Emzin 2003:

1: Mojca Janželj Tomažič

Kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, so fotografije Mojce Janželj Tomažič, ki se predstavlja s serijo 16 črno-belih del, komaj kaj večjih od formata negativa, močne in obenem zelo intimne ter ne potrebujejo ne velikosti ne dodelanih paspartujev, saj so same zase popolnoma dovolj. Fotografinja se z njimi predstavlja tudi intimno, saj namen fotografiranja očitno ni bilo posredovanje materialne resnice pred objektivom fotografskega aparata, ampak prej oris avtoričinega mentalnega stanja ob tem dejanju. Skoraj enigmatični, delno zabrisani fotografski zapisi delujejo kot potopis in dnevnik obenem. V tem kontekstu celo napake, ki so posledica slabe tehnologije fotoaparata, pripomorejo k moči podobe. Nalaganje odslikave na odslikavo se gledalcu ponuja kot plastenje človeške duše, je še zapisano v utemeljitvi.

2: Irena Ocepek

O fotografijah Irene Ocepek - gre za serijo štirih barvnih fotografij potovanja z vlakom, so zapisali, da so močne po izrazu in obenem zaključene v svoji grafični podobi. Podobe delujejo odtujeno in poetično obenem. Zabrisani posnetki, na katerih se notranjost vagona preliva v svetlobo okolice, mimo katere se vozilo premika, delujejo metaforično kot potovanje skozi čas, skozi življenje, nedoločenost prostora na fotografiji pa je kot neoprijemljivost človekovega bivanja v času.

3: Vasja Urh,

Šest fotografij Vasje Urha, ki odslikavajo hladne, alienirane pokrajine, so sicer izdelane v barvni tehniki, vendar v svoji modri monokromiji delujejo prej kot črno-bele. Njihova vsebina so predmeti in stavbe, ki jih je človek naredil in zgradil zato, da bi mu služile, vendar je on sam na teh fotografijah odsoten. Namesto njega so te banalne reči, kot nekakšni čudni tujki, zaživele svoje, nadrealno stanje. Fotografije potrjujejo dejstvo, da resnica na sliki nima kaj dosti opraviti s tisto v življenju, je zapisano v utemeljitvi nagrade.

R: Jure Eržen

O Juretu Erženu je žirija zapisala, da je profesionalec na svojem področju, kar je še posebej opazno ob fotografijah na temo Marinci, v katerih objektivno in na videz s profesionalno neprizadetostjo opisuje vsakodnevno urjenje ameriških vojakov. Nagrajene fotografije, ki so tudi likovno izpiljene, ne vsiljujejo komentarja, tega raje prepuščajo gledalcu, ravno to dejstvo pa jih iz reportažne fotografije že uvršča na področje intimne.

Ožji izbor: Mitja Božič, Jure Eržen, Rok Golob, Gregor Hočevar, Teo Kahrimanovič, Jasna Klančišar, Meta Krese, Matej Mljač, Domen Pal, Tihomir Pinter, Boštjan Pucelj, Katarina Sadovski, Tomaž Serjun, Jernej Skrt, Boštjan Slatenšek, Dražen Štader, Damjan Voglar, Sašo Vrabič, Manja Zore, Anja Zorko, Branko Zorovič in Tadej Žnidarčič.

Emzin 2004:

Emzinov natečaj Fotografija leta je postal najbolj množična fotografska manifestacija pri nas z vsem, kar to prinaša dobrega in slabega. Dobro je gotovo dejstvo, da je postal dragocen kazalec stanja, v katerem se v določenem trenutku nahaja slovenska fotografija; slabše je to, da so dela, ki prihajajo na razpis, kvalitetno izrazito neenotna, večina med njimi

pa kaže celo na popolno nerazumevanje fotografskega medija. Pri tem čudi to, da v vseh letih, kar ta institucija obstaja in ob vseh razstavah, kjer se manifestira, večini še vedno ni jasno, da je cilj vsega skupaj kvalitetna fotografija, ki je vezana na eno samo zahtevo, da gre za dela, ki delujejo kot avtonomen fotografski medij. Vedno več prihaja fotografij, ki so vse prej kot to orodje neki drugi umetniški ali pa, kar je še slabše, propagandni praksi.

