Sreda, 25. 1. 2006
polonap
* Po petih letih stihijskega, kampanjskega dela je ljubljanska zasedba VERYUSED ARTISTS, četverica izkušenih glasbenikov iz zasedb 2227, BABY CAN DANCE, KOMAKINO, LOLITA in drugih, konec lanskega leta v samozaložbi objavila uradni prvenec. Da lahko album predstavljamo v Tolpi bumov, je neke vrste privilegij, saj dvojnega cedeja Pictures from a Private Life ni mogoče najti v trgovinah s cedeji, ampak le neposredno pri bendu ali – ko bo vzpostavljena – prek njegove spletne strani.
VERYUSED ARTISTS z odločitvijo za gverilo sicer niso osamljeni primer iskanja alternativnih kanalov za distribuiranje svoje muzike – bendi, ki plavajo zunaj glavnega toka domače glasbene produkcije, od založbe ali distributerja pač nimajo omembe vredne koristi. Skupini gre predvsem za to, da posneti material objavi. Morebitni kupci pa se bodo morali potruditi in do albuma priti na koncertih ali prek spleta – in to po ugodni ceni, brez marže, ki bi jo plačali v trgovinah s ploščami. Kako dobro tovrstna strategija pri nas v resnici deluje, je težko reči, vseeno pa se zdi iz povsem načelnih razlogov škoda, da muzika, kakršno ustvarjajo VERYUSED ARTISTS, izginja s polic bleščečih trgovin – tudi če se zdi, da bendu samemu ni mar za to.
Motiv, ki pogajanja VERYUSED ARTISTS, je namreč sama muzika in užitek, ki jim ga daje. Od tod tudi njihovi sprva nekoliko skrivnostni začetki pred petimi leti. Vokalistka in tekstopiska BRANKA SMODIŠ ter kitarist DRAGAN TOMAŠEVIČ, oba tudi jedro zasedb BABY CAN DANCE in BABY BLUE GUN, sta se z basistom MAČKOM, ki je z DRAGANOM pred tem igral v KOMAKINO in bil vokalist v 2227, začela ob službah in drugih aktivnostih občasno dobivati in delati muziko. Komadi so se nekontinuiranemu delovanju navkljub nabirali in prvih šest se jih je leta 2002 znašlo na demo ep-ju Nothing To Touch, s katerega so se vsaj prek radijskih valov dobro prijeli High Hopes, Leaning On Your Second Door in Flying Instructions. Še vedno pa je bil to bolj projekt kot bend, ki bi se ga dalo videvati na koncertih.
Potem so v svoje vrste sprejeli BLAŽA GRMA, bobnarja, ki je nekoč v LOLITI udrihal po opnah in činelah, danes pa med drugim igra z ALEŠEM HADALINOM. Zvok se je nekoliko spremenil, bend pa je še naprej deloval kampanjsko. Junija lani je bil material za snemanje končno nared, četverica se je spravila v studio Super Sonic s snemalcem BOJANOM JURJEVČIČEM-JURKIJEM in rezultat je 19 komadov oziroma dvojni album, ki predstavlja rekapitulacijo dosedanjega dela VERYUSED ARTISTS.
Album je razdeljen na dva dela – prvi je bolj umirjen in liričen, drugi bolj udaren, rockovski.
Z drugega dela albuma Pictures from a Private Life smo poslušali izbor skladb, ki se – morda tudi zato, ker so v drugačnih aranžmajih večinoma že znane z demo ep-ja – zdijo najmočnejše. Njihova zvočna podoba je raznolika, saj v nekaterih prednjači DRAGANOVA bluesovska kitara in močan, ekspresiven BRANKIN vokal v spregi z ritem sekcijo MAČKA in BLAŽA, drugi so bliže zasanjenemu popu, nekatere pa bi nemara še najlaže uvrstili v kategorijo alternativni pop/rock. Posebej gre izpostaviti prispevek čelista PAVLETA RAKARJA v skladbi Flying Instructions. Za vse komade pa velja, da so všečno melodični in zgrajeni na preprostih pop obrazcih – lastnost, ki nikakor ni mišljena negativno.
Tudi za prvi del albuma Pictures From a Private Life, ki vsebuje devet novih komadov, velja nekaj podobnega, le da si je treba zanj nemara vzeti nekoliko več časa. Muzika, ki ji posebno občutje vdihuje BRANKA – četudi ne bi brali njenih besedil, bi jo dojeli predvsem kot ljubezensko –, se počasi vpija v poslušalca. V nasprotju z drugim delom, ki je usmerjen navzven, je prvi primeren predvsem zato, da se z njegovo pomočjo potopimo v naš intimni svet, pogledamo navznoter.
Slike iz zasebnega življenja, plošča, katere naslov nemara lahko razumemo v povezavi s skupnim življenjem in ustvarjanjem DRAGANA in BRANKE, je album, na katerega se je splačalo čakati. Četudi je plošča obsežna in ji zato nemara umanjka potrebna zgoščenost, so VERYUSED ARTISTS z njo znova pokazali, da niso zagledani v preteklost – četudi se ji ne odpovedujejo –, in da imajo odprta ušesa za glasbene tokove sedanjosti. Hkrati premorejo dovolj idej in senzibilnosti, da so ustvarili prepoznaven zvok in slog. Omenjeni očitek, da bi plošča delovala bolj enovito in zgoščeno, če bi oba dela albuma izšla ločeno, pa na tem mestu opuščamo s predlogom, da si za oba cedeja preprostro privoščite toliko časa, kolikor ga potrebujete za mirno prebavo muzike.
Komentarji
komentiraj >>