Končno lahko Arterija z velikim užitkom poslušalcem zaželi: DOBER VEČER! Z novo programsko shemo smo si priborili vizualijam primeren večeren termin. To pa ni edina novost. Arterija, si bo termin delila še z dvema oddajama kulturne redakcije, Artefaktom in Antropologijo vsega. V tem trojnem A-ju kulturne redakcije, boste Arteriji lahko prisluhnili vsako drugo in četrto sredo v mesecu.

Danes Arterijo še predzadnjič urejujem in berem Petja. S prvim marcem bo urednikovanje oddaje prevzela Maja Smrekar, sama po odhajam v lepšo bodočnost. Večerna Arterija v naslednjih petdesetih minutah ponuja Majin sprehod do Alkatraza in zapletanje v lasišče Elene Fajt ter poglobljen spopad s Spreminjevalcem, ki je na pokušino Na Prušnikovi. Miha Colnar si je Spreminjevalca natančno ogledal, njegovemu avtorju Jaki Železnikarju pa zastavil tudi nekaj vprašanj.

Razstava Elene Fajt v galeriji Alkatraz z naslovom Drugačna stanja, je torej le del iz opusa del umetnice, ki jo zanima ustvarjanje tako umetniških, kakor tudi dekorativnih izdelkov iz naravnih las. Avtorica za proces svojega ustvarjanja pravi, »da začenja z nečim, česar ostali nismo več rabili. Za nekoga je konec, medtem ko je zanjo in za usodo določenega šopa las, to šele začetek neke nove kreativne poti«. Preobrazba skozi reciklažo torej. Elena iz zavrženih las plete novo zgodbo, tisto, nad katero so lastniki že obupali. »Na nek način«, pravi avtorica, »nam vračam tisto, kar smo nekoč že imeli«.

Razstavo sestavlja šest postavitev. Delo z naslovom Ne dotikajte se prikazuje, gmoto med seboj močno stisnjenih las na podstavku. Ta se obiskovalcu ponuja, da bi jo prestavil na sosednji podstavek. Pri tej interaktivni instalaciji mi sicer ni jasno v kakšni povezavi je lasna skulptura z menjavo svoje pozicije kot umetniško - galerijskega objekta in v kakšni zvezi je znotraj tega dogodka taktilna izkušnja obiskovalca. Je to institucionalno - politična izjava ali neko intimno doživetje. Mogoče oboje? In ne nazadnje: »Kaj smo v tem primeru že imeli, pa v danem trenutku dobivamo nazaj«?

Delo z naslovom 100% Human predstavlja mimetično upodobitev ustrojene kože neke živali, ki je pripeta na steno kot dekor. Spominja na dekoracije v posameznih domovih, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljale trend in krasile veliko število domov. Na razstavi je dekoracija oblikovana iz las. Spraševala naj bi se o smislu ubijanja živali zaradi dekorativnih potreb, če pa to lahko vendar počnemo tudi z lastnim krznom.

Deli z naslovoma Zrcalce, zrcalce na steni povej, ... in Poraščeni portreti predstavljata različne kompozicije las na površini zrcala. S tem, ko obiskovalec opazuje sliko, v njej med lasno kompozicijo zazna lastno podobo v »poraščenem« portretu. Tako obiskovalec vstopi v prostor slike in s svojo navzočnostjo tvori vedno nove kompozicije znotraj zrcalne slike.

Sledijo tridimenzionalne oblike trdno zgoščenih las, pripete na steno. Nosijo naslov Rejects – objects in predstavljajo nekakšne avtonomne plastike. Te ponavljajoč se sledijo ena drugi na steni. Prav tako bi lahko bile tudi posamezni likovni elementi in se kot avtonomne likovne prvine predstavljale v določenih kompleksnejših kompozicijah, kar je avtorica tudi uspešno izvedla v svoji razstavi na Moore college of art & design v Združenih državah Amerike.

Ko na koncu ogleda razstave zaokrožimo po prostoru, pristanemo v instalaciji z naslovom Kosmatišče. Kosmatišče je nekakšna soba, sestavljena iz različnih vrst naravnih las, volne in bombaža. Občutek, ki ga tu doživiš je neka prvinskost, katere avtentično vzdušje ustvari za prostor uporabljeni material. Hkrati ta deluje kot pol živa tvorba, ki trenutno sicer spi, a se bo vsak čas prebudila in zadihala z obiskovalcem.