Drugi problem je kvaliteta odtisov. Sama tehnika digitalnega odtisa po eni strani res olajša izdelavo končne fotografije, ji pa žal odvzame tiste tonske kvalitete, ki bi si jih na prireditvi tega nivoja želeli. Tretji, prav tako formalni nesporazum je izbor formata. Ta niha odvelikosti kontaktne kopije do večmetrskih povečav. Le malokrat se format fotografije vklopi v koncept vsebine, kar bi moralo biti edino logično merilo.

A, kot rečeno, so to le formalni pomisleki. Ob vsej tej množici fotografij, ki navsezadnje kažejo neverjetno živost fotografskega medija pri nas, ostaja na koncu grenak priokus spoznanja, da si ob res velikem številu avtorjev le malokdo mednjimi zastavi tisto osnovno in najbolj važno vprašanje: zakaj in kako naj fotografira?

Letošnji odziv je bil spet rekorden. 385 avtorjev z 2400 fotografijami, od tega 35 z 287 deli v kategoriji fotoreportaže.

Čeprav bi si morda želeli obširnejši ožji izbor, je le-ta tak, kot je. Le toliko je bilo fotografij, za katerimi je lahko žirija enoglasno stala.

1: Aleš Gregorič

Avtor predstavlja serijo petih klasičnih, tehnično perfektnih, črno-belih portretov kvadratnega formata. Čeprav so na fotografijah generacijsko in socialno različni ljudje, cela serija deluje kot en sam, enoten skupinski portret prebivalcev časa, ki ga živimo. Morda bo kdo dejal, da smo to že videli. Res je, a v fotografiji smo tako ali tako videli že vse. Naj zato zapremo oči ali fotografiramo, česar ni?

2: Pavel Gregorič

Pet barvnih fotografij nam ponuja svet kot sestavljanko. Realno okolje, omejeno z izrezom, ki ni plodpogled a, ampak rezultat postprodukcije in misli avtorja, se iz znanih delcev spreminja v enigmatičen sanjski svet vsakega gledalca posebej. Avtor je določil svoj vrstni red, vsak od nas pa ga lahko preuredi po svoje.

3: Aleksander Ostan

Praksa snapshota kot bazična tehnika fotografskega verizma je tu izpeljana tako dosledno, da sledimo posnetkom tako fizično, s postavitvijo fotografij v filmski trak, kot numerično, kot dokaz, da je bilo tako tudi v resnici. Spontanost ljudi na palubi, ki se ne zavedajo voajerističnih namenov fotografa, daje situaciji šestih izbranih trenutkov še toliko več resnice.

R: Siniša Borovničanin

V devetih fotografijah je zajeto življenje v varnostno popravnem domu za mladoletnike v Kruševcu. Banalno okolje, banalne situacije, banalni ljudje. Fotografije, ki nočejo biti estetske in privlačne, ampak zgolj refleksija stanja. Kljub temu se ne morejo izmuzniti tistemu, kar vidimo za njimi. Mlade ljudi, ki v stavbi, izpraznjeni do otopelosti, odštevajo čas, ki stoji.

Ožji izbor: Primož Brecelj, Vanja Bučan, Miha Erman, Jure Eržen, Peter Gregorčič, Barbara Jakše, Emil Jalovec, Stane Jeršič, Manca Juvan, Matjaž Kačičnik, Primož Lavre, Matej Pajni}, Meta Wraber, Nada Žgank.

Emzin 2005:

Natečaj revije za kulturo Emzin za najboljšo slovensko fotografijo Fotografija leta 2005, je organiziran že enajstič.

Natečaj je bil razpisan 23. novembra 2004 in se je zaključil 28. januarja 2005. Na letošnji natečaj je prispelo 392 fotografskih opusov oz. 2460 fotografij . Poslane fotografije predstavljajo produkcijo slovenskih fotografov različnih generacij, amaterjev in profesionalcev, različnih vsebin, formatov in tehnik.

V letošnji žiriji so se zbrali:Metka Dariš, likovna urednica revije Emzin, Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in kritik, Zmago Jeraj, akademski slikar, Želimir Koščević, umetnostni zgodovinar iz Zagreba, ter Franci Virant, fotograf. Žirija je sestavljena tako raznovrstno, da lahko izbrana in nagrajena dela kažejo ves razpon delovanja, ki ga ima fotografija danes.

