V isti zasedbi, le malo drugačnih funkcijah, se ob Dnevu žena zopet podajamo na potovanje v območje vizualne umetnosti. Petja je v Mali galeriji obiskala razstavo na mnogih področjih talentiranega in uspešnega Mihe Knifica z naslovom Slow Motion . Miha se je udeležil tiskovne konference v Galeriji in centru P74, ki je obveščala o podeljevanju Nagrade skupine OHO . V Kapelici pa je Maja obiskala razstavo Taa G. Vrhovca Sambolca z naslovom: "... You can be the master of your boat, but you can not be the master of the whole blue sea. Poetičen naslov je angleška različica verza folklorne pesmi iz otoka Krka, ki naj bi na preprost način odpirala vprašanja razumevanja singularnosti v razmerju do univerzalnosti.

V ljubljanski Mali galeriji razstavlja Miha Knific. Njegova razstava se imenuje Slow motion. Na njej so predstavljene štiri fotografije. Miha Knific je po izobrazbi na ljubljanski ALU kipar, ki pa se že nekaj let udejstvuje tudi na področju filma. Knific se je pred nekaj leti in takrat še v svojem kranjskem ateljeju povezal z galeristom Gregorjem Podnarjem, ki je v tem istem prostoru odprl tudi galerijo, in takrat se je začela tudi njegova mednarodna kariera. V zadnjih letih je umetnik, rojen leta 1976, razstavljal v Berlinu, Oxfordu in Vili Manin.

Ob pogledu skozi stekleno izložbeno steno Male galerije, našega pogleda nova razstava Mihe Knifica pravzaprav ne pritegne. Na daljši stranici galerije so razporejene 4, na prvi pogled identične fotografije. Na fotografijah je upodobljeno mlajše žensko bitje oziroma le njen zgornji del – glava in ramena pred zaveso azurne barve, ki nas popelje tja nekam v sedemdeseta leta. Poleg zanimivega izraza na dekletovem obrazu, ki zbuja vprašanja o njenem početju, je to bolj ali manj vse, kar bo na razstavi pričakalo površnega gledalca.

Če si razstavljene štiri fotografije ogledamo pazljiveje, lahko ugotovimo drobne skoraj neopazne spremembe med njimi. Ob preučevanju zaporedja se nam morda vzbudi skoraj nezaznaven vtis gibanja. Seveda pa radovedno obiskovalko razstave zanima, kaj je vzbudilo čudni izraz na dekletovem obrazu. Ko Miha Knific dan po odprtju razstave, na slabo obiskani okrogli mizi pove, da je podobo povzel po nekem porniču iz sedemdesetih, je dekletov izraz razjasnjen, še vedno pa ne vemo, zakaj so razstavljene te in zakaj štiri fotografije pa tudi zakaj si je umetnik kot medij apropriacije izbral film.

Moderna galerija ob tokratni razstavi ni izdala zloženke – plakata kot je bila navada do sedaj. Zakaj so se odločili zgolj za razglednico in tiskani list A4 formata ne vemo. Morda je stvar povezana s primanjkljajev sredstev, ki so namenjena za razstavo, kar je pravzaprav čudno. Tokratno razstavo štirih, resda precej velikih fotografij, namreč pripravljata kar dve galeriji: Moderna in Galerija Miklova hiša iz Ribnice. Žal bo tako tudi Slow-motion Mihe Knifica zaradi neobstoja česa katalogu vsaj podobnega, ostala ena tistih razstav za katero se bo po zatvoritvi izgubila vsaka sled.

Pa nazaj k razstavi sami. Če se lotimo branja tiskanega A4 papirja, ki leži v galeriji – izvemo, da štiri fotografije predstavljajo podobe, ki se zavrtijo v četrtinki sekunde in predstavljajo realni čas, v katerem oko še prepozna spremembo na platnu. Zaporedje fotografij torej kaže spremembe, ki jih ob ogledu porniča ne bi zaznali, vkolikor bi ob ogledu pikantne vsebine sploh namenili pozornost takšnim stvarem kot so minimalne spremembe na užitka polnem dekletovem obrazu. Razkrili smo torej obstoj štirih fotografij in hkrati opozorili na povezavo med prenosom filmskega toka v v času zaustavljeno fotografijo.

Podoba dekletovega užitka se v fotografiji začuda ne prenaša na gledalca, medtem ko je pornič pravzaprav nastal za seksualno gledalčevo stimulacijo. Izbrana podoba, iztrgana iz koncepta žgečkljivega filma pred nami stoji oropana dela svoje vsebine. Zdi se zgolj še prazen znak, ki mu za polni pomen manjka prisotnost drugih znakov. Podoba sama je nema. Ne govori in brez Knifičevega razkritja njenega izvora, bi končno lahko pomislili, da upodobljeno dekle rojeva, ali umira, ali bolj banalno, da ji je kdo stopil na nogo.

