V torek, 17. januarja je v ljubljanski galeriji Kapelica, kopica nadebudnih obiskovalcev v roke prisrčnega robota polagala bankovce in kovance. Čudo tehnologije, ki bo na ogled do 3. februarja, je sestavljeno iz odpadnih materialov sodobne tehnologije. Avtor - kipar Sašo Sedlaček je zbral stare tri-osem-šestke, črnobeli zaslon, nekaj žic in dva delujoča cd playerja in jih sestavil v prisrčnega robota.
A še preden je Žicar svoj drugi dom našel v Kapelici, kjer Sedlaček pogosto predstavlja svoje projekte, se je za nekaj dni nastanil na bleščavih hodnikih City parka. V polomljeni slovenščini, ki jo je zanj sintetiziral Jure Leskovec, je mimoidoče prosil za denar. Tu pa tam jih je v zahvalo mimogrede še hipnotiziral z vrtečimi očmi na svojem ekranskem obrazu.
Akcija, v kateri je svetleče tehnološko Žicarjevo telo nadomestilo zgrbljena in na pogled žalostna telesa klošarjev, je bila uspešna. Žicar se je izkazal in na uro nabral tudi več od dobrega jurja. Mimogrede je še dokazal, da je za prosjačenje tehnološki vmesnik več kot primeren. Ko prosjači prisrčni robot, se okrog njega takoj zbere kopica mamic z otroci, ko pa to počne pijani in mnogokrat tudi ne preveč dišeči klošar, mamic z otroci ni na spregled. Funkcija zbiranja denarja seveda ostane ista. Drugačna je reakcija publike.
Zakaj denar iz potrošniškega žepa raje skoči v roko iz integriranih vezij, kakor pa v toplo človeško dlan? Robotu plačamo. Plačamo mu za zabavo, za užitek, ki nam ga ponuja njegova tehnologizirana človeškost. Revščina in beda ostajata daleč stran od našega sveta. Povsem drugače je, če se pred nami znajde realnost. Žicar je vmesnik na enak način kakor televizijski zaslon. Obvaruje nas pred grozečo resničnostjo. Naše skakljanje po razprodajah poteka nemoteno. Ne sramujemo se lastne razsipnosti, saj je drugi, revni konec družbe daleč stran. Pa nič zato. Žicar je opravil svojo nalogo in zbral denar. Sašo Sedlaček ga bo namenil zato, da se bodo azilanti lahko odpravili na izlet.
Ko je delo opravljeno, nastopi čas za umetnost. Žicar je kot umetniško delo predstavljen v Galeriji Kapelica. A revež ne more iz svoje kože in v galeriji še naprej žica. Tudi tu mu obiskovalci razstave v roko polagajo bankovce in kovance. Zdi se, kakor da ni umetnost tista, ki je stopila v družbo, na hodnike trgovinskega centra, ampak je družbeno, pa čeprav v vlogi robota, prišlo v galerijo.
Zanimiva je dodatna možnost robota za socialno ogrožene, ki se jo je izmislil Sedlaček. Da Žicar ne bo le žical in se bo spravil tudi na delo, nam ponuja svoj obraz. Glava-monitor, nam pripoveduje robot, je izredno primeren prostor za ekonomsko propagandna sporočila. Zanimivi stroj iz žic v nakupovalnem centru dokazano pritegne množico. Zakaj ji ne bi še on ponudil tistega, kar je že tako ali tako primorana početi. Medtem ko žica Žicar lahko tudi oglašuje. In spet se nekaj cvenka znajde v žepu socialno ogroženih. To je gotovo tudi izjemna in edinstvena priložnost za brezplačno oglaševanje v galerijah. Saj konec koncev je Žicar v prvi vrsti umetniško delo. Ne more si pomagati, če tu pa tam še malo požica.
Naslednja stopnja, ki jo pričakujemo od umetnika je, da ustvari do-it-yourself komplet za proizvodnjo robota, ki bi prosil za denar. Podobno je storil v projektu No Lego, kjer je uporabniku ponudil kovček z opremo za ustvarjanje zidakov iz recikliranega papirja. Časi v Sloveniji postajajo taki, da nas kmalu večina ne bo zmogla shajati brez svojega Žicarja. Žicar bo dobrodošel tako za posameznika, kakor tudi za razne neprofitne ustanove, plesne centre, galerije, umetniška in kulturna društva, celo nekatere radijske postaje ga v tem trenutku že pošteno potrebujejo. Vprašanje ostaja le, kdo bodo tisti, ki bodo ob pogledu na dobrodušnega robota odpirali svoje denarnice.
Žicarja bo kmalu potrebovala Petja Grafenauer Krnc.
Komentarji
komentiraj >>