1: Jan Rapoša

Niz fotografij, posnetih na Kitajskem, se odlikuje po strogosti in perfekcionizmu izvedbe; avtor se je izognil poudarjanju slikovitosti, ki prevladuje na večini posnetkov, nastalih v eksotičnih deželah. Z minimalnimi sredstvi mu je uspelo povzeti bistvene značilnosti nekega okolja, njegove tradicije, zgodovine in sedanjosti. Prav zategadelj, ker je brezhibno prezentiranih fotografskih realizacij vse manj, se je žirija odločila, da izpostavi delo, ki odstopa od večinske usmeritve.

2: Boštjan Pucelj

Fotografije kot celota, v kateri je sicer nekaj manjših odstopanj, skozi motive navidezno naključnih "tihožitij" predstavljajo intimno zgodbo konkretne osebe, evocirane skozi predmete, ki so bili del njenega vsakdanjega bivanjskega okolja. Miselno in čustveno vživetje v ta ambient in stvari, ki so ga opredeljevale, nas navajata k tisti zavezujoči razsežnosti fotografske govorice, ki nas vedno napeljuje na pretekli čas, na nekaj, kar je bilo in se ne more več ponoviti.

3: Pavel Gregorič

Dokumentaristični pristop, ne glede na to, ali je insceniran ali evidentira pretres ob podobah trupel in indicih, ki kažejo, da se je neko življenje nasilno končalo, je še vedno agens, do katerega ne moremo biti ravnodušni. Retorika fotografske slike v izbranih fragmentih učinkuje z vso sugestivnostjo neverbalnega nagovora tudi takrat, ko še ostaja v mejah večinsko sprejemljivega.

R: Špela Žabkar

Serija barvnih fotografij na atraktiven, vendar nevsiljiv način povzema vzdušje na nogometni tekmi; uporaba barvne tehnike je za podajanje dogodka v konkretnem primeru smiselna in spodbudna. Avtorici je na posnetkih uspelo združiti sproščenost igre in napetost pričakovanja ter hkrati nakazati konotacije, ki razkrivajo potencialno manj svetlo plat športnih prireditev.

Ožji izbor: Tanja Ahčan, Alenka Bajec, Nataša Berk, Primož Brecelj, Matija Brumen, Branko Čeak, Polona Čelhar, Ariana Ferfila, Aleš Gregorič, Blaž Gregorič, Barbara Jakše Jeršič, Stane Jeršič, Manca Juvan, Anamarija Kanc, Jasna Klančišar, Primož Korošec, Peter Koštrun, Miha Krivic, Gorazd Kuhar, Uroš Lehnar, Marjan Muti}, Matej Pajnič, Domen Pal, Mitja Perinčič, Andrej Perko, Petra Petan, Matej Sitar, Dražen Štader, Bojana Tomše, Vasja Urh, Tanja Verlak, Živa Vidic Licul, Boštjan Zrnec, Šimen Zupančič, Tadej Žnidarčič.

Emzin 2006:

Natečaj revije za kulturo Emzin za najboljšo slovensko fotografijo, Fotografija leta 2006, je organiziran že dvanajstič. Natečaj je bil razpisan 22. novembra 2005 in se je zaključil 23. januarja 2006. Na letošnji natečaj je prispelo 428 fotografskih opusov oz. 2664 fotografij. Poslane fotografije predstavljajo produkcijo slovenskih fotografov različnih generacij, amaterjev in profesionalcev, različnih vsebin, formatov in tehnik.

V letošnji žiriji so se zbrali: Christopher Anderson, reportažni fotograf, ZDA, Metka Dariš, likovna urednica revije Emzin, Darko Glavan, umetnostni kritik, Zagreb, Stojan Kerbler, fotograf, Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in kritik. Žirija je sestavljena tako raznovrstno, da lahko izbrana in nagrajena dela kažejo ves razpon delovanja, ki ga ima fotografija danes.

1: Tanja Verlak

Serija črno-belih fotografij konceptualno dosledno podaja vzdušje >zaprtega prostora< oziroma umetno ustvarjenega, prisilnega bivanjskega okolja živalskega vrta. Z alternacijo posnetkov ograd in mrež ter posameznih živali za njimi je dosežena svojevrstna napetost pripovedi, ki jo lahko razumemo tudi metaforično, saj presega neposredno prepoznavnost fotografiranih izsekov in gledalca nagovarja v splošnejši eksistencialni razsežnosti in ta učinek dodatno stopnjuje s temačnimi tonalitetami celotne serije.