Drugačna stanja Elene Fajt predstavljajo metamorfoze, sestavljene iz dela človeškega telesa, ki naj bi bil neživa snov. Vendar pa v njenih kompozicijah zaživijo v nekem svojem sistemu, ki kljub temu, da simulira nam že znane oblike, daje občutek kot da živijo in so se pripravljene vsak čas spremeniti v neko drugo obliko. Struktura teh oblik je medij, skozi katerega avtorica komunicira z gledalcem in mu sporoča svoje videnje vsega okoli sebe. Z interaktivno usmerjenostjo v svojih izdelkih poskuša doseči nekakšno simbiozo med obiskovalcem in umetniškim objektom, ki je zaradi svoje strukture kot neka nova živa vrsta, ki posameznika bolj ali manj uspešno poskuša nagovoriti k soočenju s samim seboj.

Projekt »Spreminjevalec« domačega spletnega čarodeja Jake Železnikarja je javnosti predstavljen v Galeriji in centru P74, ogledati pa si ga je moč od torka do sobote med 14 in 20 uro, vse do sobote 10. februarja. Za vse tiste, ki še ne veste za to simpatično razstavišče na robu Ljubljane, še napotek, kako ga najti; P74 se nahaja na Prušnikovi cesti 74 v Šentvidu, vzporedno s Celovško cesto.

Galerija in center P74, ki jo vodi in upravlja vsestranski umetnik in kurator Tadej Pogačar z ekipo mladih domačih kustosov ter umetnikov, je postala pravo žarišče domače in tuje sodobne ustvarjalnosti. Vse od svoje ustanovitve pred skoraj natančno osmimi leti, se v tem najmlajšem ljubljanskem neprofitnem centru za sodobno umetnost konstantno odvijajo specifični dogodki, ki bi jih drugje v prestolnici zelo težko zasledili. Vsekakor lahko delovanje centra označimo za zelo produktivno, kljub njegovi odmaknjenosti na za galerijsko dejavnost zelo nehvaležno obrobje mesta. V toku časa se je center celo razširil, tako prostorsko kot programsko. P74 predstavlja različne ustvarjalce, vseh mogočih vej sodobne umetnosti, delujočih tako v povsem klasičnih medijih pa vse do novo medijskih postavitev na področju spletne umetnosti. Sem sodi tudi danes obravnavani projekt.

Jaka Železnikar je znan kot vsestranski ustvarjalec, ki se je tekom let udejstvoval na mnogih področjih. Najbolj prepoznavno je verjetno njegovo delovanje v polju sodobne umetnosti, kjer se je specializiral na področje internetne ustvarjalnosti, tako imenovanega net arta. Za to se mu priznavajo pionirske zasluge na slovenskem prizorišču. Tako je označen tudi v spremljevalnem tekstu ob razstavi.

Malce manj izpostavljene so ostale komponente njegovega dela. Tako je v začetku devetdesetih deloval kot literat, izpod njegovih prstov je prišla leta 1994 izdana zbirka poezije in kratkih zgodb z naslovom »54.000 besed«, tri leta kasneje je bila predstavljena disketa interaktivne poezije. To je pomenilo uvod v delovanje na tedaj skoraj novem in še precej neraziskanem mediju svetovnega spleta. S tem se intenzivno ukvarja že skoraj celo desetletje, število projektov pa vztrajno narašča. V ta kalup bi lahko sodilo tudi manjše število digitalnih video del ter seveda vrsta sodelovanj z drugimi avtorji. Tako naj zgolj za pokušino omenimo sodelovanje pri še vedno aktivnem spletnem frazeološkem slovarju »Razvezani jeziki«, katerega idejna vodja je umetnica Alenka Pirman.

Poleg tega pa je Železnikar dejaven na področju teorije sodobne umetnosti, kuratorstva, kritike ter seveda računalniških znanosti. Nenazadnje je urednik spletne Mladine. Skratka, z njegovim imenom se bo srečal vsakdo, ki se bo hotel vsaj malce poglobiti v trenutno umetniško ustvarjanje na domači sceni. Lovke Jake Železnikarja pa segajo tudi v tujino. To je sicer popolnoma logično, glede na globalno naravo uporabljanega medija, poleg tega pa se je pojavil tudi na nekaterih tujih razstavah in festivalih.

