Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Arterija 65 (4004 bralcev)
Torek, 24. 1. 2006
vizualka



Kdo ve koliko Arterij se bo še spustilo v eter na valovih RŠ-a ob situaciji, ki je nastala na Radiu Študent. Rešitev se kaže v projektu, ki ga do 3. februarja v Galeriji kapelica predstavlja Sašo Sedlaček. Robot Žicar, sestavljen iz odpadnih materialov, se lahko infiltrira v prostore, kjer je prosjačenje prepovedano in žica za nas. Upam, da bo Sedlaček kmalu ponudil do-it-yourself varianto tega robota, saj ga Arterija in RŠ krvavo potrebujeta.
Preden pa se zakadimo v svet vizualne umetnosti še apel: Išče se sponzor ali mecen oddaje, ki bi rada vztrajala in bila celo boljša. Vsakdo bo dobrodošlo sprejet na elektronskem naslovu petja.grafenauer@telemach.net.

Klikni za veliko sliko: Današnji prispevek o zvočno - vizualnih dogodkih v Mali galeriji z naslovom "Oscilacije" nima zvočne podlage. Glede na vsebino mojega prispevka, se mi zdi kakršnakoli glasbena podlaga zavajajoča in neprimerna.
»Oscilacije« so še naprej potekale v oblikovanju zvoka kot materije, ki definira prostor. Z našim odzivom na takšen prostor, se ta transformira v samostojno telo, ki je samo po sebi dogodek. Tretji sklop se je pričel z ustvarjanjem zvočnega ambienta Marka Košnika. Njegova »Prezvokovanja« so v prostoru galerije potekala kot zvočna kompozicija določenih izjav in glasov. Te vokalne strukture, so bile med drugim predvajane skozi frekvenco Radia Študent. Za konec pa nam je, kakor je sam izjavil, za dobro voljo, predvajal še svojo kompozicijo, ki ni bila namenjena temu prostoru in je zazvenela kot samostojna zvočna struktura.
Naslednji dan je potekal »Surround koncert za 6 kanalov in 2 TV očesi« Braneta Zormana. Zvočni dogodek je baziral na uporabi najnovejših metod glasbene kompozicije za oblikovanje sintetičnega zvoka. Brane Zorman je simuliral elektronsko zvočno raziskavo ambienta, združeno z video posnetkom na dveh televizijskih zaslonih. V svoji zvočno – vizualni instalaciji je predstavil frejm z utripom očes, posnetih z dvema kamerama. Znotraj dvajsetminutnega dogodka je med drugim predvajal zvoke, ki so bazirali na izjavah iz nedavnega govora papeža Benedikta XVI. Iz tega govora je uporabil določene mikrodelčke zvoka in jih oblikoval v kompozicijo po metodi granularne sinteze.
Brane je obiskovalcem podaril tudi dvojni CD. Projekt Brane Zorman VS. Beitthron, med drugim pri oblikovanju svoje glasbe uporablja tako imenovano metodo »fizical modeling«. Z algoritmi ali kombinacijami z ostalimi metodami za oblikovanje sintetičnega zvoka, se poskuša približati čimbolj avtentični simulaciji določenega inštrumenta in celo človeškega glasu.
S podobnim tehničnim pristopom se je naslednji dan ukvarjal Luka Prinčič v svojem zvočnem dogodku z naslovom »Noiz«. Luka Prinčič je sestavil sistem različnih računalnikov, povezanih med seboj, ki eden z drugim naključno komunicirajo s čimer skozi lasten izbor semplov, sestavljajo zvočno kompozicijo. Princip granularne sinteze namreč temelji na izboru in kombinaciji izjemno kratkih semplov. Medtem ko je sam avtor le v določenih trenutkih posegel v kompozicijo, kar metaforizira princip granularne sinteze.
Koncept oblikovanja sintetičnega zvoka nas navede k vprašanju o potrebi prisotnosti človeka znotraj komponiranja zvoka. Iz videnih, oziroma slišanih zvočnih simulacij lahko predvidevamo, da v prihodnosti ne bomo več potrebovali inštrumentov ali celo človeškega glasu. Ali bo v prihodnosti glasba postala samostojno telo, ki se bo pretakalo skozi nas. In obstajalo celo brez nas?
Zaradi bolezni smo instalacijo in performans Bora Turela zamudili. Do nedelje
zvečer smo le okrevali in se vrnili na zaključek »Oscilacij«. Zvočno instalacijo skupine »son:DA«, »Situacije z – 61«, Metke Golec in Mihe Horvata, pa je bilo možno opazovati le iz zunanjega dela Male galerije. Od tam smo videli dogodek, ki je sameval za zaprtimi vrati galerije in simuliral neko tehnično konstelacijo, ki naj bi omogočala spreminjanje zvočnega signala v slikovni signal oziroma slikovnega v zvočni.
Tako je ta instalacija zopet simulirala vse večjo oddaljenost tehnoloških pripomočkov, kot avtonomnega telesa v prostoru, zaradi česar je fizično telo človeka lahko oddaljeno. Instalacija je delovala samozadostno. Opazujoč ta dogodek le od zunaj, smo lahko videli popolno sinhronizacijo in soodvisnost med zvokom in sliko, zvokom in prostorom, zvočno – vizualna instalacija je postala telo. Tako vse novejša tehnologija z obiskovalcem in celo sama s sabo vzpostavlja svojstven način komunikacije, ki ima svoje specifične lastnosti. Sinergija zvoka in podobe ustvarja neko novo estetiko.
Gre za dvojnost, izraženo skozi željo po izmenjavi informacij vseh in vsega. Skozi to se vzpostavi neka nova resničnost. Seveda pa, kot pravi Bojana Piškur v spremni besedi
kataloga, ki je izšel znotraj dogodkov »Oscilacij«, »...identiteta kot umetnost tovrstnih dogodkov ostaja vprašljiva«.
Vsekakor ta nova estetika vodi v reorganizacijo dojemanja raznorazne tehnologije, ki vsebolj postaja povezava med konceptom, subjektom in objektom. »Oscilacije« so nas opomnile na to, da zvok lahko postane in da tudi vsebolj postaja materija. Zvok je čas, brez prostora ni časa. Tako materialni, kakor tudi socialni prostor tvori zvok. Kljub vprašljivosti identitete kot umetniške pri tovrstnih dogodkih, pa so različni ustvarjalci v preteklem mesecu ustvarjajoč na »Oscilacijah« potrdili, da je tudi zvok lahko samostojno telo, torej umetniški objekt.
Stvarnost vsebolj zaznavamo na poetičen način le še skozi sinergijo znanosti in umetnosti – že nekaj časa dveh konstruktivnih dejavnikih, ki soustvarjata okolje, ki si želi biti popolno in samozadostno znotraj svoje lastne estetike. V samostojnem telesu zvoka in podobe prihaja do interaktivnega zaprtega kroga menjave, zaenkrat še simboliziranega skozi interaktivno komunikacijo s človeškim telesom.

