Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mladinska predstava Njegova temna tvar, 1.del v režiji Tijane Zinajić v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (2932 bralcev)
Sobota, 17. 12. 2005
Zala Dobovšek



V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je v mesecu decembru napočil čas za premierno uprizoritev njihove letošnje mladinske predstave. Dramska adaptacija Nicholasa Wrighta Njegova temna tvar je narejena po predlogi romana Philipa Pullmana. Skoraj triurna predstava, ki zahteva močno koncentracijo – še posebej pri mladi publiki – poleg metafizike zastavlja aktualna vprašanja o veri, razumskih zmogljivostih ter vsakovrstni moči človeka. Vse te zagonetke pa se izvršujejo v znanstvenofantastičnem svetu, kjer so splošna merila in načela morda na trenutke stikajo z našimi, v principu pa predstavljajo popolnoma nov in presenetljiv svet.

Njegova temna tvar je sicer trilogija, ki jo poleg tokratnega uprizorjenega Severnega sija dopolnjujeta še deli Pretajeni mož in Jantarni daljnogled. Delo žanrsko spada v literarno okrilje slavne dvojice - Gospodarja prstanov in nadobudnega Harrya Potterja. Osrednja tema v Tvari je razsežnost sveta, ki ji človek kot miniaturen členek v neskončni verigi ni kos. Zato je glavno sporočilo, skrito nekje med vrsticami, da je svet vendarle le e(de)n.

A gre za to, da je ta Svet tako zelo ogromen in velik in širok, da vzbuja večne domneve, da morda sega nekam nepredstavljivo daleč in s tem daje občutek, da prestopa v nek nov svet. Ta drugi svet pa je očitno in jasno razdvojen s ključno mejo, ki ju karakterno razlikuje.

Prvi del trilogije torej pripoveduje o glavni junakinji uprizoritve - deklici Lyri. Odigrala jo je nova članica celjskega gledališča Minca Lorenci, ki skozi zgodbo potuje skozi zanimive, nevarne in skrivnostne dežele v iskanju svojega prijatelja Rogerja. Tega je s ravno prav zmernim infatilnim pristopom odigra Aljoša Koltak. V svetu, po katerem se Lyra potepa, spoznamo cel kup pravljičnih in tudi vsakdanjih ljudi, ki vsak zase na svoj način izvršujejo idejna poslanstva. Njeno potovanje je torej zlitina številnih človeških značajev, obstoječih na najbolj nenavadnih koncih sveta. Povsod je življenje, povsod bolečina in nasmehi. Le obravnavani so drugače.

Lyrina preteklost je bila zapletena in sedanjost je kar naporna, a vendar prav to jo izoblikuje v samozavestno, preudarno, zavzeto in korajžno dekletce. Skozi potovanja prvikrat ugleda drugačnost in raznovrstnost človeškega bivanja in širne dimenzije pota človeštva. Mistika, verovanje, razbijanje in krpanje Resnice ji odpirajo oči, da postopoma spoznava grenko-sladke plasti življenja. Ko potuje, si z iskanjem poti pomaga s posebnim kompasom, ki meri resnico. Praktična zadevica, ni kaj …

Sicer pa je poleg merilca resnice še nekaj ključnih elementov, ki vsebino predstave v etičnem smislu konceptualno podkrepijo. Kot recimo posameznikovi Demoni, ki so neprestano prisotni in so neke vrste sence, ki skrbijo za elementarne nivoje eksistence.

Živijo v sožitju z nastopajočimi, so tako rekoč njihovi rezonerji, včasih moralni voditelji ali pa preprosto prikupna bitjeca, ki jim delajo družbo. Pomembno aktualno misel podaja tudi faktor Prahu, ki predstavlja Znanje. To Znanje, ki zajema tudi racionalnost, razsodnost in treznost pa tudi v tem primeru Cerkvi predstavlja močnega ideološkega sovražnika. Saj krha jakost zmožnosti manipulacije in nebolečega vlečenja za nos. Zgolj navidezno neobremenjujoči simboli v sebi skrivajo pomembna sporočila in odprta vprašanja, ki predstavi podeljujejo še dodatno družbeno konotacijo, ki naj bi odprla oči in prezračila glave.

Odrska postavitev je tokrat na prioritetno mesto postavila igralca, ki v veliki meri pripoveduje skozi svoj kostum in včasih že skorajda doslednim karikiranim podajanjem teksta. Ta očitnost ga označuje in popredalčka v omaro osebnostnih lastnosti, ki se seveda za takšno zvrst nemalokrat delijo na dobro – slabo.

Scenska konstrukcija je zato skromna, kasneje v drugem delu pa predvsem več ali manj nepremična. Uprizoritvi nadvse dobro vizualno podobo daje je barvna usklajenost in premišljenost kostumov, ki so nastali po zamisli tokratne kostumografinje in sceografinje Jasne Vastl. Oblačila junakov na premišljen in učinkovit način skozi kostumske barve sporočajo njihove trenutne statusne nianse – osebnostne in družbene. So dobro zamišljena ter nenasilna dopolnila njihovim značajem in ob tem ostajajo v funkcionalnem sožitju znanstvene fantastike in vsakdana.

Na ozadju odra se projicirajo podobe letečih meteoritov, ozvezdij in vesolja, ki pa niso preveč izvirni in se kažejo kot nujno zlo. Zato v primerjavi s samim odrskim dogajanjem s svojo kvazi magično neskončnostjo dosti manj učinkujejo na gledalca in zato nič ne pripomorejo k večjemu zdrsu v iluzijo.

Prehodi v različne svetove so opredeljeni predvsem z rekviziti, razpoznavnimi oblačili, svetlobnimi efekti in ves čas pojavljajočo belo meglo. Manj pa z vidnim in dotakljivim ambientom. Pravzaprav ni ničesar zares oprijemljivega, zato je vse prijetno puhasto in ujeto v zračno kepo. Včasih se zazdi, da igralci s svojimi akrobatskimi veščinami skorajda peresno lahno letijo po teh med-prostorih in temni gibčni demoni s svojo gestikulacijo in premišljenimi telesnimi gibi upodabljajo novo zvrst demonskega plesa.

Predstava, ki je sicer zanimiva v svoji fabuli in marsikateri scenski rešitvi, pa v svojem trajanju ostaja na skorajda linearni premici. Določene napetosti, razdraženosti, strahovi in veselja so nekako zakrknjeni, zato nas ne povlečejo dovolj močno gor – na oder. Ključni in waw! trenutki morda niso dovolj izpostavljeni in tako v svojem stalno enakomernem dogajanju puščajo gledalce mlačne in predvsem mlajše občinstvo prikrajšajo za trenutke ˝odprtih ust˝.

Zala Dobovšek



Komentarji
komentiraj >>