Kar je podvojeno, je resnično. Kot igra v igri, kot sanje v sanjah. Če sanjamo, da sanjamo, potem so te druge/notranje sanje metafizično ˝resnične˝. Kaj pa vse tisto vmes – med realnim, resničnim in utopijo? Kje in kaj je sploh tista ozka in zabrisana meja, ki svojo ločenost ves čas prestavlja in z njo variira na tisoč in en način? Zgolj ščepec vprašanj, ki jih je udeleženec tokratnega predavanja lahko (ne)hote odnesel s seboj.

V sklopu predavanj Seminarja sodobnih scenskih umetnosti je Alenka Zupančič imela predavanje z naslovom ˝Realno v igri˝. Njeni tokratni tematski podlagi je služil Schillerjev spis iz leta 1803 ˝O rabi zbora v tragediji˝, iz katerega je povzemala ključne smernice, ki se presenetljivo navezujejo tudi na sodobno gledališko umetnost in današnje ustvarjanje. Kot osrednja vsebinska točka se je torej obravnaval širši kontekst zbora v gledaliških uprizoritvah. Kakšno vlogo je igral v antiki, kakšno v času romantike? In danes, ko se ne pojavlja več tako vestno na odru, se nemara ravno zato skriva nekje drugje?

V že omenjenem spisu, ki je sicer relativno kratek, a intriganten, Schiller razpravlja o ponovni uvedbi zbora v gledališču v času romantike. Če je v antiki zbor ponazarjal nekakšen naravni organ, potem se v romantiki uveljavlja kot umet(nost)ni faktor. Slednji naj bi namreč čustveno zmedel gledalca, zmotil njegovo pozornost, njegov padec v iluzijo in vse skupaj zaobjel v sfero neskladnosti. Pojavi se torej kot tujek ali element potujitve in kot tak lahko posledično proizvede umetnost kot nekaj realnega.

Eno od pomembnih Schillerjevih stališč je, da umetnost ni več ˝gola zabava˝, s katero bi se osvobodili realnosti in vsakdanjih tegob. Prav tako ne prikazuje zgolj moralnega reda, katerega bi si morda želeli ali ga imeli priložnost vsaj za trenutek doživeti. A gledališko ustvarjanje mora dati več, mora iti skupaj z nami ven iz dvorane. Smisel(no) je tisto, kar ostane, potem ko je predstava že mimo. ˝Resnična umetnost ni hipna, ampak nas dejansko in dolgoročno osvobodi˝.

Glavni motiv Schillerjevega spisa je: skozi IDEALNO v REALNO. To pa kasneje razvrsti v tri razdelke. In sicer v pojmovanje realizma, fantazije in poetične umetnosti. Idealno dojema kot popačenje, ki je nasprotno realnemu. ˝Kot da˝ je na odru realnost, zato naključno realno zgreši naravno realno. Prav tako naj nas umetnost naj ne bi osvobodila, če nam ne dopusti uiti tej realnosti. Stvari nikoli ne bomo mogli prikazati takšne kot so, če jih bomo predstavljali DIREKTNO in se bomo tako odpovedali idealnemu. Realizmu namreč spodleti, da bi bil realističen - in tako, morda paradoksalno, šele s ˝kot da˝ izrazimo realnost.

Realizem je višek iluzije, njeno vrhunsko delo. Gledališče kot del realnosti – gledališka realnost. Četudi se znebimo vse teatralnosti, še vedno ostane igranje. In tu zopet trčimo v t. i. mejo ˝zares˝, ki ne samo da se ves čas premika, ampak se je sploh ne da razveljaviti. Kot razpoznaven in pregleden sodobni primer, ki uspešno proizvaja učinke realnega, je Zupančičeva izpostavila film Dogville Larsa von Trierja. Film, kot vizualni univerzum, v svoji specifični izoblikovanosti igralce prisili igrati elementarno in pretirano – na primer, ko trkajo na namišljena vrata. Igralce sicer podpirajo zvočni efekti, kar pa ne zmanjša pojava nerealizma, saj ostajajo realni stoli in mize, ki se pojavljajo znotraj namišljenih sten.

