Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 25.12.´05, 15.00: Aphex Twin/ AFX – Analord (Rephlex, 2004/2005) (3474 bralcev)
Nedelja, 25. 12. 2005
goran



Radio Študent
Glasbena Redakcija – Razširjamo obzorja, nedelja 25.12.2005 ob 15:00

Aphex Twin/ AFX – Analord (Rephlex, 2004/2005)


*Obujanje glasbenih vzorcev iz polpretekle zgodovine je v zadnjem času precej pogost pojav in tudi elektronska glasba tukaj ne izostaja. Govorimo o trendu ponovnega analognega kreiranja glasbe, torej uporabe sintetizatorjev, sekvencerjev in ritem mašin, ki vse bolj izpodrivajo računalnike. To velja tudi za pod-žanr elektronske glasbe, imenovan acid, katerega v zadnjih letih obujata predvsem Luke Vibert in Andy Jenkinson alias Ceephax Acid Crew, v minulem letu pa se jima je pridružil tudi Richard D. James aka Aphex Twin s serijo Analord, s katero se vrača k svojim koreninam, torej analogno ustvarjeni elektronski glasbi, v kateri združuje prvine več glasbenih izrazov. O teh bomo nekaj več povedali v nadaljevanju oddaje, za uvod pa poslušajmo skladbo 'Steppingfilter 101' z Analorda št.1, ki je primeren pokazatelj tega, kar je v zadnjem času ustvarjal James.

Steppingfilter 101, (4:44)

Govorice, da James že nekaj časa ustvarja zgolj analogno glasbo, so se pojavile v začetku lanskega leta, sprožili pa so jih Luke Vibert, Mike Paradinas in nekateri drugi producenti, sicer Jamesovi prijatelji, ki so imeli priložnost prvi slišati nekatere izmed skladb. Prav vsem je bilo skupno navdušenje nad slišanim, glasbo pa so opisovali s samimi presežniki. To je povzročilo pravi val navdušenja, težkega pričakovanja in ugibanj s strani Jamesovih privržencev, torej povsem običajnih odzivov, ki se pojavijo vsakokrat, ko je napovedan izid njegovega novega albuma. No, nekaj zadržanosti s strani fenov njegovega zgodnejšega obdobja je bilo prisotne, v največji meri zaradi Aphex Twinovih zadnjih dveh izdelkov; kontroverznega albuma Drukqs in kratkega noise ep-ja Smojphace (izg.: smočfejs).

Analord št. 10 je bil prvi v seriji, naročiti pa ga je bilo moč le preko Jamesove založbe Rephlex. Cena je znašala visokih 80 dolarjev, poleg tega je vsak naročnik lahko dobil le po en izvod, vseeno pa je bil celoten natis tisočih izvodov razprodan v vsega nekaj dneh. Vprašanje, ali sta bila plastični fascikel za hrambo vseh 11 plošč in ena vinilka z dvema skladbama vredni osemdesetih dolarjev, najbolj zgovorno pojasni dejstvo, da so skeptiki že prvi dan na Ebayu zanju plačevali petkratnike te iste vsote. EP je navdušil tako njegove stare privržence kot tudi tiste, ki hvalijo album Drukqs, saj skladbi z Analorda št. 10 postrežeta s sintezo melodij iz Jamesovega zgodnjega obdobja in kompleksnostjo skladb iz zadnjega albuma, oziroma ti vrlini celo preseže. Poslušajmo skladbo 'Xmd5a', ki navduši s svojo kompleksno strukturo, kakršne, z izjemo klasične glasbe, ni moč slišati pri nobenem drugem producentu sodobne godbe. Še posebno navdušujoč je detajl, kjer klavirski arpeggio vpelje v sintetizatorsko linijo.

Xmd5a, (7:51)

Naslednji dve plošči, Analord 1 in 2, izideta že slab mesec pozneje in poskrbita, da se mnenje tokrat nekoliko razdeli. Medtem ko nekateri hvalijo predvsem melodiko skladb, se drugi razburjajo nad podpovprečnostjo, ki da ne dosega standardov, ki si jih je Aphex Twin v preteklosti postavil sam. Naslednjih osem dvanajstinčnic se je zvrstilo v približno dvotedenskih presledkih, serijo pa je v juliju zaključil ponatis Analorda št. 10, le da tokrat brez fascikla, namesto tega pa ima plošča vtisnjen logo AFX (beri: a-ef-iks). Seštevek pove, da smo z vsemi enajstimi EP-ji dobili 42 novih skladb ali za več kot dve uri in štirideset minut nove glasbe.

V podlagi poslušamo 'Bwoon dub' z Analorda št.2, v nadaljevanju pa bomo slišali še skladbi z naslovom 'Reunion 2' z Analorda št.5 in 'Where's your girlfriend?' z Analorda št.1.