2: Aleksandra Gruden

Niz digitalnih posnetkov povsem prozaičnega motiva je zgrajen na interakciji barvnih točk, iz katerih so sestavljene podobe. Poigrava se z relativnostjo razmerij med vsebino in obliko ter se bolj kot na retoriko motiva kot takega osredotoča na proces strukturiranja fotografske slike, izhajajoč iz novodobnih tehnoloških pridobitev. Če se pri tem spogleduje s skorajda kičastimi učinki potencirane barvitosti, je njena zmuzljivost toliko bolj nezavezujoča.

3: Pavel Gregorič

Fotografije na podaljšanem formatu v kombinaciji črno-bele in barvne tehnike so premišljena udejanjanja dvojne narave vizualne reprezentacije: kar je podano kot pomanjšan model neke konkretne danosti, v navidezno arbitrarnih povezavah z izbranim pendantom, generira pomene, ki jih v ločenih enotah sicer ne bi evidentirali. Poudarjeni esteticizem na eni in pomenska odprtost na drugi strani pritegneta pozornost kljub dejstvu, da se s tovrstnim pristopom ne srečujemo prvič.

R: Manca Juvan

Ostri, močno kontrastni barvni posnetki napetega dogajanja na nemirnem Srednjem vzhodu na sugestiven način pristopajo k temi, ki je razmeroma pogosto obravnavana v aktualnih reportažah. Posebno vrednost predstavljeni seriji dajeta svojevrsten pogled >od znotraj< in drzna barvitost kot zavesten odstop od konvencionalnega obravnavanja tovrstne tematike. Stereotip je presežen brez nasilnega odmika od humanističnega izročila reportažne fotografije.

Ožji izbor: Jaka Adamič, Andreja Breznik, Matija Brumen, Boris Farič, Ariana Ferfila, Blaž Gregorič, Aleš Gregorič, Mojca Gregorič, Andraž Gregorič, Jagoda Jejčič, Peter Koštrun, Jure Kravanja, Janez Marolt, Jernej Perko, Mija Polesnik, Boštjan Pucelj, Boštjan Saje, Nataša Sedej, Vinko Skale, Bojana Tomše, Matjaž Wenzel, Nada Žgank in Tadej Žnidarčič.

Dosedanj zmagovalci: Marko Radovan, Tomaž Gregorič, Borut Peterlin, Jure Breceljnik, Aleksandra Vajd, Tomo Brejc, Tomaž Lunder, Sebastjan Kurmanšek, Mojca Janželj Tomažic, Aleš Gregorič, Jan Rapoša

V letošnji žiriji so se zbrali: Metka Dariš, art direktorica revije Emzin, Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in kritik, Zmago Jeraj, akademski slikar, Želimir Koščević, umetnostni zgodovinar iz Zagreba, in fotograf Franci Virant. Žirija je sestavljena tako raznovrstno, da lahko izbrana in nagrajena dela kažejo ves razpon delovanja, ki ga ima fotografija danes.

Od začetka natečaja leta 1993 do leta 2004 so se v žiriji zvrstili:
Primož Lampič, umetnostni zgodovinar in kustos za fotografijo v arhitekturnem muzeju v Ljubljani; Lara Štrumej, kustosinja za fotografijo v moderni galeriji v Ljubljani; Andreja Osterman, umetostna zgodovinarka,
Ilija Terrah, svobodni umetnik; Diana Anđelić, fotografinja; Marina Gržinić, video umetnica in kritičarka; Boris Gaberščik, fotograf; Walter Bergmoser, profesor fotografije na praški FAMU; Metka Dariš, art direktorica revije Emzin; Joco Žnidaršič, fotograf; Nina Pirnat Spahić, vodja razstavnega programa v Cankarjevem domu; Milan Pajk, fotograf in profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; Arne Hodalič, fotograf; Eric Bazin, direktor Saola Stills Pictures Gamma, Pariz; Klavdij Sluban, fotograf, Pariz; Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in kritik; Lilijana Nedič, umetnostna zgodovinarka in vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke; Igor Zabel, kustos v Moderni galeriji Ljubljana; Meta Krese, urednica revije Fotografija; Damir Šagolj, fotograf, Sarajevo; Dragan Arrigler, fotograf.