* Tudi tokrat v Tolpi odplačujemo dolgove iz preteklega leta, saj recenziramo lani izdano ploščo brooklynskega glasbenika SUFJANA STEVENSA, ki se je ob koncu prejšnjega leta v različnih medijih uvrstila v sam vrh spiskov najboljših diskografskih izdelkov letnika '05. Gre za drugi del megalomanskega projekta petdesetih albumov, posvečenih ameriškim zveznim državam, ki se ga je STEVENS lotil pred tremi leti z zvočno-besednim popotovanjem po rodnem Michiganu na plošči Greetings from Michigan: The Great Lake State. Tudi aktualni izdelek je objavil pri lastni založbi The Asthmatic Kitten.

Iz dežele velikega jezera se je danes tridesetletni STEVENS tokrat podal na jugozahod, čez jezero Michigan, v Illinoise. Multiinstrumentalist, vokalist ter avtor glasbe, besedil in aranžmajev je ploščo Illinoise, tako kot predhodnico, zasnoval kot konceptualni album, ki prek njegovega osebnega videnja in občutenja, jasno zaznamovanega s krščanskim etosom, ter prek njegovih spominov, odraža podobo države. Ne gre torej za dokumentarističen pristop prikazovanja Illinoisa, temveč je realna osnova le materija za osebno predelovanje in interpretacijo – kar pa spet ne pomeni, da iz besedil ne razberemo ničesar konkretnega o Illinoisu, saj nas spomnijo, kdo prihaja iz te države ter kaj je zanjo značilno. Strategija, ki poslušalca posede za internet, da pobrska po besedilih.

Reference, ki so ostale na situ po intenzivnem opazovanju, poslušanju in raziskovanju, so raznotere: na eni strani gre za geografska imena (Chicago, Jacksonville) in historične like (serijski morilec John Wayne Gacy Jr., vrsta glasbenikov − Earl Hines, Jelly Roll Morton, Louis Armstrong − in fiktivni lik Superman, ki se je znašel celo na izvirni naslovnici). Na drugi strani so znamenitosti, kakršna je nebotičnik Sears Tower, ki je ena najbolj prepoznavnih stavb v Chicagu, in pomembni dogodki, kot denimo vojna črnega jastreba, ki jo je ameriška vojska leta 1832 bila proti avtohtonemu indijanskemu prebivalstvu. Vse to pa je prepleteno s temami ljubezni, družine in vere.

Osebna krščanska nota, ki je zaznamovala že nekatere predhodne albume SUFJANA STEVENSA, denimo ploščo Sevens Swans, ki jo je pred dvema letoma objavil z DANIELOM SMITHOM, se v besedilih kaže tudi tokrat. Ničkolikih bibilijskih metafor in verskega izrazoslovja pa ni treba jemati zgolj v okviru krščanstva, saj se že v naslovih nekaterih pesmi kaže nekakšen obči humanizem, opravičevanje za zmote Američanov v zgodovini in za osebne napake, storjene v preteklosti. Takšen je denimo rekordno dolgi naslov instrumentala Black Hawk War, ki se v celoti glasi: The Black Hawk War, or, How to Demolish an Entire Civilization and Still Feel Good About Yourself in the Morning, or, We Apologize for the Inconvenience But You're Going to Have to Leave Now, or, 'I have fought the Big Knives and will continue to fight them until they are off our lands!'

Če se plošča Illinoise predvsem vsebinsko nanaša na omenjeno zvezno državo, za zvočno plat to ne drži, saj bi le stežka iskali nek specifičen chicaški zvok – zlasti ob dejstvu, da SUFJAN STEVENS zadnjih šest let živi in dela v New Yorku in ga navadno trpajo v krog brooklynskega neo-folk gibanja, znanega pod imenom Nova čudna Amerika, ob bok Devendri Banhardu, Joanni Newsome, Coco Rosie itd. − ne glede na to, da je STEVENSOV slog nekoliko drugačen. Značilnost njegovih preprostih folk-pop, lo-fi rock, indie ali kakorkoli že označimo SUFJANOVE pesmi, so bogati instrumentalni aranžmaji. Na plošči ga spremlja godalni kvartet, bobnar JAMES McALLISTER, trobentač CRAIG MONTORO in vrsta vokalistov. Ob tem, da je sam odigral skoraj dve desetini instrumentov (od orgel, kitare, saksofona, klavirja, harmonike, bobnov, oboe do vibrafona, banja in flavte), pa zvočno podobo plošče dodatno zapolnjuje Illinoisemaker Choir, ki ob spremljevalnih vokalih godbo pospremi z ritmičnim ploskanjem, rabo trobelj in podobnim. Takšni aranžmaji potiskajo SUFJANOV melanholični, v ničemer posebni, feminizirani indie vokal nekoliko v ozadje – na srečo vseh, ki imamo indie jamranja počasi že dovolj. Hkrati pa je treba povedati, da prihaja lepota glasbe do izraza predvsem v tihotnih večerih ali deževnih popoldnevih, saj boste na njej zamanj iskali udarne ali optimistične komade: poslušati jo je treba pozorno in v pravem razpoloženju. Da pa obsežna 75-minutna stvaritev ne bi zapadla v dolgočasje, poskrbi dinamika različno dolgih skladb, ki jih često sekajo krajši, večinoma instrumentalni prehodi.