Petek, 3. 3. 2006
Borja
* Jay Dee aka J Dilla aka James Yancey sodi med najbolj inovativne hiphop producente zadnjih let in ga tako lahko postavimo ob bok Madlibu, Princu Paulu, Danu the Automatorju ... Je eden redkih glasbenikov, ki jo povsem legitimno odnese tako na underground kot tudi mainstream sceni. Produciral je namreč tako podzemne kot tudi že precej popaste izvajalce. Znan je kot profesor Akai MPC semplerja, saj dela večinoma le na tem kosu opreme, pa vendar konstantno snema svetovne hite. V preteklosti je sodeloval z zavidljivim številom priznanih glasbenikov; naj naštejemo le nekatere, saj je cel spisek le predolg: z A Tribe Called Quest je sodeloval na par ploščah, produciral je njihove hite »1nce Again«, »Stressed Out«; z De La Soul je posnel kar nekaj komadov, verjetno je najbolj znan »Stakes is High« z njihove istoimenske plošče; delal je tudi s Commonom (tudi na komercialno izjemno uspešni zadnji plošči Be), Eryko Badu, Busta Rhymesom, Q-Tipom, Medaphorom, s skupino The Pharcyde (med drugim je produciral njihov hit »Drop«), z Janet Jackson in s Stevom Spacekom (zanj je med drugim produciral komad »Dollar«, ki je bil pred kratkim proglašen za drugi najbolj priljubljen komad leta na oddaji Worldwide Gillesa Petersona).
Poleg tega se Jay znajde tudi za mikrofonom. To je dokazal na raznih mc-jevskih gostovanjih, predvsem pa v okviru dveh projektov. Pred leti je ustanovil skupino Slum Village, kjer je skrbel za produkcijo, občasno pa tudi kaj zarapal, lani je skupaj z Madlibom pod psevdonimom Jaylib izdal ploščo Champion Sound. Na tej plošči je grob koncept tak, da se Madlib in Jay izmenjujeta za mikrofonom in v delanju beatov. Torej, en naredi beat, drugi ga odrapa.
Jay Dee prihaja iz Detroita, vendar pa se je pred tremi leti preselil v Los Angeles k mami, ker je zbolel za redko boleznijo, povezano z imunskim sistemom. Za album celo krožijo govorice, da je material Jay Dee posnel skoraj v celoti, ko je bil nekaj časa na raziskavah v bolnici in sicer s pomočjo laptop računalnika in prenosnega gramofona. 10. februarja 2006, le par dni po izidu plošče Donuts, je James umrl.
Plošča Donuts je v celoti instrumentalna. Sestavljena je iz enaintridesetih kosov, večina je dolga po dobro minuto, noben pa ni daljši od dveh minut. Gre torej za izjemno dinamično, že skoraj shizofreno sestavljanko hiphop beatov. Nekateri so dodelani, nekateri komaj kaj več kot nekakšne skice za komade. Album je še toliko bolj raztresen in kaotičen, ker je v celoti zmiksan. Tako gre pri Donuts v resnici za eno, triinštiridesetminutno zgodbo zvočnih impulzov iz vseh smeri in raznih družbenih kontekstov. Vendar, da ne bo pomote, plošča ni zmiksana kot kakšen hiphoperski mikstape ali pa kot nekateri albumi, ki imajo med komadi mehke, fine prehode. Zmiksana je izjemno grobo, a smiselno, nekako tako, kot da bi poslušalec skakal med radijskimi postajami, ki bi vse predvajale le beate Jaya Dille. Tako je morda še najprimernejša analogija s starošolskimi beat kasetami, ko so razni mladci, ki niso imeli niti gramofonov in miksete, s pomočjo gumbov za snemanje in za pavzo na enem kasetarju snemali nekakšne ritmične kolaže, grobe proto mikse, pri katerih je šlo le za to, koliko si imel občutka za kombiniranje in kako hitro si spustil pavzo in posnel naslednji del. Veliko današnjih svetovno znanih producentov in didžejev je začelo na ta način, naj med njimi omenimo le Dj Shadowa in Mixmastra Mika.
Kljub temu, da je struktura plošče Donuts tako razdrobljena, pa vseeno deluje. Zaradi Jayevega neverjetnega občutka za kompozicijo plasti in vzorcev grobi prehodi ne zmotijo. V bistvu se poslušalec najbolj zdrzne na delih, kjer pridejo noter brilijantni starošolski vzorci zaprašenih 7'' plošč.
Zvočno Jay Dilla ne odstopa veliko od svojih preteklih praks, saj bi za velik del albuma Donuts lahko rekli, da gre za nekakšen »neo soul«, za reinterpretacijo starih, že pozabljenih soul plošč. Te stare vzorce razreže, obrne, upočasni, pohitri in jih na novo sestavi. Tej mineštri je Jay dodal še nekaj zvočnih efektov, poleg soula je semplal tudi bolj obskurne zadeve, pa rock n' roll, celo stare radijske reklame. V bistvu je pri Jayu možno zaslediti metodo, ki je selektivna šele pri kompoziciji vzorcev, ne pa toliko pri njihovem izboru. Glavni občutek je, da je Jay za ploščo Donuts semplal vse, kar mu je prišlo pod roke in mu je bilo všeč, ne glede na zvrst, tradicijo in zvočne lastnosti, od Beastie Boysov in Jackson 5 do soula in psihadeličnega rocka pozabljenih izvajalcev iz šestdesetih in sedemdestih let.
Sama kvaliteta posnetkov variira. Večina plošče ima starošolski, surov in low-fi zvok, ki je značilen prav za MPC semplerje. Nekateri deli pa so posneti kvalitetnejše in so zvočno tudi kompleksnejši. Jayeva odločitev, da na plošči ne bo sodeloval z MC-ji, je bila popolnoma pravilna, saj se v vseh teh koščkih, iz katerih je Donuts sestavljen, dogaja izjemno veliko, prisotne so detaljne manipulacije zvoka in same kompozicije.
Kljub temu, da bi težko izpostavili vrhunce plošče Donuts, saj jo je načeloma treba obravnavati kot celoto, pa nekoliko izstopajo komadi »Gobstopper«, »One for Ghost«, »U-Love«, »Workonit«, »Waves«, »Two can win«, »Last Donut of the Night« ...
Donuts je torej nekakšna Jayeva skicirka, medij, na katerem je na grob, preprost, a vseeno učinkovit in inovativen način skompiliral ideje, skice. Gre za zvočno organizirano zmešnjavo, ki bi se, če bi poslušali le posamezne elemente, zdela nezdružljiva. Pa vendar Jayu Dilli uspe prav to in še več. Uspe mu sestaviti hektičen kolaž, ki močno referira na staro šolo hiphopa, teoretiki bi ploščo Donuts zlahka umestili v teorijo postmodernizma oziroma umetnosti v postmoderni eri. Bottom line pa je, da je plošča Donuts povsem samosvoj retro futurističen izdelek, nedvomno eden od vrhuncev izjemno bogate kariere Jaya Dee-ja.
Na dan so prišle informacije, da je James posnel še lep kupček materiala in da bo letos izšel še en njegov album. Končal naj bi še dva projekta − The Shining in Jay Love Japan. Skupaj z Madlibom, Busta Rhymesom, Ghostface Killahom, A.G.-jem, MF DOOM-om in še z nekaj izvajalci je posnel, večinoma kot producent, razne komade, tako da nas v bližnji prihodnosti čaka še kar nekaj odlične Jayeve glasbe.
Adijo, care, in hvala za vso muziko!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>