Sreda, 1. 2. 2006
bruc
* Nekoliko z zamudo predstavljamo drugi studijski album avstralskega kvarteta The Drones, saj so ga izdali že lanskega aprila. Snemanje albuma se je sicer pričelo že leta 2003 s pomočjo Loki Lockwood, ki je vodja čedalje bolj prodorne avstralske založbe Spooky Records. Ker The Drones niso našli skupnega jezika z omenjeno založbo, so skoraj dve leti čakali na izid albuma in končno je le bil izdan pri ATP/Recordings. Medtem so se več kot uspešno uveljavili tako na evropskih kot tudi na ameriških odrih in s svojo ekstatično bluesovsko nadgradnjo rockovske neukročenosti potrdili vse razsežnosti njihovega ekspresivnega glasbenega izraza.
Melbourne je bil že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja središče sodobne neodvisne avstralske rockovske produkcije in prav tam so se v začetku leta 2000 pričeli glasbeno kaliti tudi kitarist in vokalist Gareth Liddiard, drugi kitarist in violinist Rui Pereira, basistka Fiona Kitschin in bobnar Mike Noga. Leta 2001 so izdali svoj prvi EP The Drones, leto kasneje pa je pri Spooky Records izšel njihov prvenec z naslovom »Here Come The Lies«. V tistem času so bili veliko bolj kot danes zavezani zvoku garažnega rocka in celo rock'a'billyja, vendar so kljub svojemu preprostejšemu glasbenemu slogu v svoje ustvarjanje že vključevali elemente bluesa in ga na samosvoj način križali z raznovrstnimi vzori rockovske zgodovine. Ti ne morejo mimo bendov, kot so Gun Club in X na eni strani, ali legendarnih avstralcev The Scientists in New Christs na drugi. Na njihovem prvencu se je tako poleg avtorskih skladb znašla tudi obdelava The Cramps »New Kind of Kick«, ki je predstavljala eno od dimenzij njihovega večplastnega zorenja.
Na drugem albumu so se The Drones spustili na področje zahtevnejše glasbene izraznosti, ki se ne zadovolji zgolj z neposrednim rockovskim udarom. Naraščajoča medigra med umirjenimi izpovednimi deli in eksplozivnimi kitarskimi izbruhi je temeljna značilnost njihove mojstrovine, naslovljene po prevodu starega hindujskega pregovora »Wait Long by The River & The Bodies of Your Enemies Will Float By«. To v sodobni in poenostavljeni interpretaciji pomeni, da je uspeh najboljša oblika maščevanja, kot se je v intervjuju za Rolling Stone lanskega julija izrazil »frontman« benda Gareth Liddiard. Z veseljem lahko ugotovimo, da ta album resnično uspešno predstavlja nadgradnjo njihovega glasbenega razvoja.
The Drones so v petih letih razvili lasten zvok, ki nesramežljivo opozarja tudi na imena bogate avstralske rockovske zgodovine. Primerjave z The Birthday Party, že omenjenimi Salmonovimi The Scientists ali Beasts of Bourbon ne bi bile neupravičene, vendar bend je uspel na podlagi raznorodnih vzorov začrtati povsem samosvojo zvočno pot. Ta ne temelji na principu neposrednega glasbenega užitka in zadovoljitve poslušalstva, zato je potrebno večkratno in pozorno poslušanje obravnavanega albuma, saj le tako lahko odkrijemo skrivnostno bogastvo njihove goreče interpretacije. Pretežno molovske strukture skladb prikličejo v čustveno dojemanje poslušalca moment melanholičnosti in intimne zamaknjenosti, vendar Gareth Liddiard s svojim rohnečim in drhtečim glasom izredno spretno preči diabolično zarezo med sfero spokojnosti in besa. Izrazite melodične basovske linije se učinkovito prepletajo z dinamičnim pristopom bobnarja in tako je ustvarjena konstruktivna podlaga za medigro prepričljivih kitar, ki se s preklaplanjem kitarskih pedal pogosto prelevita v kuliso distorzije in hrupnih izletov, nadgrajenih z vložki violine in klaviatur. Skladbe presegajo časovne okvire, ki so ponavadi primerni za povprečno radijsko predvajanje, saj so pogosto daljše od petih minut. To potrjuje, da si The Drones ne želijo zgolj vloge popularnih rock'n'roll zabavljačev, temveč do svojega ustvarjanja gojijo iskren in nekompromisen odnos.
Vsebinska plat tekstov Garetha Liddiarda se ukvarja z večnimi težavami posameznikov, ki se spopadajo s problemi alkoholizma, samomorilskih teženj, zapuščenosti in izgubljenosti v sodobnem avstralskem svetu. Liddiardovo poetsko izražanje presega sposobnosti povprečnega pisca besedil, na trenutke pa znajo biti The Drones pošteno socialno kritični, kar dokazuje tudi njihova skladba »Locust«, ki je posvečena rasnemu sovraštvu v manjšem rudarskem mestu Port Hedland blizu Brisbanea in za katerega The Drones trdijo, da bi lahko simboliziralo življenje v kateremkoli manjšem avstralskem mestecu. Liddiardova vokalna interpretacija vsega besa, groze in obupa je resnično doživeta in brezkompromisna, vendar že v naslednjem trenutku preide v povsem zamaknjena zasebna področja, tako da se izredno spretno dopolnjuje z dinamično celoto glasbene strukture.
Nestrpno pričakujemo tudi tretji album The Drones z naslovom »The Miller's Daughter«, ki je bil posnet lansko leto in bo prišel na police glasbenih trgovin v teh dneh. Pričakujemo lahko še en kvaliteten glasbeni izdelek zasedbe, ki svoje ustvarjanje gradi na podlagi izredne senzibilnosti do okolja v katerem ustvarja. Zadnje čase se sicer veliko več kot v Avstraliji zadržujejo na evropskih in ameriških odrih in v živo je njihova godba še veliko privlačnejša in doživeta kot na studijskih posnetkih. Opraviti imamo namreč z enim od trenutno najbolj prepričljivih koncertnih imen neodvisne avstralske rock produkcije. Ko smo se namreč pred kratkim pogovarjali z odličnim rockovskim duom »Digger & The Pussycats« iz Melbournea, sta tako Sam Agostino kot Andy Moore soglasno potrdila, da so »The Drones« skupaj z »Legends of Motorsport« trenutno najbolj vroča avstralska rockovska kombinacija, kar še posebej velja za njihove žive nastope.
Komentarji
komentiraj >>