NOVIČKE
Latvija je 15. decembra v dopolnila ustavo, tako da zdaj izrecno navaja, da je poroka skupnost moškega in ženske. Tako želijo preprečiti možnost istospolnih porok. Že pred tem so leta 1993 uvedli eksplicitno prepoved istospolnih porok v civilnem zakoniku. Z ustavnim dopolnilom je Latvija naredila ogromen korak nazaj, in očiten odmik od politike Evropske unije na področju odpravljanja diskriminacije.
V Poznanu na Poljskem je policija novembra aretirala več kot 65 gejev in lezbijk, ki so sodelovali na paradi ponosa. Mestne oblasti so pod pritiskom katoliške cerkve in katoliških družinskih organizacij prepovedale parado, ki pa se je kljub vsemu zgostila. Na zaključku parade je težko oborožena policija iz zasede napadla udeležence miroljubne parade in jih odpeljala na policijsko postajo. Zaradi kratenja človekovih pravic je Evropska komisija že drugič opozorila Poljsko. Podoben incident se je zgodil že junija v Varšavi, kjer je kljub prepovedi 2500 ljudi sodelovalo na paradi ponosa.
V noči na 30. november je bil na Jamajki umorjen vodilni gejevski aktivist Steve Harvey, umrl je zaradi strelne rane v hrbet in glavo. Harvey je zadnjih 14 let aktivno deloval na področju boja proti aidsu. Jamajka je vodilna država po številu homofobičnih napadov s smrtnim izidom na svetu. Ob umoru Steva Harveya so številne organizacije za človekove pravice na tamkajšnje oblasti naslovile protestna pisma, med njimi tudi lezbična sekcija ŠKUC-LL.
Poleg prepovedi uporabe kondomov, prepovedi splava, nasprotovanju istospolnih porok itd. je Rimokatoliška cerkev uvedla prepoved gej semeniščnikov. Izločila bo vse tiste mladeniče, ki prakticirajo homoseksualnost ali imajo homoseksualna nagnjenja, ter tiste, ki podpirajo gejevsko kulturo. Osumljeni bodo morali s posebnim testiranjem dokazati, da so vsaj 3 leta spoštovali celibat. Nova vatikanska uredba ni le očitno kratenje človekovih pravic, temveč spodbuja hinavščino, skrivaštvo in laž ter močno podžiga homofobijo. Širijo se govorice o vatikanskih »seks vohunih«, ki se plazijo po semeniščih in vohljajo za geji.
V Sarajevu se je novembra ustanovila »Internacionalna iniciativa za vidnost queer muslimanov«. To je prva muslimanska organizacija za seksualne manjšine in queer identitete na Balkanu.
Po trditvah virov znotraj policije v Novem Sadu, srbska policija zbira podatke o družbenih skupinah, ki naj bi ogrožale državno varnost. Po pisanju časopisa »Građanski List«, so se na policijskih seznamih znašli poleg skinheadov, odvisnikov od drog, roparjev in prostitutk tudi homoseksualci.
Okrožno sodišče v Zagrebu je obsodilo hrvaškega državljana J.K., ki je po elektronski pošti zmerjal in grozil aktivistoma gejevsko-lezbične skupine Iskorak, in jima celo grozil s smrtjo. Storilcu je sodišče izreklo leto dni zaporne kazni. To je prvi tovrstni primer iz hrvaške sodne prakse.
Za vse tiste, ki si lahko privoščijo praznično razkošje, pa tole: v zadnjih letih je bilo odprtih več luksuznih hotelov, ki so namenjeni samo ženskam. Med njimi so zelo popularni npr. Hotel de Crillon v Parizu, Hilton Park Lane in Grange City Hotel v Londonu, Lady's First v Zuerichu, Le Soleil v Vancouvru in hotel Kempinski v Pekingu. Vsi hoteli so visoke kategorije, osebje v njih pa v celoti žensko. Novice pripravila: Tatjana Greif
AKCIJA - REAKCIJA
Anketa: Ali bi obiskal FGLF
Ne, me ne zanima.
69 33.7%
Da.
60 29.3%
Bi, vendar si ne upam.
28 13.7%
Nisem se še odločil/-a.
27 13.2%
Da, vendar letos prvič.
