Radio Študent
Glasbena redakcija
Oddaja Razširjamo obzorja: Nikki & The Corvettes
Nedelja: 15. januar 2006 ob 15.00
*Tokrat razširjamo obzorja z detroitskim “bubblegum”, “punk’n’roll” bendom Nikki & Corvettes, ki je deloval med leti 1976 in 1981. Kompilacijski CD (izdan leta 2000 za Bomp! Records) je bil poimenovan po bendu in poleg dvanajstih skladb z njihovega istoimenskega prvenca iz leta 1981 zajema še “single” “Young and Crazy/Criminal Element” iz leta ‘77 in drugi “single” “I Gotta Move/Girls Like Me” iz leta ‘81. Predstavljamo torej zbirko vseh posnetkov, ki so jih Nikki & The Corvettes objavili pri najstarejši neodvisni ameriški založbi Bomp! Records, ki jo je že leta ‘74 ustanovil legendarni Greg Shaw. Slednji je s svojim vztrajnim “fanzinskim”, “managerskim” ter založniškim delom bistveno zaznamoval razvoj ameriškega neodvisnega rock’n’rolla.
Na Bomp! Records so izdajali številni odlični bendi, od Flamin’ Groovies in klasičnih punk rockerjev kot so The Weirdos, The Germs, The Zeros; na založbi so izdali celo prvi solo album Iggyja Popa po razpadu The Stooges, z naslovom Kill City; pa vse do predstavnikov “powerpopa”, kot so bili The Shoes, 20-20, Paul Collins, The Plimsouls, The Romantics in seveda tudi danes obravnavani Nikki & The Corvettes. Značilnosti hibrida “powerpop” so zajemale odločnost in energičnost punkovske drže, ter občutek za ustvarjanje pop pesmi, ki so s preprosto melodiko in enostavnostjo skušale pritegniti tudi širši spekter poslušalcev. Nikki & The Corvettes so s svojim muziciranjem združevali prav obe omenjeni prvini, toda nikoli niso uspeli preseči meja glasbenega podzemlja.
Izhodišče njihovega glasbenega izražanja je značilna preprostost “powerpopa”, hkrati pa način vokalizacij spominja na “doo-wop” ženske zasedbe petdesetih in šestdesetih. Primerjava z zasedbami “Shangri-las”, “Shirelles” ali “Ronettes” je neizbežna. Značilna triakordna kombinatorika kitare in neukrotljiva punk nabritost je bila po drugi plati značilna tudi za Ramones in potrjuje dejstvo, da je bila osrednja osebnost benda Nikki Corvette velika oboževalka punk rocka, ki je bil od sredine sedemdesetih let v velikem vzponu na obeh straneh Atlantika.
Najstniška besedila o rock’n’rollu, avtomobilih in ljubezni na obravnavanem albumu kličejo k neposredni udeležbi in zabavi. Opraviti imamo torej z izrazito hedonistično zasedbo, ki s svojo radoživostjo vabi k plesu in užitku. Ravno ta neposrednost in poziv k aktivnemu samoizražanju je pri Nikki & The Corvettes tako privlačna.
Kakšnega obsežnega biografskega gradiva o bendu nimamo. Jasno je, da se je zasedba zbrala leta 1976 v Detroitu. Osrednja figura njihovega prodora je bila Nikki Corvette, ki sta ji na spremljevalnih vokalih pomagali Lori Jeri in Sally Dee. Pridružil se jim je tudi Pete James, bivši kitarist The Romantics, ki je odigral kar vidno vlogo pri produkciji njihovega prvenca. Že imidž treh vokalistk na ovitku albuma nas napeljuje na takratno bujno punk dogajanje. Izzivalne dekliške obleke so navihane rockerice popestrile s pretiranim in cenenim “make-upom” in s tem poudarile svojo pripadnost punk rockovskemu plemenu. Ostale spremljevalne člane je Nikki Corvette izbirala glede na svoje počutje in razumevanje z glasbeniki, saj je poznala praktično kompletno rockovsko dogajanje v Detroitu in bližnji okolici. Že pri šestnajstih letih je zbežala od doma, ker je starši niso pustili na koncert MC5 in se z vso gorečnostjo predala takratnemu burnemu dogajanju na sonični detroitski sceni.
Nikki & The Corvettes služijo kot odličen primer za izpodbijanje stereotipnih teorij, ki so jih drug za drugim izpeljevali različni preučevalci popularnih godb. Med njimi je tudi Simon Frith v svoji sociološki analizi rockovskih godb z naslovom “Zvočni učinki” trdil, da so ženske v rock’n’rollu vedno igrale stransko vlogo. Ponavadi naj bi bile pri velikih založbah zadolžene za vizualno plat posla, skrbele naj bi za modo, imidž, fotografijo in PR, s samo glasbo pa naj se ne bi ukvarjale. Nekoliko natančenjši vpogled v zgodovino rock’n’rolla nam dokazuje prav nasprotno, saj so ženske v številnih zasedbah odigrale ključno vlogo. Omenimo le nekaj ženskih bendov kot so naprimer: The Runaways, The Raincoats, Pandoras in v končni fazi tudi sodobnice ženskih rock’n’roll zasedb The Donnas, ki so prav Nikki Corvette posvetile skladbo z naslovom “Gimmie My Radio!”. Ko je Nikki zvedela za omenjeno skladbo, je bila zelo presenečena in hkrati tudi zadovoljna, da se novi ženski rock’n’roll bendi spominjajo njihovega ustvarjanja izpred dvajsetih let. Nikki je v intervjuju s Chrisom Parcellinom na kratko zajela ustvarjalno bistvo svojega benda: “To je bila zabavna glasba o rock’n’rollu, avtomobilih in fantih – bila je glasba o mojem življenju in moje življenje je bilo zabavno.”