Če verjamemo Janu Kosu vlogo umetnosti razdelimo na tri komponente: etično, estetsko in spoznavno, se v Slow motion-u izraža predvsem slednja, spoznavna funkcija. Kljub temu, da morda, predvsem tisti navdušeni za rahlo zabrisane podobe mladih deklet, kakor jih je v porničih iz sedemdesetih beležila filmska kamera, lahko govorimo o neki lepoti podobe in da morda lahko pomislimo, da nas Knific morda uči, da je seks nekaj o čemer lahko v javnih prostorih razmišljamo na glas, pa menim, da je bistvo te razstave, da nas opozori na mnogokrat zamolčano dejstvo. Knifičeva razstava nas tako opozarja, da kljub splošnemu prepričanju, podobe niso vedno dokumenti. Da je laž ali resnica podobe vedno nekaj kar ni vsebovano v podobi sami.

Podoba je lahko sredstvo manipulacije, lahko pa nam tudi podaja neizpodbitne resnice. Če so do pred kratkim mnogi verjeli, da je fotografija odsev resnice, to prepričanje z nastopom digitaliziranih podob, ki jih že doma z lahkoto lahko preoblikujemo v različnih računalniških programih, končno izginja. Tehnologizirana podoba nas lahko zavede v tirnice kapitalističnega izkoriščanja, prav tako pa tehnologije, ki jo proizvajajo lahko izrabimo tudi za boj proti njim.

Tukaj se mi zdi potrebno ustaviti tok razmišljanja saj se mi zdi, da sem se znašla na zmuzljivem področju prekomerne interpretacije. Je to resnično tisto, kar nam želi povedati ta razstava, ali pa so se mi razmisleki potrdili šele na okrogli mizi, na kateri so sodelovali kustos, avtor in Marina Gržinić. Moje razmisleke je potrdila predvsem slednja udeleženka, ki je prav pred kratkim pri ISH izdala tudi knjigo z naslovom Digitalne podobe. Brez njenih misli morda ta recenzija ne bi potovala tako daleč. Pa vendar. Okrogla miza, je umetniško delo postavila v določen kon-tekst. Brez njega bi razstavo Mihe Knifica verjetno brala malo drugače. In tu se še enkrat pokaže, da podoba brez konteksta ne laže in hkrati ne govori resnice. V umetnosti najde polje, kjer ji tega tudi ni potrebno storiti, kjer je njena dvo- ali več-umnost dobrodošla. V umetnosti je podobi dovoljeno, vsaj dokler v dominantnem diskurzu ne prevlada določena interpretacija, da je izmuzljiva.

V sredo prvega marca se je v prostorih Galerije in centra P74 odvila tiskovna konferenca pripravljalcev natečaja za Nagrado skupine OHO, ki se bo na naših tleh v letošnjem letu odvil prvič. Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. v sodelovanju z newyorškima fundacijama Trust for Mutual Understanding ter Founation for Civil Society tako poziva umetnike stare do 35 let, da se prijavijo na ta razpis. Tiskovno konferenco je vodil direktor omenjenega zavoda Tadej Pogačar ob pomoči kustosinj Sonje Zavratnik ter Polonce Lovšin. Skupaj so temeljito orisali celotnen potek prihajajočega dogajanja, ki se bo odvijalo v naslednjih mesecih.

Nagrade tega tipa se podeljujejo skoraj v vseh državah nekdanjega vzhodnega bloka ter deželah bivše Jugoslavije. Prvič se je podelitev zgodila na Češkem pred petnajstimi leti, Slovenija pa je dejansko ena zadnjih v uvajanju tovrstnega vzpodbujanja umetniške produkcije. V največji meri se med organizatorji pojavljajo bivši Soroševi centri za sodobno umetnost, krajše imenovani SCCA. Slovenska izpostava zavoda SCCA pa v preteklih letih ni pokazala interesa za organizacijo tega natečajnega dogodka, saj menda to ne sodi v njihov okvir. Ravno iz tega razloga je pobudo prevzel zavod P.A.R.A.S.I.T.E., ki želi s tem vzpodbuditi večjo dejavnost na področju sodobne vizualne umetnosti kot tudi vzpostaviti boljše povezave z ostalimi organizacijami v drugih državah.

Govor je v uvodu nanesel na vedno večjo marginalnost sodobne umetnosti, ki ji v primerjavi z ostalimi področji kulture manjka prav več tovrstnih natečajev in nagrad. S tem naj bi se vzpodbudila večja družbena vloga samih umetnikov temelječa na kreativnosti in inovativnosti, po drugi strani pa tudi uveljavitev v širšem mednarodnem prostoru. Organizatorji namreč dobitniku Nagrade skupine OHO v jeseni letošnjega leta nudijo šesttedensko bivanje v Združenih državah Amerike, v kampusu Univerze Columbia z možnostjo uporabe umetniškega ateljeja, ter samostojno razstavo tam nastalih del v Ljubljani v letu 2007. Več o ostalih morebitnih ugodnostih nagrajenca ter vseh splošnih pogojih za prijavo pa nam bo razložila umetnica ter kustosinja Polonca Lovšin.