21 10.2%
Št. glasovnic: 205
Prvo glasovanje: 06.11.2005 19:15
Zadnje glasovanje: 14.12.2005 21:54
Pogovarjali smo se tudi s celjsko in koprsko ekipo, ki je letos gostila Festival gejevskega in lezbičnega filma ter s precej majhno udeležbo le uspela s prebijanjem stereotipov na podeželju. Da pa udeležba le ni bila tako majhna zaradi same tematike festivala (cca 10 obiskovalcev v Celju in nekaj več v Kopru) pa dokazuje zelo nizka udeležba tudi drugih filmskih projekcij v mestnem kinu Metropol, ki je vključen v filmsko art mrežo. Za konec pa je festival pokomentirala še Suzana Tratnik, ena izmed organizatork ljubljanskega FGLF-ja.
KOMENTAR
Nenormalnost homoseksualnih praks v očeh dr. Ivana Štuheca:
»Navodilo kongregacije za vzgojo je že in bo še povzročilo številne polemike v tako imenovani gej kulturi, ki propagira homoseksualno spolno prakso kot normalno. Cerkev vztraja, da ni normalna. Mislim, da ima prav. Toliko bolj, ker podatki o okuženih z virusom HIV potrjujejo, da so spolno aktivne homoseksualne osebe ena najbolj rizičnih skupin za okužbo. Če to ni dovolj jasen argument, da je pri celi zadevi nekaj globoko narobe, nam res ni pomoči. Družba, ki propagira kulturo gejevstva, hkrati pa poroča o zdravstvenem tveganju teh oseb, naj se vpraša, komu služi ta dvoličnost.« (Večer, 5. 12. 2005)
Šikaniranje in homofobna stališča, ki so jih bolj ali manj redno deležni homoseksualci, še zlasti po zadnjem papeževem odloku, ki prakticirajočim homoseksualcem prepoveduje prejem zakramenta mašniškega posvečenja so spet zapolnila medije. Najbolj zanimivo pa je Štuhecova doktorska ugotovitev in logičen sklep, ki ugotavlja, da so spolno aktivni homoseksualci, kot potrjujejo podatki okuženih z virusom HIV, ena najbolj rizičnih skupin za okužbo, torej mora biti njihova spolna praksa nenormalna.
Verjetno nam ni treba posebej izpostavljati podatka, da so rizične skupine in prenašalci virusa HIV v večini heteroseksualni ljudje ter da se virus HIV prenaša zaradi nezaščitenih spolnih odnosov, neodvisno od spola. Štuhcevo logično sklepanje, da so geji, ki prakticirajo zdravstveno tvegana dejanja, zaradi tega posledično nenormalni. Tukaj spet ni potrebno poudarjati, da na svetu premoremo še druge oblike zdravstveno tveganih dejanj, pa zaradi tega teh oseb, ki to prakticirajo, ne imenujemo za nenormalne. Dr. Štuhec o tem molči, očitno je, da meče polena pod noge zgolj homoseksualni populaciji in sicer z argumenti, ki presegajo spodnji prag njegove akademske izobrazbe.
O dvoličnosti naše družbe, ki jo omenja Štuhec, ki po njegovem propagira gejevstvo z zavedanjem, da so geji najbolj rizični prenašalci virusa HIV, pa lahko še nekoliko meseno kost vržemo nazaj. Cerkev namreč ostro obsoja uporabo kondomov po eni strani, po drugi strani pa navaja podatke, da so osebe, ki ne prakticirajo varne spolnosti, najbolj rizične skupine za prenos virusa HIV. Na tem mestu apeliramo na Cerkev, naj si vendar izmisli bolj tehtne razloge za obsojanje homoseksualnih praks ter naj neha z zavajanjem množice ter predvsem z zatiskanjem oči, da verni katoliki prakticirajo samo varno spolnost ter samo po poroki s partnerjem, s katerim se poročijo.
