Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 11.2. ´06 ob 19.00 (ponovitev 18.2. ´06 ob 10.00); SCHWABINGGRAD BALLETT: s/t (Staubgold, 2005) (4225 bralcev)
Sobota, 11. 2. 2006
goran



* Kljub neštetim novo izumljenim skovankam za pojmovanje posameznih glasbenih izrazov se tu in tam še vedno zgodi, da se na trgu pojavi izdelek, ki ga tudi pri najboljši volji ni moč uvrstiti v prav noben obstoječi rod. Eden takih je tudi samonaslovljeni prvenec kolektiva, ki sliši na ime Schwabinggrad Ballett. Ne gre za klasično glasbeno zasedbo, ampak nekakšen prehoden, neinstitucionalen klub enako mislečih umetnikov in aktivistov, katerega obseg se nenehno spreminja glede na potrebe posameznih performansov, skozi katere izražajo svoje skrajno levičarsko prepričanje in nasprotovanja s kakršnimikoli vojaškimi posegi. O močni politično kritični noti kolektiva nas opominja že njegovo ime, ki je skovanka imen Schwabing, muenchenskega okraja, ki velja za zibelko nacizma, in Stalingrad, mesta, kjer je nacizem doživel največji poraz, ki je obenem tudi spreobrnil potek druge svetovne vojne.

Prvič se Schwabinggrad Ballett pojavijo v okviru No Border zborovanja leta 2000, kjer posebej za ta namen pripravijo muzikal in skozenj širijo ideje o svobodi gibanja in enakosti pravic. Zasedba takrat šteje dvajset umetnikov, ki so še danes jedro kolektiva, delujočega v mreži organizacije, ki med drugim skrbi tudi za hamburški Buttclub in organizira mnoga predavanja, literarne večere, predstave in koncerte. Člani Schwabinggrad Balletta imajo raznovrstna glasbena ozadja, med njimi je kar nekaj klasično izobraženih glasbenikov, najbolj pa izstopata Bernadette La Hengst, precej znana nemška elektro-pop glasbenica, in odlični eksperimentalist in konceptualist Ekkehard Ehlers, ki se je v preteklosti dokazal predvsem s priredbami oziroma skladbami, za katere je navdih iskal pri njemu ljubih umetnikih, kot sta na primer Albert Ayler ali pa John Cassavetes.

Prav različna ozadja sodelujočih glasbenikov so glavni vzrok za tako raznovrstno zvočno podobo albuma, ki pa kljub temu dobro deluje kot celota. Zasluga za to gre anarhičnemu prizvoku in produkciji, ki daje občutek, da so vse skladbe plod improvizacije, kar jih gotovo velik del tudi je. Založba Staubgold, pri kateri je album izšel, svoj katalog promovira kot eksperimentalno in elektronsko glasbo oziroma avantgardni free jazz techno, pri Schwabinggrad Ballett pa lahko ta izraz mirno dopolnimo tudi z punk no wave krautrock kabaret folkom. Struktura skladb priča o tem, da inspiracijo črpajo predvsem iz koračnic in free jazza. Izbor inštrumentov poleg klasičnih orkestrskih ponuja tudi celo vrsto obskurnih neobičajnih predmetov, kot so nakupovalni vozički ali pa stoli, uporabljeni na način, ki je še najbliže tehniki zgodnje industrijske glasbe oziroma njenemu načelu: »delaj hrup z vsem, kar imaš pri roki«. Namesto dolgočasnih pop razpravljanj skozi protestne pesmi širijo dadaistično propagando, ob kateri se v dveh verzijah enako naslovljene skladbe spomnijo tudi nemškega dramatika Bertolta Brechta, s katerim jih druži enaka ideologija. Klasičnemu popu se še najbolj približajo v skladbi 'Moderne Welt', ki je priredba enako naslovljene skladbe muenchenske zasedbe FSK, besedilo pa je nekoliko dvoumno in vsak posameznik si ga verjetno razlaga po svoje. Nekajkrat poslušamo izbruhe popolne improvizacije, ki se manifestira v hrupnih, anarhičnih zvočnih gmotah. Te pa povprečen poslušalec, kot je na primer gospa, s katero se člani zasedbe v posnetku, naslovljenem 'Arme Banausin, Sie Will Nicht Begreifen', spustijo v debato o tem, kaj je dobra glasba, težko prebavi. Nekatere skladbe se zdijo nedokončane, vendar pa v ospredju ni želja po rezultatu, temveč iskanje tistega subverzivnega trenutka v popularni glasbi in težnja po diskreditaciji praktično vsega.

Schwabinggrad Ballett je album, ki nas s svojimi 45 minutami pošteno utrudi in obenem tudi poteši, vendar le v primeru, če ne spadate v tisto skupino poslušalcev, ki deli mnenje z prej omenjeno gospo. Kaj se bo s kolektivom dogajalo v prihodnosti, ni povsem jasno, saj vse prepuščajo spontanosti tako, da ni znano, ali bo album kdaj dobil naslednika, vsekakor pa se aktualnega albuma predvsem na račun svežine ne bomo še kmalu nasitili.


Komentarji
komentiraj >>