Reunion 2, (5:08)
Where's your girlfriend?, (5:05)

Posebna vrednost serije Analord Aphexa Twina je prav v njenem konceptu, torej uporabi zgolj analognih inštrumentov. To bodo znali ceniti predvsem tisti, ki so tudi sami kdaj producirali glasbo s pomočjo analognih pripomočkov, še posebno težo pa ima tudi dejstvo, da je James bojda vse kompozicije skomponiral izključno analogno, torej povsem brez računalnika ali drugih digitalnih pomagal. To seveda zahteva odlično poznavanje posameznih komponent ter veliko časa. James je sicer znan po svojem fetišu do vseh mogočih sintetizatorjev in ritem mašin, ki jih je modificiral po svojem okusu že v najstniških letih. S tokratnim naborom tehnične opreme se vrača kakšnih 15 let v preteklost, torej v obdobje, ko je acid gibanje zajelo Veliko Britanijo. Iz repertoarja je moč razbrati notorični sintetizator/sekvencer oziroma bas generator Roland TB-303, ki je tako rekoč zakrivil acid house in acid techno žanra, ko so producenti z vijačenjem bas linije dobili tisti prepoznavni acid zvok, na katerem bazira večina sodobne elektronske glasbe zadnjih petnajstih let. Zelo verjetno je, da je uporabljal tudi Rolandove ritem mašine TR-606, TR-808 in TR 909, prav tako Rolandov sekvencer MC-4 in sintetizator SH-101 ter izjemno prilagodljivi modularni Fenixov sintetizator. Glavne razlike med analognim in digitalnim produciranjem James vidi predvsem v fizični prisotnosti inštrumenta, ki vzpostavi neko medsebojno vplivanje s človekom, seveda pa je drugačen tudi zvok sam, saj digitalno ustvarjen odmev nikoli ne zveni tako kot tisti analogni, torej resnični. Tukaj je predvsem pomemben dejavnik idiosinkratičnosti zvočnih kartic. Poslušajmo kompozicijo naslovljeno 'w32.mydoom.au@mm' z Analorda št.11.

w32.mydoom.au@mm, (8:47)

Glasbene vplive za serijo Analord gre iskati v elektronski glasbi, ki se je v sredini osemdesetih pojavila v Detroitu in Čikagu, sprva v žanrih acid house in acid techno, pozneje tudi elektro, seveda pa je težko iskati posameznike znotraj teh žanrov, saj James tudi tokrat ne odstopa od svojega prepoznavnega izraza. Lahko rečemo, da se Analord opira na isto metodologijo kot acid house, ki se je konec osemdesetih pojavil v Veliki Britaniji, kjer je osnova, torej Rolandov TB-303, ostala enaka, ritem pa trši in nastal je žanr, ki ga poznamo kot acid techno. Prav James je bil tudi eden začetnikov tega gibanja, ki se je pozneje razvilo v rejv kulturo, mehkejša oblika pa je postala komercialno izjemno uspešna in značilni acid zvok se je pojavil tudi na pop lestvicah v kompozicijah zasedb kot so bili KLF ali pa The Shamen. Podobnosti z Detroitskim elektrom oziroma zasedbami, kot so Drexciya in Ultradyne, pa gre iskati predvsem v programiranju ritem mašin, čeprav tudi tu James ne sledi nekim splošnim vzorcem. Poslušajmo skladbi 'Crying in your face' z Analorda št.4 in 'Pitcard' z Analorda št.7.

Crying in your face, (4:25)
Pitcard, (6:22)


Kaj torej predstavlja Analord? Na prvem mestu predvsem lastno zadovoljstvo Jamesu samemu. Na vprašanje, zakaj se je odločil za ponovno analogno kreiranje glasbe, ima povsem enostaven odgovor: »Naveličal sem se pač digitalnih zvokov,« in verjetno ima v tem kar prav, saj se zdi, da se je s pojavom računalnikov in s tem možnost kreiranja glasbe v vsakem gospodinjstvu, produkcija elektronske glasbe v zadnjem času začela ponavljati.
V širšem kontekstu pa lahko rečemo, da je z serijo postavil nov mejnik pri uporabi analognih inštrumentov, oziroma da je potencial, ki ga za današnje čase precej zastarela tehnologija ponuja, pripeljal do meje. Po skorajda šestih mesecih od izdaje zadnje dvanajstinčnice so si tudi Jamesovi privrženci mnogo bolj enotni. Skorajda vsi priznavajo, da je mojster kreiranja melodij, ki resda izstopajo, vendar pa ob podrobnejšem poslušanju ne boste pogrešali niti večplastnosti in Jamesovega izvrstnega občutka za komponiranje. Za zaključek današnje oddaje bomo poslušali skladbo z naslovom 'Fenix Funk 5' z Analorda št. 10.

Fenix Funk 5, (5:01)


Pripravil Goran.


Komentarji
komentiraj >>