Prvi letošnji razstavi mednarodni »Public Services«, na kateri se poleg najvidnejših domačih ustvarjalcev na področju uporabne umetniške prakse pojavljajo tudi afirmirani tuji umetniki, se je pred dvema tednoma pridružil spletni projekt Jake Železnikarja naslovljen »Spreminjevalec«. Razstava posega v javni prostor s konkretnimi ter v praksi izvedljivimi projekti, s katerimi je mogoče na dokaj preprost način izboljšati delovne in bivalne pogoje posameznikov ali celotnih skupnosti.

Železnikar je zasedel še zadnji prosti kotiček galerijskega prostora. Postavitev, postavljena v dislocirano belo kocko, ponuja poleg nujnega osebnega računalnika tudi projekcijo vsebine na steno. Vse to je dopolnjeno z dvema udobnima foteljema, ki omogočata gledalcu nemoteno spremljanje dogajanja na platnu. Projektor predvaja naključne izbore internetnih strani, brez možnosti gledalčevega posega, medtem ko lahko na računalniku sami izbiramo in dodajamo svoje vsebine. Skratka, napravi delujeta neodvisno ena od druge.

Naključni izbor, ki nam je ponujen na ogled, predstavlja različne, dokaj široke tematike. Pojavljajo se internetne strani z različnimi vsebinami, ki jih potem Spreminjevalec transformira na različne načine, bodisi popači grafiko ali zamenja tekst. Google namesto svojih orodij ponuja spremenjeno besedilo, projekti samega avtorja so popačeni skoraj do neprepoznavnosti, domači rumeni časopis nas zasipa s še bizarnejšimi sporočili kakor ponavadi, urnik letalskega prevoznika ostane neuporaben.

Izmenično stroj izbira med tremi jeziki, slovenskim, angleškim ter kitajskim, ki je našim uporabnikom vsekakor najbolj eksotičen. Vseskozi, tudi na vstopni strani, pa se ponavlja prav tako trijezičen motiv besede laž, ki neposredno postavlja pod vprašaj verodostojnost internetnega ter v splošnem vseh medijev. Po besedah kustosinje razstavljenega dela Sonje Zavratnik, omenjena postavitev ustvarja predvsem venomer spreminjajoč se pogled na spletne strani. S tem dosega določeno estetizacijo, primerno naši digitalni dobi, odpirala pa naj bi tudi določena vprašanja o naravi informacij ter struktur moči na medmrežju. Vse to je dano vsakemu posamezniku v premislek.

Vendarle pa smo priča mnogo večjim nevšečnostim in težavam, če zgolj kot ljubitelji poskušamo vstopiti v to spletno spletko. Na žalost mnogih je za vse to, poleg seveda obveznega dostopa na splet, potrebna do neke mere sodobna računalniška oprema ter prav tako dovolj velika mera predznanja iz tega področja, ki občasno presega zgolj ljubiteljstvo. Projekt oziroma program »Spreminjevalec«, s podnaslovom »Dodaj disfunkcionalnost spletnim stranem«, omogoča besedilne in grafične intervencije v spletne strani s postopki umeščanja, premeščanja, spremembe in izbrisa ter kombinacij vsega tega. Omogočeno je tudi avtonomno pregledovanje spleta z možnimi samodejnimi interakcijami ter brisanje »session cookie-jev«. Po velikih pričakovanjih, kako se bo mogoče poigravati na spletnih straneh ter izvajati opisane disfunkcionalnosti kot so manipulacija besedila, razmeščanje ter nadomeščanje grafičnih elementov, neželeno pregledovanje spleta, nas kaj lahko doleti razočaranje ob dejstvu, da zadeve velikokrat iz različnih vzrokov sploh ni moč uporabljati.

Postavitev v ljubljanski galeriji P74 je več kot le simbolična in ne išče zgolj večje publicitete in prepoznavnosti, ampak omogoča vsem laikom, da vsaj v galerijskem prostoru doživimo spletno seanso v pravem pomenu besede. Vseeno bi projekt le stežka označili za interaktivnega, saj je gledalčeva domena zgolj to, da si izbere poljubno stran. Na to, kar se dogaja potem, nima več vpliva. Seveda je potrebno ob vsem tem upoštevati tudi dejstvo, da so nekatere spletne strani trmasto uporne in ne dovolijo zajedalcu, da se infiltrira vanje ter manipulira z njimi.

