Slovenska vlada naj bi predvidoma jutri odločila, ali vojaška parada 26. junija, ob 15. obletnici osamosvojitve, bo ali ne bo. Sicer pričakovano se je ob vprašanju vojaške parade na ulicah Ljubljane tudi domača politična scena razdelila na dva vnaprej znana in predvidljiva bloka, na zagovornike in nasprotnike. Toda ne glede na to, ali vojaška parada, tudi tokrat zgolj priložnostno sredstvo za nabiranje političnih in še kakih drugih točk, bo ali ne bo, ostaja dejstvo, da se za to dilemo skriva neko drugo, za prihodnjo vojaško doktrino te države dosti bolj usodno sporočilo, o katerem pa v tej debati sploh ni govora. To, da je slovenski vladi sploh prišlo na misel, da bi petnajstletnico osamosvojitve, kar v bistvu niti ni neka silna ali pač okrogla obletnica, prvič v poosamosvojitveni zgodovini obeležila z vojaško parado, je namreč prva konkretna posledica korenitega zasuka slovenske vojaške politike.
Po vojaških načrtih te koalicije in te vlade, uvod vanje je bila odločitev o napotitvi treh podčastnikov in enega častnika v okupacijske sile Iraka, se je Slovenija iz miru zavezane države prelevila v povsem običajno vojaško agresorsko državo, ki jih dandanes pač ne manjka. Tega pa v tej predvsem za nabijanje priložnostnih političnih ali pač komercialnih točk namenjeni debati, vojaška parada da ali ne, ne boste slišali ne od zagovornikov, ne od nasprotnikov vojaške parade 26. junija.
Med nasprotniki sicer pričakovano izstopa zadnje čase tako zelo poduhovljeni in na pozitivno energijo prisegajoči predsednik države Janez Drnovšek, kateremu ob bok se je takoj postavil tudi že od nekdaj deklarirani mirovnik in varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek ter predsednikova zdaj že nekdanja stranka Liberalna demokracija. Zaenkrat še vedno za pa je seveda vlada in njena državnozborska koalicija, med njo pa s pozivom predsedniku republike, da pa naj dobro premisli o svojem negativnem stališču do parade, prednjači Slovenska ljudska stranka. Da pa je prav, da se slovenska nacionalna zavest in državnotvornost javno manifestirajo tudi z vojaško parado pa so se v sporočilu javnosti zavzeli celo v Civilni družbi Slovenije za mejo v Istri.
Celo pobudniki predvsem v marketinške namene zasnovane peticije, s katero se slovensko politiko poziva, da naj načrtovano vojaško parado odpove, zgolj nekoliko patetično ugotavljajo, da obletnica slovenske državnosti naj ne bo poteptana s topotom vojaških škornjev in da si dan slovenske države zasluži miroljubno prireditev. Ne glede na to, da je bila sicer ta država že ob svojem sploh ne brezmadežnem spočetju zaznamovana prav s topotom vojaških škornjev, ki sicer niso bili po standardih dandanes aktualnejšega severnoatlantskega zavezništva, pač pa so topotali predvsem škornji poslavljajoče se jugoslovanske armade, bi teza, da si dan slovenske države zasluži miroljubno prireditev, vzdržala, če bi res šlo za miroljubno državo.
Toda v teh dneh pač težko najdemo kaka dejstva, ki bi govorila v prid tezi, da je Slovenija še vedno miroljubna država. Ne glede na to, kako zelo goreče obrambni minister Karel Erjavec zatrjuje, da pripadniki slovenske vojske po vsem svetu sodelujejo zgolj v mirovniških operacijah, je to povsem gotova laž vsaj na primeru Iraka. Štirje pripadniki Slovenske vojske tam namreč niso na podlagi resolucije Organizacije združenih narodov, ker pa tam zgolj urijo pripadnike ene od vojskujočih se strani, tudi o kakršnemkoli že mirovniškem aspektu te misije pač ne moremo govoriti.
Usodni podton debate o tej vojaški, pravzaprav pa predvsem politični debati je tako v tem, da vam niti s stisnjenimi zobmi nihče v tej državi ne bo povedal, da se je Slovenija pač odrekla ustavni zapovedi, da bo pri zagotavljanju varnosti izhajala iz kulture miru in ne nasilja. Nihče se ne bo niti oglasil, da pa bi recimo najbolj goreče politične nasprotnike te vojaške parade iz vrst Liberalne demokracije, povprašal, ali sploh vedo, v kakšnem svetu živijo. Trditi, da pa so vojaške parade preživeta zapuščina preteklosti je namreč v teh časih res vsaj nekoliko naivno.
Ne glede na to torej, ali vojaška prada 26. junija ib 15. obletnici osamosvojitve Slovenije bo ali ne bo, je nujno izpostaviti vsaj glavni razlog, da je do same zamisli o paradi in posledično politične debate o njeni upravičenosti ali pač neupravičenosti sploh prišlo. Ta pa je, da smo nekako mimo javne pozornosti na Slovenskem priča temeljitemu zasuku vojaške in obrambne politike. Če bi bila Slovenija res na kulturi miru temelječa država, potem se pač nihče ne bi niti domislil, da bi osamosvojitev prvič v zgodovini obeležili tudi z vojaško parado. Toda glede na vojaške načrte obrambnega ministrstva, povečevanju vojaškega proračuna in naglo povečevanje števila pripadnikov slovenske vojske v mednarodnih vojaških misijah povsod po svetu, Slovenija pač ni več miroljubna država. In ob tem spoznanju je debata, vojaška parad da ali ne, res povsem trivijalna.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z debato vojaška parada da ali ne prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>