Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 12. 2. ´06 ob 19.00 (ponovitev 19. 2. ´06 ob 10.00) BORUT KRŽIŠNIK: A Life in Suitcases (First Name Soundtracks/ KUD France Prešeren, 2005) (2270 bralcev)
Nedelja, 12. 2. 2006
MarioB



Borut Kržišnik, nekoč član Borghesie in sodelavec Laibachov (kot koncertni kitarist), zatem avtor tudi v tujini odmevnih avantglasbenih in čezžanrskih projektov Currents of Time ter Data Direct, in nenazadnje v zadnjem ducatu let ploden avtor scenske glasbe za likovne inštalacije, videofilme in gledališke predstave, se nam na novem albumu predstavlja kot avtor filmske glasbe. In to za nikogar drugega kot za nov filmski oziroma multimedijski projekt cenjenega angleškega ekstravagantnega režiserja Petra Greenawaja, s katerim Kržišnik sodeluje od leta 2000, ko je ustvaril glasbo za njegovo ljubljansko razstavo Map to Paradise.

Na albumu A Life in Suitcases, ki z glasbo podpira Greenaweyevo trilogijo The Tulse Luper Suitcases, Kržišnik nadaljuje in razširja koncepte ter ustvarjalne prijeme z albuma Stories from Magatrea, na katerem se je prvič predstavil s svojim virtualnim simfoničnim orkestrom. Kržišnik namreč, čeprav sam nima »klasične« klasične izobrazbe, na svojem računalniku ne le sklada orkestrsko glasbo, pač pa tudi s pomočjo posnetih vzorcev sam tudi odigra večino partov. Kljub (ali pa prav zato?) računalniško generiranem zvoku klasičnih instrumentov zvenijo skladbe presenetljivo živo, polno, mesnato. In kljub odsotnosti vizualnih podob, ki jih ta muzika spremlja, pa imajo Kržišnikove kompleksne skladbe izjemno sugestivno moč ter nas, tako kot Greenawajevi filmski kadri, spominjajo na gibljive, večplastne, s številnimi podrobnostmi posejane slikarske umetnine.

Kržišnik, ki bo s tem albumom gotovo znova razburkal domačo klasično akademsko srenjo, pa tudi junake domač(n)ega sveta pop-kulture in filma, ki večno jamrajo o slovenceljski majhnosti in neprepoznavnosti, je posnel izjemen album, ne le v smislu intenzivnih glasbenih pokrajin, ki poslušalca takojci posrkajo vase, ga zahtevajo v celoti ter ga v njegovem idejnem in čustvenem svetu premetavajo, begajo in božajo, pač pa tudi v smislu samosvojega avtorskega prijema in njegove umestitve v družbeni in politični prostor. Kržišnikov avtorski credo se namreč ne meni in ne ozira na pretekle ali aktualne trende, predalčkanja in hierarhije ter se v enaki meri navezuje tako na »klasično« klasiko kot na stare holivudske mojstre filmske (z)godbe, na pop ali pa na avantgardne ideje.


Komentarji
komentiraj >>

aa____aa
JIMI_ [30/09/2018]

______zzzzzzzzzzzzz
odgovori >>