Za konec pa še podatek o Rusiji, kjer živi dve tretjini vseh okuženih s HIVom v Evropi. Sprva jih je res bilo največ okuženih med narkomani, homoseksualci in prostitutkami, a virus je zelo hitro zajel vse družbene skupine. Tabuiziranje tematike je seveda povzročilo množično sirjenje epidemije, toda Rusija počasi a na stežaj odpira vrata pomoči tem osebam. Pravoslavna cerkev je namreč sprejela pomembno konvencijo proti aidsu. Seveda govori o grehu, a hkrati poziva cerkvena okrožja, naj poskrbijo za okužene s HIVom. Tudi predsednik Vladimir Putin je boj proti aidsu začel jemati bolj resno. Za leto 2006 napoveduje povečanje proračuna za 20- do 30-krat. S temi mislimi še enkrat apeliramo na rimokatoliško cerkev naj vendarle odpre oči in obenem tudi svoje mošnjičke.
KULTURNI HOMO KOTIČEK
Richard Goldstein: HOMO KONZERVE (Vizibilija, 2005)
Tekst: Tea Hvala
Naslednjo sredo, 21. decembra, ŠKUC-eva knjižna zbirka Lambda praznuje petnajstletnico delovanja in petdeseto knjižno objavo. Danes v Lezbomaniji recenziramo zadnjo izdajo njej sorodne in nekoliko mlajše zbirke Vizibilija, ki se od leta '98 posveča sociolološkim, zgodovinskim in tudi manj teoretskim prispevkom k večji vidnosti gejev, lezbijk – in vseh ostalih, ki nas heteroseksualna norma utesnjuje.
Esejistično delo Homo konzerve ameriškega novinarja Richarda Goldsteina govori prav o razpršeni, raznoliki ter identitetno in politično pestri queerovski skupnosti v ZDA, ki zagovarja lastno radikalno različnosti od belih in heteroseksističnih idealov. Goldstein trdi, da je v času Bushevega konzervativizma queerovska skupnost izgubila medijsko prisotnost in s tem tudi mobilizacijsko moč, počasi pa izgublja tudi boj z notranjim sovražnikom, ki je najmočnejši – boj z gejevsko desnico. Za tiste, ki se jim izraz gejevska desnica zdi notranje protisloven in absurden, ker verjamejo, da te homoseksualnost nemudoma postavi v družbeno obrobje in s tem v politično levico, naj dodam, da tovrstno posploševanje spregleda ekonomsko varne gejevske in lezbične povzpetnike – gejevska desnica obstaja, le da je v ZDA zaradi, ironično rečeno, naprednejšega liberalizma precej glasnejša in bolj artikulirana kot pri nas. Morda se zbirka esejev Richarda Goldsteina tudi zato bere kot neprijetna in na trenutke kar strašljiva napoved gejevskega in lezbičnega spolnega konformizma, ki nas čaka, če bo levica molče spremljala pojav in uveljavljanje asimilacijske politike t. i. homo konzerv.
Gejevske in lezbične publiciste, založnike in popularne ikone, ki širijo nestrpnost do vseh spolno nekonformističnih stilov znotraj queerovske skupnosti, Richard Goldstein poimenuje the attack queers, prevajalka Nataša Velikonja pa je izraz zgovorno prevedla kot homo konzerve. Politika homo konzerv temelji na liberalni predpostavki, da se vsi rodimo enaki in imamo potemtakem enako pravico do ekonomskega uspeha in družbenega priznanja – seveda pojmovanega z merili politično konzervativne moralne večine. Goldstein analizira homofoben diskurz v ZDA najbolj uveljavljenih lezbičnih in gejevskih avtorjev in avtoric – Camille Paglia, Norah Vincent in Andrewa Sullivana, ki se kaže prav v njihovi prezirljivi diskreditaciji vseh queerovskih identitet, ki ne ustrezajo stereotipnim strejt predstavam o moškosti moških in ženskosti žensk. Omenjeni avtorji na straneh največjih ameriških časopisov – New York Timesa, Los Angeles Timesa in celo levičarskega Village Voicea – smešijo in s sadističnim užitkom mrcvarijo identitete vseh tistih malih queerovskih skupnosti, ki so za logiko binarnih nasprotij nedoumljive in protislovne, pri čemer so bili v času Goldsteinovega pisanja – pred štirimi leti – aktualna tarča posmeha transsekusalci in skupinice kot so, denimo, veganski leder pedri. Homo konzerve v ZDA posebno pozornost namenjajo tudi individualizmu, za katerega je politično povezovanje queerov seveda škodljivo, nepotrebno in zastarelo, saj dobro preskrbljeni in uveljavljeni geji in lezbijke verjamejo, da je bilo z legalizacijo istospolne poroke in pravnim kaznovanjem zločinov iz sovraštva v večini ameriških zveznih držav storjeno vse potrebno za dokončno emancipacijo in svobodo lezbijk in gejev. Ob tem seveda pozabljajo na vse tiste queere, ki so revni, kar je v ZDA več kot očitno povezano tudi z rasnim razlikovanjem in policijskim nadlegovanjem.
