Sobota, 28. 1. 2006
tadej
* Zgodovina doom metala naj bi se začela leta 1970, ko so Black Sabbath posneli prvenec z istoimenskim naslovom. Med drugim je šlo za mešanico počasnih rifov, težkih kitar, skozi Ozzyjeva usta pa so prihajala besedila o smrti, zavita v misticizem vplivnega gospoda Crowleya. In medtem, ko so Black Sabbath začeli spreminjati svoj slog, se je razvilo mnogo bendov, ki so intenzificirali kult smrti in depresije.
Sama glasba ni kaj dosti napredovala, besedila pa so ostala na metalskemu nivoju, torej kritiziranju človeka iz ideološkega vidika, v same probleme človekove eksistence pa se niso spuščali. V devetdesetih letih pa so se verjetno zaradi vpliva grungea, če odmislimo razcvet funeral dooma, začele stvari resneje premikati. V glavnem mestu zvezne države Washington Olympiji se je leta 90 formirala zasedba Earth. Glasbeno pot so začeli v sosednjem Seattlu, v svetu pa danes veljajo za začetnike drone metala oziroma bolje rečeno kitarskega dronanja z metalsko distorzijo. So najvplivnejši bend za zasedbo Sunn o))) (beri: sunn), ki so omenjeno zvrst pripeljali od enoplastne strukture zvoka do večplastne dronaste brozge, primerljive z nekaterimi elektronskimi improvizatorji, ki jim je osnova distorzirana kitara.
Earth so se otresli vpliva novega vala angleškega heavy metala, ki je svoje roke stegoval tudi preko starega ameriškega power metala in se držal dooma čez cela osemdeseta. Konec je bilo hitrih rifov, počasnejše ubiranje strun pa se je še raztegnilo. Srednješolska metalska besedila so nadomestile nerazločne in zasanjane mantre ter obupani kriki iz daljave, če so se vokali sploh pojavili. Poslušalcu se je tako ponudil širši prostor interpretacije, ki ne vsiljuje svojih vidikov preko verbalnih sporočil, prav tako pa tudi ne preko natančno določenih rifov, saj so se Earth kaj kmalu začeli spuščati na širne, od dronov spočete poljane.
Earth se nahajajo med počasnimi metalskimi kitarami, ki prehajajo v nepretrgane zvočne mase, in grungevsko kaotičnostjo. Po tem so v nekaterih pogledih sorodni glasbenim podvigom vplivne figure avantgardne kitare devetdesetih, Justinu Broadricku. V svoji zgodovini so sodelovali s pokojnim Kurtom Cobainom, njihov član pa je bil tudi Joe Preston, nekaterim poznan iz zasedb Melvins, High On Fire ali Thrones. Edini stalni član in ustanovitelj washingtonske zasedbe je kitarist Dylan Carlson. Že s predzadnjim studijskim albumom Pentastar, ki sega v davno leto 97, so pokazali, da ne mislijo reciklirati prvotnega koncepta, saj so zašli v bolj stone rockerske vode. Svojo nepredvidljivost pa so potrdili z zadnjim albumom, ki nosi naslov Hex: Or Printing In The Infernal Method. Zadeva je izšla pri založbi Southern Lord, z njeno usmeritvijo pa jo druži le še dekadenčna atmosfera, saj so se Earth odrekli masivno zabasirani distorziji, v svoj inventar pa so vključili tudi za njih neznačilne inštrumente. Najbolj izstopajoči je banjo, ki se lepo vkomponira z rahlo distorziranimi in skorajda mimo efektov speljanimi kitarskimi zvoki. Novi Earth se nam torej predstavljajo v popolnoma novi preobleki.
Album Hex: Or Printing In The Infernal Method ostaja zvest depresivnim in turobnim vzgibom. Podoben izdelek, torej odo gravitaciji, bi verjetno dobili, če bi se Ry Cooder ob pisanju glasbe za Paris, Texas ekscesno omamljal s heroinom, muzo pa bi iskal v dehidraciji in vroči pripeki ameriškega sonca. Ali pa če bi mračnjakom Bohren und der Club Of Gore na plošči Gore Motel odvzeli tisti trohneči surf rock prizvok, samo vzdušje surf partyija po cunamiju pa bi seveda obdržali. Zadnji izdelek skupine Earth torej ni namenjen ljudem, ki bi v glasbi iskali pozitivno energijo, še manj ljudem, ki iščejo glasbo za na petkovo zabavo. Album se ne zdi niti introspektivne narave, zatorej je namenjen bolj mazohistom; ljudem, ki iščejo lepoto v trpljenju. Za občutenje te glasbe se je namreč potrebno identificirati s trpečim človekom, nagrada pa sledi v obliki prelepih občutkov, ki se paradoksalno pojavljajo ob zadajanju bolečine. Nežno in od življenja utrujeno pobrenkavanje ter težki, počasni in preprosti bobni vam v 46-ih minutah povejo tragično zgodbo o izmuzljivi sreči, ki vsekakor presega številne poskuse raznih post rockerskih ali metalskih bendov, s tem pa seveda ne mislimo na patetično rajo.
O veličini benda Earth priča tudi nekakšen tribute, sestavljen iz šestih remiksov, kjer so jim poleg nekaterih danes že omenjenih izvajalcev poklonili še Autechre, Mogwai, Russell Haswell in Jim O'Rourke. 27. februarja bo kvalitetno teženje z vonjem po Ameriki prišlo tudi blizu nas, saj bodo Earth skupaj s svojimi nasledniki Sunn o))) (beri:sunn) koncertirali v Zagrebu. Kombinacijo čistih, reverbanih kovinskih zvokov in distorziranih hrupnih viharjev seveda ne gre zamuditi. Več o Earth pa boste lahko izvedeli naslednjo soboto, 4. februarja, ko bo oddajo o njih pripravil Siniša.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>