V Galeriji Equrna poteka razstava dveh umetnic: Amalie Perez Molek, slikarke argentinskega porekla in slovenske slikarke Barbare Kastelec. Slikarki sta si tako v svojem slogu, kot tudi motivih precej različni. Obema pa je skupno to, da skozi zaznave sveta okoli njiju, tako skozi zgodovino kot tudi sedanjost prostora v katerem sta in še vedno bivata, preko slikovnega polja z gledalcem komunicirata znotraj razsežnosti svojega mentalnega polja.
Grafike Amalie Perez Molek predstavljajo odseve mesta v katerem se je rodila, Buenos Airesa. Izhajajo iz serije avtoričinih fotografij. Te podobe je nato skozi lastno poetiko predelala v mediju grafičnega tiska. Znotraj tega je nastal opus grafik z dramatično vsebino, ki se odraža skozi konkretne poteze v prevladujočih črno belih kontrastih. Motivi, ki jih avtorica upodablja, so urbane krajine, ki odsevajo nepredek industrializacije, kot posledico potrošništva. S tovrstno motiviko, skozi subjektivno doživetje nekih na prvi pogled banalnih trenutkov vsakdanjega življenja v velemestu, avtorica pričara apokaliptično vzdušje
Formati slikarskega polja so različni. Od konvencionalnih pa do grafik v obliki kroga, trikotnika ali kvadrata. Prav tako zasledimo enake oblike tudi znotraj slikovnega polja.
Te s svojimi mavričnimi odtenki, na katerih so natisnjene klišejske podobe homo sapiensa, na sedaj podlagi urbane pokrajine, ustvarjajo neprepričljiv kontrast. Čeprav želijo biti kritično opozorilo, delujejo bolj kot pravljica o pomanjkanju primarne človeške avtentičnosti, ki smo jo izgubili nekje na poti naše evolucije skozi tehnološko revolucijo.
Slikarka se v svojem slikarskem opusu sicer ukvarja z dobesednim zrcaljenjem realnosti v slikah nastalih iz fotografij. Vendar presežek poskuša ustvariti z dokaj naivnim sporočilom, ki se neprepričljivo razteza skozi formalistično prepričljivo izdelano podobo urbane pokrajine. Kljub temu, da je ob videnih podobah čutiti avtoričino iskreno zaskrbljenost glede določenega stanja v določenem prostoru, ta kljub temu izzveni trivialno in naivno.
Slike Barbare Kastelec prikazujejo preplet med vidnim okoljem predmetov iz vsakdana ter nevidnimi razsežnostmi avtoričinega mentalnega prostora, ki je odraz tako njenih strahov kot tudi želja. Podobe prikazujejo dojemanje realnosti, ki izhaja iz nekih intimnih izkušenj z upodoblejnimi predmeti, ki jim kljub svoji banalnosti dodaja fetišističen predznak.
Slikovno polje je poleg vidnih in očitno dvoumnih sporočil, tudi odraz transformacije, ki se iz na prvi pogled lahkotne koketnosti kaj hitro prelije v vsebino z neko globjo problematiko. Prav tako na prvi pogled izbor veselih barv, v prostoru galerije kaj hitro odrazi vzdušje s histeričnim nabojem. In ravno tako delujejo avtoričine slike. To se izkaže tudi v preveliki meri pojasnjevanja vsebine, kar opazimo v naslovih umetniških objektov in nenazadnje v besednih igrah, izpisanih skozi slikovno polje.
Kljub osebni poetiki avtorice, katere podobe kričijo po pozornosti, pa bi za vsebinsko prepričljivost in globino bilo potrebno prestopiti meje idealiziranja vsakdanjika kot nečesa, kar je oddaljeno in nedosegljivo. Po vseh dejavnikih agresivne realnosti, ki vpliva na nas, mešanica abstraktnega ekspresionizma in pop arta, torej tipičnega sloga ljubljanske Akademije za likovno umetnost, prikazujoč vsakdanje predmete v podobah psihotične sublimnosti na sodobnega gledalca nekako nima več željenega efekta.

