Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 14.1.´06, 19h: FROG POCKET - GONGLOT (Planet Mu, 2005) (2776 bralcev)
Sobota, 14. 1. 2006
goran



RADIO ŠTUDENT
TOLPA BUMOV
SOBOTA, 14. JANUAR OB 19.00

FROG POCKET - GONGLOT (Planet Mu, 2005)

*Frog Pocket je ime, pod katerim ustvarja John Charles Wilson, še eno ime v vrsti odličnih škotskih producentov elektronske glasbe. Dejaven je že vse od leta 1996, vendar pa prvi album 'You're The One For Me' ugleda beli dan šele v letu '99, ko Wilson ustanovi svojo založbo Mouthmoth, pri kateri prvenec tudi založi. Mouthmoth slovi kot založba za nekoliko ekscentrično, širšim množicam neposlušljivo glasbo, zato ne preseneča dejstvo, da je večina izdaj izjemno omejenih, pogosto le na sto ali dvesto primerkov. Skoraj vzporedno z Mouthmoth se pojavi še ena zelo priznana škotska založba Benbecula in začne se precej tesno sodelovanje med obema, nenazadnje tudi Wilson kar nekaj svojih plošč izda prav pri Benbecula records. Skozi redno udeležbo na mnogoterih festivalih elektronske glasbe in svojo odprtostjo do raznih sodelovanj se spozna z mnogimi producenti, med njimi tudi z Mike-om Paradinasom-om, ki Wilsona povabi k svoji založbi Planet Mu, eni najbolj dejavnih neodvisnih založb za elektronsko glasbo. 'Gonglot' je Wilsonov prvi dolgometražec za Planet Mu, gre pa za zbirko skladb, ki so nastale med letoma '99 in 2005. Nekatere med njimi je v preteklosti že izdal tudi pri svoji založbi Moutmoth.

Gledano kot celota sodi 'Gonglot' v folktronično sredino, saj gre v osnovi za spajanje klasične in elektronske glasbe, vendar pa ga predvsem digitalno procesirani, polomljeni beati postavljajo bolj ob bok albumom čistokrvnih elektronikov, kot so Aphex Twin, Squarepusher in Mu-ziq. Na eni strani poslušamo melanholične, akustične, vendar digitalno sprocesirane skladbe, ki črpajo iz folk glasbe, v Wilsonovem primeru predvsem keltskega izvora, na drugi strani pa energična elektronska povrtavanja in konfuzne ritmične vzorce, s katerimi povozi pastoralne synth melodije, ki se nekajkrat zaključijo v hrupnem slogu post rockerjev tipa My Bloody Valentine. Zvoke mandoline, akustične kitare, gosli in modificiranega klavirja razbija z udarnimi in hitrimi drill'n'bass vzorci, ki jih je bojda po delih in ročno vstavil v kontekst. Skladbe kot so 'Follow Erol Raet', 'Plinty' in 'Fetlar' imajo povsem klasično strukturo, 'Carac Cyls' ali 'Vaedre' pa predvsem s svojo melodiko močno spominjajo na glasbo, ki jo je pred leti ustvarjal Paradinas aka Mu-ziq, odlični skladbi 'Eye Beby Y Ben II' in 'Celebrimbor Tur-Anion' pa pričata, da se Wilson tudi pri komponiranju odlično znajde. Gonglot je kljub raznolikosti skladb zelo koherenten album, za kar poskrbijo predvsem podpovršinske melodije, stalno menjajoče se ritmične strukture pa so tam zato, da album ne postane dolgočasen in ostaja dovolj intriganten tudi po večkratnem poslušanju.

Torej, kar zadeva samo produkcijo, ne moremo pričujočemu albumu oporekati prav ničesar. Edina pomanjklivost je njegova klišejskost in izrabljenost tovrstnega izraza, saj sta merilo oziroma vrhunec v primerljivi glasbi postavila že Squarepusher s svojim albumom 'Go Plastić in Aphex Twin z albumom 'Drukqs' v letu 2001. Od takrat dalje je več kot očitno, da je celotna tovrstna produkcija zašla v slepo ulico oziroma smo priča nenehnemu ponavljanju enih in istih vzorcev, ki so se izrabili in utrudili tudi večino največjih privržencev tovrstne godbe. Pravzaprav se zdi, da je Planet Mu še edina izmed večjih neodvisnih založb za elektronsko glasbo, ki še vedno vztraja in ponuja glasbo te vrste, a si s tem dela slabo uslugo, saj je v njihovem katalogu vse preveč glasbe, ki zveni enako in posledično tudi vedno bolj neintrigantno ali celo izrabljeno. Trend ponovno postaja analogna produkcija, ki sicer na prvi posluh zveni bolj enostavno, a s svojo subtilnostjo vseeno bolj nagrajuje. Za tiste navdušence, ki še vedno prisegajo na digitalno premetavanje ritmov oziroma tiste, ki so morda zamudili obdobje, ko je bil tovrstni izraz na svojem vrhuncu, pa je 'Gonglot' zelo priporočljiv album. Po drugi strani bi album lahko elektronski glasbi približal tudi privržence bolj organsko zvenečih folktronikov, tipa Fourtet ali Manitoba.

Pripravil goran.


Komentarji
komentiraj >>