Nekoliko obrabljeno, a vseeno dejstvo je, da smo v dnevih, ko lahko na prste ene roke odštevamo, koliko da še manjka do začetka novega kolendarskega leta, še posebej nagnjeni k samoizpraševanju, po čem le da si bomo na danes beli strani Alp zapomnili teh pravkar iztekajočih se 365 dni. Ne glede na kadrovske rošade v državnih in paradržavnih podjetjih, ne glede na vso to silno rimokatolizacijo dežele, ki razblinja še zadnje iluzije o v ustavi sicer zapisane sekularnosti te države, in ne glede na paket že uveljavljenih in še napovedanih represivnih zakonov, ki že in še bodo predrugačili pomen državljanskih in človekovih pravic za tu živeče, pa se vendarle zdi, da si bomo leto 2005 še nekako najbolj zapomnili kot leto refevdalizacije domačega medijskega prostora.
Kaj da je to refevdalizacija, se je sicer na primeru javnosti v zahodnih družbah predstavniških demokracij, že v prejšnjem stoletju domislil nemški mislec Jurgen Habermas. Gre pa za sam teoretično–idealistični koncept sodobne demokratičnosti hudo nerodno reč. Kot na primeru javnosti ugotavlja Habermas, je ta v družbah, v katero se uvršča tudi domača, izgubila svojo teoretično predpostavljeno aktivno vlogo in postala pasivna, torej se je refevdalizirala. Glede na razvoj dogodkov vsaj na nacionalni radioteleviziji, časopisni hiši Delo in nenazadnje tudi na obeh študentskih radijskih postajah v državi, pa si bomo leto 2005 zapomnili predvsem kot leto refevdalizacije domačega medijskega prostora.
Mediji imajo sicer v teoretičnem konceptu, kaj da je to demokratičnost, hudo usodno vlogo, saj jim je zaupana vloga psov čuvajev, ki naj vsaj s svojim lajanjem opozarjajo na morebitne nepravilnosti v družbi. Še posebej pa naj pod prste gledajo prav nosilcem javnih pooblastil. In dejstvo je, da je za prihodnjo obrezzobljenost domačih psov čuvajev, oziroma za v prihodnje pasivnejšo držo urednikov in novinarjev vsaj na nacionalni radioteleviziji, časopisni hiši Delo in mariborskem radiu študent v letu 2005 poskrbela prav domača oblast, torej prav tista sfera te domnevno demokratične družbe, ki naj bi jo ti nadzirali.
Aktivna drža in morala urednikov ter novinarjev radia, ki ga poslušate, je zaenkrat sicer še visoka. Bega nas le, koliko nas sploh še jemljete resno, ko pa lahko denimo celo v Delu prečitate, da velja doktor Dejan Jelovac, samooklicani direktor obeh Zavodov Radio Študent, in po novem celo s strani Kmečke družbe Matjaža Gantarja delegirani nadzornik Dela, za provladnega človeka. Problem ni v tem da prav te Vlade in koalicije, ki je sicer z novim Zakonom o RTV in z mešetarjenjem državnih deležev Kapitalske in Slovenske odškodninske družbe v Delu poskrbela za tamkajšnjo refevdalizacijo, pač pa, da kdorkoli delujoč na Radiu Študent sploh obvelja za provladnega človeka. To pač ni higienično.
Kot problem predvsem družbene higijene se na prvi pogled zdi tudi zadnji razplet dogodkov na Radiu MARŠ. Imenovanju dolgoletnega direktorja Bojana Golčarja še za odgovornega urednika in njegovim prvim kadrovskim revanšizmom nad posameznimi člani Sveta Zavoda radio Marš, ki so se drznili združitvi funkcij direktorja in odgovornega urednika nasprotovati, namreč ob strani stoji lokalna oblast. Ta sicer ni ista kot na državni ravni, a vendarle, oblast je oblast.
Kakšna je sicer narava same demokratičnosti vladajoče oblasti, ki bo v domačo medijsko krajino še globje zaorala z novim zakonom o medijih, toda o njem več prihodnje leto, in kak je njen odnos do vloge medijev v slovenski družbi sicer kažeta naslednja dva spodrsljaja, ki pa povsem nedvoumno dokazujeta, da je bila letošnja refevdalizacija domačih medijev načrtovana in nadzorovana iz Vladne palače.
Prvi, pa se prilagodimo tem časom in mu recimo zgolj spodrsljaj, je, da si je sicer neznanokdo na v skladu z novim Zakonom O RTV sestavljenem Seznamu predlaganih kandidatk in kandidatov za članice in člane Programskega sveta RTV Slovenija s križcem označil 22 imen. Nekoliko nerodna reč je, da so na dokumentu, ki ima sicer oznako, po kateri gre za interno delovno gradivo Mandatno-volilne komisije Državnega zbora, s križcem označeni zgolj predlagani iz krogov blizu aktualni oblasti, torej politično preverjeni kandidati. Največ zaznamovanih kandidatov sicer predlagata Zavod za oživitev civilne družbe in Nova revija.
Druga reč te sorte, ki jo le ne gre za pozabiti, saj je pisala najnovejšo zgodovino pri spremembi lastniške strukture v trgovinski verigi Mercator in posledično v časopisni hiši Delo, je nič več tako tajni sestanek v Vladni palači. Za isto mizo so se kako bo, dogovorili predsednik Vlade ter prvi možje Istrabenza, Pivovarne Laško in KD Group. Na kratko naštete posledice so naglo bližajoče se slovo uredniške ekipe Darijana Koširja, nov član Uprave za tehnične zadeve Danilo Slivnik, novi nadzorniki in ekonomsko neupravičljiv nakup tednika MAG in njegovih 15 novinarjev, ki se tako v velikem slogu po dobrem desetletju ponovno vračajo v redakcije Dela.
Na prve učinke te refevdalizacije domačega medijskega prostora, za katero je v letu 2005 tako očitno poskrbela domača koalicija in vlada, tako ne bo potrebno prav dolgo čakati. Tudi novinarji in uredniki so v prvi vrsti ljudje, ki med drugim delajo, da imajo kaj jesti. Nenazadnje pa so kakšni bi mediji morali biti in kakšni pravzaprav v tej državi očitno bodo, že večkrat povedali tudi vladni ideologi. Nenazadnje se je mednje z pred referendumom javno izraženo podporo zakonu o RTV uvrstil tudi doktor Dejan Jelovac. Mediji naj bodo zgolj prenosnik med politiko, torej oblastjo in državljani.
Težava je sicer v tem, da je takšno pasivno videnje medijev dandanes v tej domnevno demokratični družbi nekako preživeto, saj spominja na minule čase novinarjev kot družbenopolitičnih delavcev. Toda oblast je s to refevdalizacijo domačega medijskega prostora predvsem poskrbela za to, da bo v prihodnje tudi po včeraj na valovih tega radia slišanih besedah politično odstranjenega hrvaškega novinarja in urednika Denisa Latina za demokratičnost vsake družbe ključna aktivna drža novinarjev in urednikov, odvisna zgolj od dobre volje lastnikov. In to tistih medijev, v katerih paradržavna sklada KAD in SOD, torej država, ni lastniško prisotna.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z refevdalizacijo domačega medijskega prostora kot dogodkom leta 2005 v zobeh prispeval še vedno kontravladni Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: Leto refevdalizacije domačega medijskega prostora
dear john [01/01/2006]
na zahodu nič novega
odgovori >>