Spletna ustvarjalnost je med drugim namenjena razširjanju umetnosti v druge prostore, ki posegajo izven samih razstavišč. Širi se med ljudi, ki lahko spremljajo dogajanje udobno zleknjeni v svoje naslanjače ter celoten proces upravljajo z minimalno fizično silo. Net art je prinesel umetnost v naše domove, če to le želimo, v individualno okolje posameznika, ki je že zelo dolgo sposoben komunikacije s svetom okrog sebe brez kakršnega koli osebnega stika. S tem lahko avtor tudi karikira sodobno družbo, ki je sposobna takšnega delovanja, še več vzela ga je za svojega in ga dojema skorajda kot vrlino.

Internet je mnogim prinesel olajšanje življenja in skrajšanje vsakdanjih opravil, prinesel je najhitrejše povezave, ki si jih ljudje pred nekaj desetletji niso zamišljali niti v sanjah. Splet je brezmejni globalni prostor prenapolnjen z najrazličnejšimi vsebinami, na katerem je zelo hitro našla svoj prostor tudi umetnost, ki na svojevrsten način prezentira digitalno stvarnost ter estetiko. Po toliko letih pa je vse to že ustaljena praksa, ki se niti ne naziva več z novim. V letu 2006 je ta umetniška praksa vsesplošno sprejeta, dosegljiva je najširšemu krogu publike, saj število uporabnikov spleta vseskozi strmo narašča, vendar vseeno nikoli ne doseže in tudi ne bo dosegla vseh posameznikov pod soncem. To pa je nedvomno pogojeno z gmotno situacijo posameznika, torej omejeno na določeno elito, pa naj se sliši še tako banalno.

Računalniška umetnost se je začela v prvih zametkih pojavljati že v sredini osemdesetih let, pač skoraj takoj ob začetku uporabe osebnih računalnikov. V začetku devetdesetih, ko je tehnologija napredovala ter se je temu pridružil še svetovni splet, pa se je pogled na računalnike docela spremenil. Spletna umetnost v Sloveniji časovno niti ni zaostajala za globalnimi trendi, saj se nekaj naših ustvarjalcev s tem ukvarja že od samega začetka. Leta 1995 je Vuk Ćosić po prejemu sporočila anonimnega emailerja začel domači razvoj te smeri. Dunja Kukovec v tekstu o net.artu, ki je izšel v katalogu pregledne razstave zadnjih desetih let sodobne domače ustvarjalnosti Moderne galerije z naslovom »Teritoriji, mreže, identitete«, piše o herojskem obdobju spletne umetnosti skupine umetnikov kateri je pripadal tudi omenjeni slovenski avtor. Vuku Ćosiću se je dokaj zgodaj pridružila še peščica umetnikov, ki delujejo na tem področju, prav velike produkcije pa ne zasledimo. Jaka Železnikar, ki je začel z aktivnostmi na tem področju leta 1997, sodi med najbolj produktivne v zadnjem času.

»Spreminjevalec« nas vse izbrance torej uvede v umetnikovo letošnje delovanje in čeprav je bil projekt postavljen pred več kot enim letom, je ves ta čas čakal na koristno javno predstavitev. Kljub najboljšim namenom, teoretični podprtosti, pa zadnji projekt ne dosega veličine in širine nekaterih prejšnjih del, ki so morda bolj dostopni uporabnikom. Brez pretiravanja je moč trditi, da obiskovalec »Spremljevalca« dejansko ne ve ali že gleda v to delno interaktivno umetniško delo ali pa se bo to šele pojavilo na monitorju. Tudi obsežni napotki pri tej zagati večinoma niso v pomoč. Ob nedefiniranem posegu preplavi predstavitveno vstopno stran trojezično sporočilo, ki neprekinjeno ponavlja besedico laž. Ob preskromnem tehničnem znanju se lahko prav zares vprašamo: Ali je vse skupaj le navadna laž?

Arterijo sta danes pripravila Maja S in Miha C, prebrala pa sem jo Petja. V eter bomo mnenja in dejstva o sodobni umetnosti spuščali čez 14 dni ob osmih zvečer.