Za fantazijo je Schiller menil, da je hrbtna stran realizma, ki je vpeta v fantastične in bizarne postavke. Je nepoetična in nima notranje logike. Posnemati dejansko namreč še zdaleč ne pomeni prikazovati naravno. Kajti realizem je zgolj dozdevno, fantastično pa je že samo po sebi dozdevno. Zatorej je z vstopom v idealno učinkovitost zagotovljena. In tu se zopet malce zaplete, saj korak v idealno NI korak v svobodo, temveč v realno svobodo. Torej vstopnica v realno. ˝Igramo se s snovjo sveta˝ - bi del Friedrich.

Če se zopet vrnemo k temi zbora kot umet(nost)nega organa, ga Schiller obravnava kot ˝živi zid˝, ki se odreže od realnega sveta in se vrne v idealno svobodo. Zbor izolira prostor idealnega oziroma se loči od prostora, kjer so stvari in realnost takšni, kot bi morali biti. In tu idealno zopet preide v nekakšen ˝rez˝ z realnostjo. Zbor tako ne postane prostor onstran, ampak ločitev, nujni pogoj za umetnost - saj je umet(nost)ni element nujen presledek, ki ga loči od njega samega.

In spet nekaj sodobnega za ponazoritev. Pisoar Marcela Duchampa. Na tem mestu je resnična umetnost povsem idealna, a ravno zato realna. Postavitev pisoarja v drugoten kontekst, kot je primaren, postane razstavni eksponat. S tem ko je odrezan od svojega običajnega uporabniškega prostora nam posreduje ready-made ali gesto, kjer umetnik prikaže svoj prispevek k materiji.

In še zadnje bistveno Schillerjevo vprašanje v sklopu tokratnega predavanja: KAKO priti do realnega? Odgovor je kratek: s podvojitvijo simbolne forme. Če povežemo z zborom kot rdečo nitjo tokratne razprave, vstop zbora podvoji simbolično realnost. Poetski jezik tako pridobi dodaten prostor – nekakšno ˝igro v igri˝. In prav ta podvojitev postane realni učinek. Podvojitev popačenj = realnost. Prav tako pa ˝zid zbora˝ ni zid z gledalci, ampak na odru odpre še en, nov oder. S tem pa občinstvo še bolj poveže in namen obstoja zbora postane, da uživamo estetski jezik pred nami, ki nam ni tuj. Romantični zbor je zmanjšal distanco publike ter prelomil vživljanje. In s tem je dokončno zaživela poezija. Zbor je torej tendenca naših neposrednih doživljanj, je kot zareza v tkivo predstave in gledalca LOČUJE od lastnih emocij, zid med nami in lastnimi občutji.

Če navežemo z antično dramo, kjer je zbor čutil in se vznemirjal namesto gledalca, pa tudi dopustil občinstvu, da ne glede na tragičnost dogodka trezno in nemoteno razmišlja naprej, postane Schillerjeva ideja malodane presenetljiva in morda celo kontradiktorna. Antične gledališke uprizoritve so kljub temu uspevale in pustile pristen pečat na gledalcu, čeprav je bil njihov dialog z zborom povsem drugačen.

Pa potujitveni efekt proti realnem? Zbor vstopi v naša čustva in tako lahko zavzame nam lastne emocije. In kje je to danes najbolj očitno? Pri televizijskih komičnih serijah (sitcomi-ih), kjer se televizor ˝smeji˝ namesto nas. Subjektivno se kljub temu dolgočasimo, v objektivnem pogledu pa nam je v veselje.

Če je bilo tu ves čas govora o tragediji, še nekaj malega o realnem v komediji. Morda le to, da se pri njej stvari obrnejo na glavo, saj ima le-ta nalogo, da življenje prikaže kot videz in vsakršno delovanje kot posnemanje. Izrodi se torej nekakšno realno v igri videzov. Kar jasno odpira mnoštvo vprašanj v popolnoma drugo smer. Več o tem pa morda kdaj drugič.

Schillerjev spis ˝O rabi zbora v tragediji, ki je sicer nastal dvesto let nazaj, daje še vedno vzvode za vprašanja, ki se porajajo pri gledaliških ustvarjalcih danes. Kako namreč obravnavati gledalca, kako se ga lotiti? Mu ponuditi odrsko realnost ali tisto nasprotno? Želimo njihova čustva zatreti ali jim omogočiti manifestacijo sočutja? To in še marsikaj obstranskega se je spraševal Schiller in mi še vedno iščemo odgovore za njim. Upajmo, da jih v celoti nikoli ne najdemo …

Idealno po Schillerju, realno preko Alenke Zupančič in podvojitveno mimo gledališča se je nekako poskušala prebiti Zala Dobovšek.