Predsednik George Bush in njegovo osebje v Beli hiši zadnje čase veliko žalujejo zaradi tragične smrti ameriške heroinje Tine, ki je po njihovem mnenju umrla veliko prezgodaj. Žalne brzojavke ne prihajajo ravno s celega sveta, jih je pa zato veliko prišlo iz Mednarodnega denarnega sklada ter Svetovne banke, kjer ravno tako točijo krokodilje solze nad Tinino tragično smrtjo. Slišati je vse več pozivov, da je treba kaznovati tiste, ki so zagrešili gnusni umor. To pa so 'El Presidente' Fidel Castro, njegov venezuelski kolega Hugo Chavez ter novoizvoljeni bolivijski predsednik Evo Morales. Kdo je torej bila Tina? Ne gre za kako stvarno žensko, temveč za utelešenje ameriške neoliberalne ekonomske agende, ki jo Bush želi vsiliti Latinski Ameriki. TINA je namreč kratica za 'There Is No Alternative'.
Evo Morales, ki se označuje za nočno moro Združenih držav Amerike, je v svojem nedavnem javnem sporočilu tako rekoč udaril s pestjo po mizi in izjavil: »Volitve, ki so se ravnokar zgodile v Boliviji, so bile veličasten upor tistih, ki so bili zatirani že več kot 500 let. Dovolj je politik bede ter lakote! Nimamo druge izbire, tovarišice in tovariši, če hočemo braniti človečnost, moramo spremeniti sistem, in to pomeni, da moramo strmoglaviti ameriški imperializem.« Hja, Tina definitivno leži v krsti.
Washington je lahko upravičeno zaskrbljen nad razpletom dogajanja v Latinski Ameriki. Castru in Chavezu se je sedaj v peti ameriškega imperializma na zahodni hemisferi pridružil še tretji trn - Morales. Ob teh treh bosta najverjetneje drznejša tudi zmernejša levičarska predsednika, Luiz Inacio Lula de Silva v Braziliji ter Néstor Kirchner v Argentini. Prvi je Busha vznemiril že leta 2003, ko je Brazilija na svojih mejah uvedla jemanje prstnih odtisov in fotografiranje ameriških turistov, s čimer se je maščevalno odzvala na ukrepe, ki so jih ZDA vpeljale za vse turiste ter obiskovalce, ki vstopajo na njihov teritorij. Argentina pa se je ravnokar znebila celotnega, nekaj milijard težkega dolga pri Mednarodnem državnem skladu, ki ji ga je pomagala odplačati Venezuela. Omenjene države med seboj sodelujejo tudi na področju šolstva ter zdravstva. Medtem ko je Bush zatrjeval, da njegova neoliberalna agenda ekonomskega egoizma nima alternative, so jo te države našle in Tina je – povedano preprosto – padla vznak.
Bloku levičarsko usmerjenih držav naj bi se po volitvah letos pridružili še Nikaragva ter Mehika. Slednja je zaenkrat največji Washingtonov zaveznik pri vsiljevanju neoliberalne ekonomske agende latinskoameriškemu kontinentu. Če bo tudi Mehika ušla tesnemu Bushevemu objemu, se ta lahko vsaj za nekaj časa poslovi od svojega Sporazuma o prosti trgovini na področju obeh Amerik. Zaradi nastajanja nove politične ureditve na južnem kontinentu se mnogi tako že sprašujejo, ali bo v bližnji prihodnosti zopet prišlo do državnih udarov, sponzoriranih iz Washingtona, in tako imenovanih Reaganovih umazanih vojn. ZDA namreč prisegajo na demokracijo, toda le takrat, ko ta koristi njihovim interesom. V nasprotnem se zgodi to, kar se je zgodilo enajstega septembra leta 1973 v Čilu.
Washington že ves čas pridno kopiči svoje vojake po številnih državah Latinske Amerike z izgovorom boja proti terorizmu ter ščitenja svojih nacionalnih interesov. Decembra je Busheva administracija desetim državam preklicala še za 330 milijonov dolarjev obljubljene vojaške ter ekonomske pomoči, s čimer jih je kaznovala, ker niso želele podpisati dvostranskega sporazuma o zagotavljanju imunitete ameriškim vojakom. V to skupino ne spada Paragvaj, ki je ta sporazum podpisal že maja lani, trenutno pa na svojem ozemlju, in to pičlih 200 kilometrov od bolivijske meje, gosti še ameriško vojaško bazo.
Blok levičarskih držav se zaveda prihajajoče nevarnosti. Venezuela pravkar kupuje od Rusije obilico orožja: 110.000 kalašnikov, 33 helikopterjev in 50 reaktivnih letal. Še 50 vojnih letal bo kupila od Brazilije. Španija ji dobavlja radarske sisteme, morske čolne ter transportna letala. Oborožuje se tudi Brazilija, ki gradi pomorsko floto, svoje vojaške strokovnjake pa je začela pošiljati celo v Vietnam, da bi domov prinesli znanje o gverilskem boju. Za vsak slučaj. Novi bolivijski predsednik Morales pa je v svojem nedavnem govoru dovolj jasno povedal: »Nekateri voditelji sedaj govorijo, kako lahko mi organiziramo vrhunska srečanja z ljudmi, kot so Fidel, Chavez in Lula, da vsem povemo: Tukaj smo in upiramo se agresiji ameriškega imperializma!«
To lahko pomeni samo eno: države levičarskega bloka, ki so pokopale ameriško Tino, so se pripravljene tudi z orožjem boriti za to, da slednja ostane pod rušo. Pri tem ne branijo nekih svojih egoističnih interesov, temveč branijo svojo skupno vizijo medsebojne pomoči. Že nekaj časa se govori, da bi lahko na grobu Tine zrasla tako imenovana Skupnost latinskoameriških držav, ki bi bila zgrajena po principu Evropske unije in bi kot taka predstavljala učinkovito protiutež ameriškemu imperializmu. Kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti, je nemogoče napovedati, zato se o tem zaenkrat še ne izplača pametovati. Za zdaj je v bistvu jasno samo eno. Tina je mrtva. Naj počiva v miru, predvsem pa naj se nikoli več ne vrne nazaj.
Komentarji
komentiraj >>