Klikni za veliko sliko: Da vam pokažemo kako sveže žemlje znamo prodajati v Arteriji, so v Arterijo s tiskovne konference, prinoreli Polonca Lovšin, Urška Jurman in Tadej Pogačar. Prvi ste izvedeli, kaj se skriva za platnicami novoizdane Maskine knjige z naslovom Ready to Change in kataloga o osmih letih delovanja galerije P74. V pomladnih dneh leta 2004 sta Polonca Lovšin in Urška Jurman v galeriji P74 izpeljali projekt Ready to change. Imamo knjigo Ready to change njena avtorica je Polonca, potem projekt Ready 2 change, pa spet knjigo - tokrat Ready 2 change – v zadnjih dveh je obrazilo namesto z besedo napisano s številko in verjetno zaznamuje drugi del. Tokratna publikacija je nastala na podlagi razstave, ki pa ni bila zgolj razstava. Zvrstila so se tudi predavanja, izlet, rezidence itd. Projekt Ready to change, je ponudil mnogo koristnih iztočnic ne le za razmišljanje, ampak tudi za delovanje. Namenjen je bil verjetno vsem.

Program Radia Študent, za katerega upava, da ni »drag šport« ali »strošek RŠ-a«, sva v tej podplačani uri zapolnili Maja in Petja. Upava, da bo naslednja Arterija spet z vami.


Komentarji
komentiraj >>