Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 23.2. ´06 ob 19.00 (ponovitev 2.3. ´06 ob 10.00) SAMO ŠALOMON QUARTET: Two Hours (Fresh Sound Records, 2006) (2552 bralcev)
Četrtek, 23. 2. 2006
MarioB



* Na valovih tega radia smo že večkrat poročali o intenzivnem in plodnem delovanju mariborskega jazzovskega kitarista Sama Šalamona, ki je v nekaj letih objavil kar nekaj odmevnih albumov –kar nekaj posnetih pa jih že čaka na objavo –, med drugim tudi na tem radiu pohvaljenega lanskoletnega Ela's Dream. Šalamon skoraj vsak album posname z drugačnima zasedbo in konceptom. Tako vam v današnji oddaji, prav na dan Šalamonovega nastopa v abonmaju Cankjarjev jazz z novim kvartetom, v katerem je tudi Michel Godard, strežemo z njegovim v New Yorku s tamkajšnjimi glasbeniki posnetim albumom Two Hours.

Album je izšel pri španski založbi Fresh Sound Records, natančneje v njeni seriji New Talents, našemu kitaristu pa družbo delajo tenorski saksofonist Tony Malaby, kontrabasist Mark Helias in bobnar Tom Rainey. Naslov albuma, Two Hours, namiguje na dejstvo, da je bil posnet v pičlih dveh urah, kar se ne pri glasbi nikakor pozna v smislu, da bi bilo karkoli prehitro narejeno, pozna pa se v spontanosti in spretni glasbeni medigri.

Če se je na Ela's Dream Šalamon prepustil domišljenim večslojnim in aranžersko zapletenim ter predvsem daljšim skladbam, ki so trajale tudi 20 minut, pa Two Hours prinaša deset bolj ali manj enako trajajaočih skladb. A to ne pomeni, da v njih ni prostora za razigran mnogogovor, ki kljub le štirim inštrumentom večkrat zazveni kar orkestrsko mogočno. Skladbe na albumu pa so tako zložene, da na perfiden način prehajajo druga v drugo, saj prejšnja komad večkrat nakazuje idejo, barvo, zvočno naravnanost kakšnega prihajajočega.

Šalamonov kvartet na prvi posluh zveni neo- ali postbopovsko in to je resda podlaga marsikaterega komada, a je v njih zaznati precejšen premik, tudi prelom s tovrstno godbo. Kar nekaj komadov namreč vsebuje številne aranžerske in godbene invencije, zaradi katerih zazvenijo malone »nepravilno«, seveda v smislu jazzovske pravovernosti.

Takšen odmik od znanega so glasbeniki dosegli s številnimi alternativnimi pristopi k svojim glasbilom, ki jim omogoča igranje, posvečeno iskanju pravega zvenenja, zvenskega ujemanja in medsebojnega spogledovanja ter navsezadnje popolnega ujemanja zvočenja posamičnih inštrumentov med sabo. Mesnati bas Marka Heliasa, živčni Malabyjevi napadi, hopenje, in rjovenje, nemirne, predirne, vijugaste kitarske Šalamonove poteze, trd, a v več smeri usmerjen bobnarski razmah Toma Raineyja – vse to pripomore k razburkani, invencij polni končni zvočni sliki.

Band je, kot povedano, največ naredil na definiranju zvenenja. Ta se kaže v celi paleti od ostro našpičenega do ponekod zgoščenega, temno-baladnega zvena. Večkrat tudi slišimo navidezno razhajanje nosilnih melodij, ko si denimo glasbene teme, odigrane istočasno s kitaro in sakosofonom, ne sledita, ampak zvenita kakor da bi druga za drugo zamujala, se medsebojno nekako spodkopavata, a v bistvu tako ustvarita nenavadno in nadvse učinkovito ritmično in melodijsko igro.

V tem postopku je kvartet najdlje odšel v skladbi Silence of the Poets, šesti od desetih, ki torej na albumu nastopa kot svojevrstna središčna skladba, ponazarjajoč prelom s tradicijo, a tudi svojevrstno izhajanje iz nje, njeno poznavanje in upoštevanje, nikakor pa ne golo čaščenje. Kvartet nas preseneti tudi s predzadnjim komadom The Lonely Tune, ki zazveni kot kak čustven novodobni poklon starim jazzovskim baladam, in se sliši malone kot standard!

Zaradi takšnih postopkov in premišljene postavitve komadov, ki počasi gradijo dinamiko plošče, se album Two Hours razpira kot mozaik, kjer je vsak kamenček, četudi majhen in na prvi pogled oziroma posluh pogrešljiv, nujen delček celotne slike. Šalamon se z njim vse bolj potrjuje ne le kot radoveden muzičist, ki se rad preizkuša v različnih slogih, marveč kot izjemno kompetenten glasbenik, ki točno ve, kaj zahteva od posameznega sloga igranja. In, še pomembneje, ve, kaj - in kam – bo sam dodal k tem slogu.


Komentarji
komentiraj >>