Fundaciji vsakem območju prepustita popolno avtonomijo, saj je nagrada mišljena lokalno in usmerjena globalno. Tako lahko vsaka oragnizacija izbere izbere svoj način podeljevanja in slekcioniranja, prav iz tega razloga se nagrade v različnih državah poimenujejo drugače. Ponavadi privzemajo imena ključnih lokalnih akterjev, ki so prispevali svoj delež k razvoju umetnosti na takšen ali drugačen način. V Sloveniji je ta čast doletela pomembno konceprtualno skupino OHO, ki je delovala od poznih šestdesetih let dalje in je v domačo umetnost vnesla odprtost, svežino ter povsem nove principe ustvarjanja. Na žalost pa je OHO-jevcem v ključnih trenutkih obrnila hrbet takratna uradna slovenska kulturna politika, ki je veljala za dokaj konservativno v nekdanji skupni državi, ter jim preprečila predstavitev na beneškem bienalu. Skupina OHO pa se je temu navkljub vseeno uveljavila na mednarodnem prizorišču. To pozitivno izkušnjo pa želijo organizatorji prenesti tudi na delo maldih umetnikov, ki so že dolgo željni širše afirmacije.

Nagrada se je zelo različno sprejemala v posameznih dežalah. Medtem ko na Češkem že od vsega začetka pomeni najvišjo inštanco na področju umetnosti in jo podeljujejo s skorajda državniškimi častmi, pa je bila denimo na Hrvaškem predvsem v začetku pospremljena z veliko mero skepse, tako v umetniški kot kritiški sferi. V Sloveniji je zadeva še v povojih, tako da so vse možnosti odprte. Največ pa je vsekakor odvisno od zagnanosti in produktivnosti domačih mladih ustvarjalcev, rojenih po letu 1970. Seveda organizatorji, kot mnogi pozabljeni kulturniki, še vedno iščejo potencialne sponzorje, ki bi omogočili zmagovalcu podeliti tudi zasluženo denarno nagrado.

Prav denar pa se na domači umetnški sceni vse redkeje omenja v pozitvnem kontekstu. Razen v velikih in izdatneje državno subvencioniranih umetniških inštitucijah, je v polju sodobne umetnosti vse več entuziazma ter volunterstva. Tako umetniki delajo obvezno zastonj, večinoma zgolj za lasten hobi, saj svojih del na tako imenovanem domačem umetnostem trgu skorajda ni mogoče vnovčiti, državne subvencije pa vztrajno usihajo. Galerijske in muzejske ustanove kljub potrebi po novih kadrih v pomanjkanju denarja rajši ukinjajo delovna mesta kot odpirajo nova. Pri ublaževanju marginalizacije pa priskočijo na pomoč tuje organizacije, ki imajo več interesa v našem prostoru kakor naše ustanove.

Tako je na slovenskih plodnih tleh pristala iz zahoda financirana fundacija, ki odpira nove možnosti za mlade ustvarjalce. Vsekakor je to skrajno dobrodošla popestritev domače umetniške scene, ki bo lahko zadihala z novimi pljuči in eventuelno na našem prostoru proizvedla tudi kakšno novo ime. Zato z velikimi pričakovanji sledimo poteku natečaja za Nagrado skupine OHO. Prva in tudi najpomembnejša prelomnica v nadaljevanju pa je na vrsti čez dober mesec, točneje 9. aprila, ko se zaključi rok za prijavo del. Seveda se nadejamo čim večjega odziva.

V Galeriji Kapelica se te dni odvija razstava Taa G. Vrhovca Sambolca. Tao je diplomiral iz klarineta na glasbenem konzervatoriju v Trondheimu in iz kompozicije na Kraljevem Konzervatoriju v Den Haagu. Trenutno študira na Interfaculty of Image and Sound Art Science v Den Haagu na Nizozemskem. V svojih delih raziskuje področje zvočnosti, ki ga večinoma predstavlja skozi posebej za to prirejene računalniške vmesnike. Z ustvarjanjem sintetičnih zvokov in nelinearnih, naključnih zvočnih situacij naj bi težil k odkrivanju možnosti, ki genererirajo svojo logiko retroaktivno. Najprej zvok, šele nato pomen. Vendar pa v trenutni instalaciji z materializacijo zvoka na videoprojekciji, kjer se istočasno tvorijo podobe, že s samim svojim obstojem izražajo določen pomen skozi katerega oddajajo vizualno sporočilo.

