* V prijetno teatraličnem vzdušju matere Gromke se je porodil še en prosto valujoč, improvizacijsko naravnan koncert. Gostili smo sosede iz Italije, brbotajočo elektroakustično združbo po imenu Devil?Man ter doma gojene šampi(n)jone - Alzheimer Trio, za katere tudi že vemo, da niso priplavali po juhi, ampak bržkone po marmeladi. V prvem delu koncerta smo prisluhnili pobrkljavanju in poigravanju Devil?Mana, ki se ob medsebojnem dialogu med prečno flavto in fender rhodesom zliva z vnaprej nasnetimi sampli. Ti se včasih plazijo naokoli skoraj neopazno, drugič pa butnejo na plano v obliki bolj ali manj zanimivega beata – ponavadi nekoliko fanki obarvanega. Flavtist Paolo Pascolo se še kar uspešno izmika konvencionalnim flavtističnim prijemom, večinoma se živčno potepa po čudnih lestvicah in se poskuša harmonsko zliti z rhodesom in elektronskimi zvoki iz ozadja. To mu nekajkrat resnično uspe, tako da ni več moč ločiti enega zvoka od drugega, predvsem zato, ker je klaviaturist Giorgio Pacorig opremljen s številnimi efekti in raznovrstnimi igračkami, s katerimi zvok njegovega rhodesa postane zares nekaj čisto drugega. Na momente zveni že kot kitara na distoržnu ali pa povsem sintetično in sploh ničemur podobno. Njegovo igranje je spretno nepredvidljivo in da celotni zasedbi pečat improvizirane glasbe v pravem pomenu; torej glasbe, ki nosi v sebi nekaj globljega kot neobremenjeno poigravanje s hecnimi odrezki in zabavnimi vložki. Da ji nekakšno kontinuiteto in zraven element presenečenja, kar v tovrstnih podvigih lahko mnogokrat pogrešimo. Iz tega razloga začimbni sampli z laptopa Francesca Candure in istočasno poigravanje z zvočnimi efekti niti niso tako zelo neumestni. Stvar zasolijo s kakšnim hreščečim govorom, ritmom ali sovpadajočim hrupom, ki je mnogokrat zelo ustrezen, morda celo nepogrešljiv. Pravzaprav v prvem delu koncerta muzika ni bila povsem improvizirana, saj so Devil?Mani predstavili komade s svoje plate, naslovljene Pleased To Meat You! We're Devil?Man. Torej so se držali vnaprej zastavljenih matric za improvizacijo in jim sledili, a ob tem ohranjali dinamiko trenutnega vzgiba in se pustili medsebojno presenečati.
Še bolj pa se je to dogajalo v nadaljevanju koncertnega izživljanja, ki sta ga pričela Marjan Stanič in Tomaž Grom s kratkim, poživljajočim introm, tekom katerega se jima pridruži še kitarist Manček. V primerjavi s prejšnjim setom, ki je počasi zbudil čute in še kar nežno vzbudil možgansko valovanje, se zdaj začne malo bolj zares. Vibracije postanejo bolj občutne, groove, ki ga zastavijo bobni in kontrabas, zadoni prepričljivo in obetajoče. Nato se počasi začne sinteza organskih in sintetičnih zvokov, v goščo iz surovega ruženja jazz rockovskega tria počasi prikapljajo en za drugim še zamolkli fender rhodes, oddaljeno čivkanje flavte in pobrkljavanje elektronskih igračk. Če je prej Devil?Man združeval več časovnih dimenzij, ki so vključevale predpripravljen material, dogovor o matricah za komade in improvizacijo na licu mesta, je sedaj ostala bolj ali manj samo še slednja. Tako se je začela dogajati sproti nastajajoča zvočna tvorba, ki je kljub že znanim sestavinam izzvenela povsem drugače. Mestoma je bilo močno čutiti impulze jazza, predvsem v bas – bobni – rhodes momentih, ki so nedvomno našli svojo skupno govorico. Ob tem je bilo moč začutiti tudi odtenke progresive, kadar je v sozvočju s hrupi zadonela distorzirana kitara in naplavila na vrh vsega flavto. Skratka - moč je reči, da je praktično vsaka od kombinacij glasbil prinesla svojstven zvočni odtenek, ki je kaj kmalu sprožil novega. Treba je priznati, da je zasedba odlično barvno zafunkcionirala, pohvale vredno pa je tudi dejstvo, da kljub podobnosti v zvoku tako rhodesa z elektroniko in kitaro pa tudi s flavto skorajda ni prišlo do prebitka ene same barve, kar zna zazveneti enolično in moteče. Nasprotno – prišlo je do prijetne uglašenosti, spremenljive, raztegljive in presenetljive, ki se je dinamično izmikala zapadanju v zatežene in ponavljajoče se harmonske cikle, podedovane iz bogsigavedi katere pradavninske nagnjenosti. Doseči podoben trans z na videz neurejenim, skorajda kaotičnim ritmom, je veliko težja naloga in večji izziv, s katerim so se glasbeniki uspešno spopadli, kljub temu, da je sem pa tja kak beatič z računalnika potegnil vso stvar nekoliko v drugo smer. Iz tega vidika je mogoče reči, da ostaja spajanje žive improvizirane glasbe z DJ- opravili nekoliko vprašljivo, predvsem zato, ker sledi povsem drugi logiki. Pa vendar se je v primeru sredinega koncerta, ko je spregovoril človek obseden s hudičem pa še obolel za alzheimerjevo boleznijo povrhu , stvar presenetljivo dobro iztekla.
recenzirala Neža
-----------------------------------------------------------------
Komentarji
komentiraj >>