Kaj je narobe s slovenskim rockerskim občinstvom, je aktualno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo po včerajšnjem koncertu švedske rock & soul četverice Dollhouse in mlade trboveljske predskupine We Can't Sleep At Night.
V Orto klubu so se malo po dvaindvajseti uri pričeli zbirati vztrajni navdušenci nad kitarskimi godbami, vendar jih je bilo glede na kvaliteto dogodka spet relativno premalo. Mlada zasedba We Can't Sleep At Night je po lanskoletnem nastopu na Koncertnem maratonu Radia Študent, v KUD-u France Prešeren in še peščici nastopov po slovenskih klubih ponovno dokazala, da imamo opraviti s talentiranimi glasbeniki, ki jim ne primanjkuje svežih idej in pozitivne mladostne zagnanosti. Oder »Orta« so zasedli ob napovedani uri, a žal je naša ljuba slovenska publika še vedno tako nevzgojena, da na koncerte z veseljem zamuja. Fantje so kljub temu dokaj suvereno pričeli s prečenjem aktualnih postpunkovskih variacij, ki so zgrajene na konsistentni ritmični osnovi in solidni kombinatoriki »telekasterskega« kitarskega zvoka dveh kitaristov. Medigra med slednjima nas s svojimi melodičnimi vložki na trenutke že popelje v sfero popzvoka, a kljub temu so v celoti uspeli ohraniti dovoljšnjo mero globine in dinamičnih prehodov, tako da je bil nastop v primerjavi z njihovimi demoposnetki veliko celovitejši in enotnejši. Bend je z nastopa v nastop prepričljivejši in lahko mu ponovno napovemo bleščečo prihodnost. Ne smemo pozabiti tudi na zelo zanimivo vokalno interpretacijo, ki nas navdušuje ob spominu na Johnatana Richmana in njegove Modern Lovers. We Can't Sleep At Night bi lahko še udarneje delovali z manj zadržanim odrskim nastopom, vendar so kljub temu zelo perspektivna osvežitev slovenske rockovske scene.
Po ogrevanju, za katerega je poskrbel domači bend, se je dvoranica Orto kluba napolnila do polovice in sledil je presunljiv in prepričljiv zvočni udar odličnega švedskega benda Dollhouse, ki se je po slabem letu vrnil v Ljubljano.
Lanskega aprila so namreč Dollhouse v okviru turneje Save The Kids Tour skupaj z Electric Frankenstein in Ironhead nastopili v KUD-u France Prešeren. Že takrat so prepričali s svojo predanostjo zvoku rock & soul, kot sami radi poimenujejo svoj glasbeni slog. Bend ima za sabo EP iz leta 2001, prvenec »The Rock and Soul Circus«, ki je leta 2003 izšel pri kalifornijski založbi Dim Mak in ga je produciral Michael Davis iz legendarnih MC 5. Pred kratkim so izdali tudi 10' z naslovom »Basement Takes«, posneli pa so tudi že material za svoj drugi album »The Royal Rendez-Vous«, ki ga je produciral uveljavljeni »Hellacopter«: Nick Royal.
Na odru smo pričakovali samo trojico Dollhouse: kitarista in vokalista Chrisa Winterja, bobnarja Marcusa Sjoberga in basista Yoda Hassinena, saj jih je po prvencu nepričakovano zapustil kitarist Andreas Heed. Očitno so fantje zelo hitro našli zamenjavo, tako da je malo po enajsti uri s čaščenjem rockovskih zvokov šestdesetih in sedemdesetih s skladbo »Bang Bang Bang« pričela četverica.
Pričakovali smo dober koncert v spektru zvokov, kot so jih gojili MC 5 ali morda celo z vokalnimi odtenki Led Zeppelina in z obveznim priokusom »soula«, ki so mu Dollhouse predani že od svojih začetkov, a smo dobili veliko več. Čeprav gojijo glasbeni slog, ki je v svojem bistvu usmerjen izrazito v preteklost, s svojo prepričljivo in spontano interpretacijo prekašajo marsikateri še tako moderen in v prihodnost zagledan bend.
Svoj zvok so Dollhouse v primerjavi s prejšnjim ljubljanskim nastopom nadgradili in izpopolnili. Ne gre za bend, ki bi zgolj skušal interpretirati rockovske godbe preteklosti, temveč je v njihovem muziciranju že prisotno toliko presežkov, da lahko govorimo o lastnem zvoku, ki je značilen samo za Dollhouse. Njihova godba je zgrajena na čvrsti ritmiki, ki je dinamična in naraščujoča, relacija med bobnom in basom se izredno domiselno dopolnjuje in nenehno pregiba, tako da je poslušalec v trenutku ujet v plesni korak. Zvok obeh kitaristov je izrazito dovršen in melodično poln ter začinjen z veliko mero soulovskega in funkoidnega ritmiziranja, kar sicer še bolj velja za basista. Vokali Chrisa Winterja so postali še bolj dovršeni in veliko bližje soulovskemu načinu petja, kot so mu bili v preteklosti. Predvsem je smiselno opozoriti, da so značilnosti zvoka »soul« čedalje bolj prisotni v njihovem glasbenem izrazu, vendar se že v naslednjem trenutku zna udarna švedska četverica približati slogu garažnega rocka, bluesa ali rock'n'rolla, tako da je spekter njihovega izražanja resnično širok in navdušujoč.
Energija je rasla iz komada v komad in prav takšen je bil tudi odziv publike. Slišali smo lahko obdelavo Jamesa Browna »I Got A Feelin«, ki je razvnela prisotne in jih pripravila do aktivne plesne participacije, sledili so komadi »Come On Baby«, »I Know You Want Me« in tako naprej do povsem novih skladb, kot sta na primer »Rock and Soul Fever« ali nekoliko počasnejša »Worried Blues«, s katero so začeli svoj obvezni dodatek. Edino, kar bi lahko nekoliko hudomušno pripomnili, je morda to, da očitno zelo radi prepevajo o ženskah, saj se v njihovih skladbah nenehno pojavlja zapeljiva beseda »baby«.
Skratka, bend je deloval izredno suvereno in uigrano, z rutiniranim in nadpovprečnim nastopom. Chris Winter je prisotne spravil celo na kolena, tako da je bilo resnično čutiti, da mu še živeči slovenski rockerji jedo iz roke. Po obveznem dodatku benda se je kar veliko udeleženih zbralo ob mizi s CD-ji in T-shirti. Nadejamo se lahko podobnih koncertnih nastopov tudi v prihodnosti, a z večjo udeležbo.
Komentarji
komentiraj >>