Esejistična zbirka Homo konzerve Richarda Goldsteina je specifična in njenih ugotovitev ni mogoče enostavno prilepiti na slovenske razmere. Zato ob branju esejev pogrešam spremno besedo, ki bi v tukajšnjem prostoru zasledovala gejevske in lezbične izjave ter medijske reprezentacije, ki se na diktaturo kapitala v vse bolj demokratični Sloveniji odzivajo s povzpetniškim spolnim konformizmom. Nadzor nad homofobnim sovražnim govorom v slovenskih medijih spremljajo Mirovni inštitut, Lezbomanija in še kdo. Omenjeni pa se le redko dotaknejo homofobije znotraj slovenske gejevske in lezbične skupnosti, ob čemer bi z veseljem in olajšanjem lahko zaključili, da pri nas homo konzerv enostavno ni. V času, ko je v Sloveniji celoten političen diskurz pomaknjen v desno, v manjkajoči spremni besedi ali morebitni priložnostni debati ne bi bilo odveč postaviti podobno neprijetnih vprašanj kot jih postavlja Goldstein: na primer, kakšna so politična stališča gejev in lezbijk, kaj je v naših razmerah za levico sprejemljiv in povezovalen političen konsenz in nenazadnje kako sami gledamo na soborce, ki namesto »normalnosti« zagovarjajo in stremijo k radikalni drugačnosti. Richard Goldstein Homo konzerve zaključi s pozivom na spopad z desnico. Pozivu se seveda pridružujemo z željo, da bo prevod njegove pronicljive kritike pri založbi Vizibilija osvežil zavest o zgodovinskih in sedanjih queerovskih bojih in pripomogel k ozaveščanju – ne samo radovednih heteroseksualcev, ampak tudi k ozaveščanju tistih gejev in lezbijk, ki bolj malo vedo o levičarskih bojih.
KRUZING PO SCENI
Izjava za javnost ob mednarodnem dnevu človekovih pravic
Pri DIH – Društvu za integracijo homoseksualnosti smo razočarani nad uresničevanjem načel spoštovanja človekovih pravic in enakih možnosti pri nas.
Čeprav ustava jasno določa, da so v Sloveniji »vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino« in da smo vsi pred zakonom enaki, je to pri nas še daleč od resnice.
Parlament je junija sprejel Zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, ki istospolno usmerjenim državljanom v veliki meri odreka uresničitev temeljnih ustavno zagotovljenih človekovih pravic in enakih možnosti.
Iz državnega zbora, vlade in ostalih institucij oblasti so se letos širile različne oblike sovražnega govora in nestrpnosti, usmerjene proti nekaterim manjšinam: izbrisanim, Romom, ženskam, muslimanom in istospolno usmerjenim.
Pri DIHu smo prepričani, da je prav zgledu nekaterih nosilcev demokracije pripisati pojave, ki jim pri nas do zdaj nismo bili priča. Skupine nestrpnežev so npr. letos večkrat napadle in brutalno preteple obiskovalce gejevskega kluba sredi Ljubljane.
Aktivno in neposredno diskriminacijo vse pogosteje izvajajo celo institucije, ki svoje delovanje utemeljujejo na najvišjih avtoritetah sočutja, pravičnosti in ljubezni. Država pa z njimi brez zadržkov sodeluje, čeprav je pri nas diskriminacija ne samo zakonsko, ampak tudi ustavno prepovedana.
Ocenjujemo, da postaja mednarodni dan človekovih pravic vse bolj mednarodni dan sprenevedanja, in je bolj kot uresničevanju človekovih pravic in enakih možnosti v vsakdanjem resničnem življenju, namenjen promociji političnih in ostalih elit.
Zato pozivamo vse pristojne, da ponovno premislijo o svojem odnosu do človekovih pravic in enakih možnosti in z njihovim uresničevanjem za vse ljudi začnejo takoj.
Komentarji
komentiraj >>