je za sprejem ustavnega zakona v državnem zboru potrebno zagotoviti dvotretjinsko večino. Aktualna koalicija pa je seveda brez poslanskih glasov opozicijskih Socialnih in Liberalnih demokratov nima. Pravzaprav je že kar nekaj časa znano, da državnozborska opozicija z izjemo Janševih adutov iz rokava, 6 glasov Jelinčičevih nacionalistov, na ta proceduralni obvoz odločb ustavnega sodišča, po katerih je bil izbris nezakonit in v neskladju z ustavo, pač ne bo pristala.
Da je moč zločin izbrisa popraviti zgolj z ustavnim zakonom, je sicer stališče Janeza Janše še iz opozicijskih časov. Kot mantro pa jo on in njegovi podrejeni ponavljajo tudi, ko kot koalicija in vlada na oblasti na novo pišejo domačo sodobno zgodovino. Toda ustavni zakon o izbrisanih nima podpore niti v sami vladi. Tako je bilo vsaj včeraj moč razumeti vodjo poslanske skupine koalicijske Demokratične stranke upokojencev Slovenije Franca Žnidaršiča, za katerega v zadevi sploh ni nobene dileme. »Predlog ustavnega zakona o izbrisanih je nepotreben, ker ni v skladu z odločbo ustavnega sodišča, ki jo je potrebno spoštovati, in zato ga DESUS ne namerava podpreti.«
Res sicer je, da gre pri vsem tem najverjetneje za čisto politično računico. Demokratični upokojenci so si na roko sešteli razmerja političnih moči v domačem parlamentu in ugotovili, da pa res ni prav nobene realne politične potrebe, da bi se izrekli za ta ustavni zakon, saj sam njegov sprejem za razliko od obstoja koalicije sploh ni odvisen od dviga njihovih poslanskih rok. Še bolj verjetno pa se zdi, da so poslanski seniorji ugotovili, da je nastopil ravno pravi čas, da se postavijo po robu logiki delovanja in izvajanja oblasti Janeza Janše.
Prvič so tako javno opozorili na zakonske predloge, ki so šli v proceduro ali pa so bili sprejeti brez upoštevanja njihovih zadržkov in predlogov. To se je zgodilo vsaj v primeru ideološko zaznamovanih vojnih zakonov, zakona o policiji in zakona o verski svobodi. Zato je Svet DESUS-a celo prvič javno zagrozil, da bodo organi stranke, če se bo to neupoštevanje nadaljevalo, prisiljeni odločiti o smiselnosti nadaljevanja dela v koaliciji. Da bi se utegnila prav stranka demokratičnih upokojencev glede na svojo od vladajoče nasprotno ideološko podstat izkazati za šibki člen Janševe koalicije, je bilo sicer pričakovano.
Toda v vladno skledo pljuvajo tudi premierjeve najbolj zveste ministrske oprode. Celo minister za javno upravo Gregor Virant je tako pred dnevi v pogovoru za državno radiotelevizijo priznal, da bodo izbrisane obravnavali individualno in da bodo za povrnitev statusa stalnega prebivališča lahko zaprosili le tisti, ki so zanj v preteklosti že vložili prošnjo, a so bili zavrnjeni zaradi šikaniranja birokracije ali ker dokumentov niso mogli dostaviti zaradi vojnih razmer. Jasno sicer je, da minister Gregor vladi in vodji ni nameraval zavestno škodovati. Javnosti je hotel sporočiti le, da naj bo pomirjena, saj naj bi selektivni in individualni pristop poskrbel za to, da se s strani države Slovenije storjena krivica popravi zgolj manjšemu delu izbrisanih.
Toda vmes se je ministru Gregorju zareklo tudi par zgodovinskih besed, ki jih niti za časa prejšnjih vlad in državnih uradnikov nismo še nikoli slišali. Če bo status stalnega prebivališča povrnjen predvsem tistim izbrisanim, katerih prošnje so bili zavrnjene zaradi šikaniranja birokracije, potem tega pač ni moč razumeti drugače, kot da smo naposled dočakali ministrsko priznanje, da je domača birokracija izbrisane tudi dejansko šikanirala. To sicer res ni nekaj novega, toda prvič je bilo to priznanje moč slišati iz ust domači birokraciji nadrejenega ministra za javno upravo.
Dejstev, ki pričajo, da Vlada Janeza Janše z ustavnim zakonom o izbrisanih pravzaprav ne misli resno, torej ne manjka. Ni najbolj jasno niti to, zakaj si z manevrom in vsem medijskim pompom, ki mu bo sledil, celo pljuva v lastno skledo. Njena priljubljenost med nacionalnozavednim državljanskim telesom bo namreč gotovo še nekoliko upadla. Tudi od spremljevalne publicitete bodo večjo korist potegnili državnozborska opozicija, sami izbrisani in njihovi podporniki. Zato se še najbolj verjetno zdi, da se v Vladi, zato ker pač nimajo ustreznega odgovora na izzive, ki jih prinaša internacionalizacija izbrisa, oklepajo prežvečenih in trenutno politično nerealnih domislic iz svojih opozicijskih časov. In zgolj to še naprej ostaja tudi predlog ustavnega zakona o izbrisu.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z neresnostjo vladnega predloga ustavnega zakona o izbrisanih v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>