Osrednja osebnost benda je bila torej Nikki Corvette, ki je odraščala v Detroitu, kjer se je že v svoji zgodnji mladosti seznanila z bujnim rockovskim dogajanjem. Zanimalo jo je vse, kar je bilo povezano z glasbo, zato je spremljala zelo različne glasbene stile. Všeč so ji bile zasedbe legendarne založbe Motown, rock’a’billy bendi, Beach Boys, ženske zasedbe, punk rock, skratka vse, kar je bilo možno slišati na koncertnih odrih Detroita, še najbolj pa se je navdušila nad zvoki energičnega kitarskega detroitskega rocka z MC5 in Iggy and The Stooges na čelu. Kot smo že omenili, je bila Nikki uporniška najstnica, ki je s svojimi šestnajstimi leti odšla od doma. Kljub temu je ostala vestna dijakinja, z dobrim učnim uspehom, ki se je v prostem času zabavala v oporečnih detroitskih klubih, družila se je z “White Panterji” in se večkrat z različnimi bendi odpravila na turneje. Vedno si je želela postati pevka, vendar ni bila prepričana, da je njen glas dovolj dober. Ker je neprestano govorila o ustanovitvi rock’n’roll benda, ji je prijatelj ponudil priložnost za nastop skupaj s kitaristom The Romantics, Petom Jamesom. Sestavila sta bend in na svojem prvem koncertu je prvič tudi zapela v mikrofon.
Sedemdeseta leta so bila za rockerico vendarle težka preizkušnja. Glasbeniki so od nje velikokrat pričakovali vse kaj drugega od ustvarjanja novih pesmi, a kljub temu je bila Nikki nepopustljiva. Vedela je, kaj hoče, in uspešno je vodila bend. Poznala je praktično vse glasbenike takratne neodvisne detroitske scene, zato ji ni bilo težko poiskati zamenjave za tiste, ki se niso prilagodili njenemu konceptu dela. Leta 1977 so se Nikki & The Corvettes prvič odpravili v studio, kjer so za založbo Bomp! posneli single “Young and Crazy/ Criminal Element”.
Nikki z zvokom prvenca ni bila najbolj zadovoljna, saj ji pop produkcija ni bila nikoli preveč pri srcu. Vokali so se ji zdeli pretirano dvignjeni in zato previsoki. S Petom Jamesom sta se neprestano pogajala o razmerju med pop in rock produkcijo. James je prisegal na bolj popovski pristop do zvoka in pesmi, sama pa se je že od nekdaj navduševala nad močnimi rock’n’roll kitarami in punk rockovsko ostrino. James je svoje želje uveljavil v studiu, medtem ko je Nikki svoje dosegla na živih nastopih, ki so bili v primerjavi s studijskimi posnetki veliko bolj ostri in neotesani. Nikki trdi, da “remaster” plošče iz leta 1981, ki je na CD-ju ponovno izšel leta 2000 pri založbi Bomp!, veliko bolj dosledno odraža dejanski zvok benda. Produkcijsko je ta glasbeni izdelek resnično zanimiv.
Nikki & The Corvettes so v končni fazi vendarle pomemben bend zgodovinskega razvoja rock’n’rolla, kar skušajo potrditi tudi naslednji sklepi o njihovem kratkotrajnem vzponu in dokaj hitremu zatonu. S svojim DIY pristopom, ki je bil tako značilen za punkovsko obdobje, so uspela dekleta v spremljavi s Petom Jamesom zrušiti prenekatero bariero, ki se navezuje predvsem na tabu temo žensk in rock’n’rolla. Začrtale so pot naslednjim generacijam ženskih rockeric in ženskih rock bendov, ki so se vse do danes zgledovale pri svojih vzornicah. In končno: s svojo glasbo so dokazale, da je rock’n’roll na moč zabavna in vesela izkušnja, ki vsebuje zvrhano mero pozitivnega odnosa do življenja.
Najbolj bleščeče obdobje punka je bilo po izidu njihovega prvenca že v zatonu in bend je kaj kmalu potonil v pozabo, a kljub temu se je Nikki Corvette v novem tisočletju še nekajkrat pojavila na odrih v okolici Los Angelesa. Pred nekaj leti je izjavila, da bo morda ponovno ustanovila kakšno zasedbo in če jo bo to dovolj zabavalo, se bo celo odpravila na kakšno krajšo turnejo, predvsem pa še vedno neizmerno uživa ob obiskovanju rock’n’roll koncertov. V devetdesetih je izdala tudi knjigo, posvečeno umrlim slavnim rockerskim zvezdam, ki jo je naslovila “Rock’n’roll Heaven”.
Obzorja je razširjal: Bruc
Komentarji
komentiraj >>