Instalacija ima naslov po zadnjih dveh verzih tradicionalne pesmi z naslovom »Marice djevojko«. Pesem prihaja iz otoka Krka in na preprost nacin odpira univerzalna eksistencialna vprašanja. Skozi navidezno preprostost besedila se ustvarja vsebina globjih filozofskih razsežnosti. Tehnično je instalacija sestavljena iz mehanskega dela znotraj katerega se ustvarja naključno gibanje različnih objektov. Osrednji objekt je žogica, katere premikanje na plošči zaznava video kamera. Ta preko vmesnika, ki med drugim izvaja »motion-tracking« funkcijo, sproža predpripravljene zvoke moških glasov, ki pojejo omenjeno pesem.

Glede na zapete zvoke in besedilo, ter skozi premikanje žogice, se na videoprojekciji pred

gledalcem materializira zapeta pesem. To se zgodi z naključno izbiro posameznih besed

iz verzov pesmi, ki jih glede na interakcijo mehanizma instalacije izbere računalniški

vmesnik. Ta hkrati tudi nariše določeno sled, ki je posledica prav tako medsebojne

soodvisnosti znotraj omenjenega mehanizma. Tako se na platnu pred nami tvorjo vedno

nove kompozicije, sestavljene iz naključnih potez in izbranih besed. Kompozicije

spominjajo na nekakšno minimalistično grafiko, ki se zgodi skozi medij videoprojekcije

na platnu. Kompozicije so torej nekakšna sodobna verzija starodavne pesmi, izvirajoče

še celo iz časov pred krščanstvom, v nešteto kombinacijah simulirane v prostoru

mehanične materializacije.

Instalacija skozi uporabo mehanizacije s ping pong žogico in kamero skozi dinamiko vetra, ki jo sprožajo štirje propelerčki in s pomočjo računalniškega vmesnika torej dobesedno materializira pomen zadnjih dveh verzov pesmi in tako ustvari mehanično metaforo, skozi katero oživi poetiko stare modrosti. Računalniški program, preko katerega se celotna zadeva odvija je posebej za omenjeno instalacijo oblikovan vmesnik in je lasten izdelek samega avtorja. Tako se hkrati izpostavlja umetnikovo znanje novih obrti znotraj novomedijskih umetniških izdelkov, ki zahtevajo precejšnje tehnično znanje. Kljub temu pa takšnemu profilu umetnika ni tuja konceptualna poetika, saj se Taovo vodilo pri izvajanju algoritma za gibanje žogice glasi: »Pojdi tja, kjer že si in nenehoma se premikaj!«

Glede na možnosti, ki jih sodobne tehnologije omogočajo, je povsem legitimno, da te možnosti proizvajajo nove proizvode z materializacijo skozi sliko, za katere diskurz in kriterije šele vzpostavljamo. Metaforično in resnično, oporni točki prikazljivega sta sedaj umeščeni na samo površino zaslona, ki je postala vmesna ploskev skozi stik omrežij. Vse to je igra akcij in protiakcij, znotraj določenih omrežij kjer videz zastopa vse percipirano okoli nas. Videz je očitno najmočnejše delujoče in živo samo, saj je navideznost kot metafora vsebovana v realnosti sami. Vendar pa to v omenjeni minimalistični materializaciji pesmi ne pomeni polucije podob, temveč luščenje bistva, odraženega skozi popolno mehanizacijo medija zvoka v medij podobe.

Instalacija v Kapelici prikazuje materializacijo zvoka – transformacijo zvoka v podobo skozi računalniški vmesnik znotraj samostojnega avtonomnega okolja, ki je samozadostno. Gledalec sicer je del procesa znotraj katerega pa ne sodeluje. Obstane v tranutku refleksije. Vstop projekcijskega platna v gledalčevo percepcijo popolnoma spremeni doživljanje čutnega in estetskega pri zvoku same pesmi, saj pride do potenciranja percipiranja zvočno vizualnih kvalitet. Kompozicije na projekciji komunicirajo z zvoki v nedefiniranem prostoru in času, v katerem vse cirkulira v dvodimenzionalnem prostoru kjer se vse uporabljene prvine preigravajo v medsebojnih odnosih in nenehnem kroženju.

Avtentičnost zvočnega pomena besede skozi pesem se tako ne nahaja več v doživljeni zvočni izkušnji, temveč v vizualni podobi prikazljivega. Vsebina se odraža na površini platna, kjer je ta reprezentiran. Kar je videno, je torej realistična na platno projicirana vizija zvočne podobe vsebine, ki je med drugim kljubovalna metafora naslova pesmi. Tudi če obvladuješ svoj lastni prostor, si ne domišljaj, da lahko obvladuješ kakršnegakoli drugega. Še posebej pa ne tistega samozadostnega, v katerga ravnokar zreš.

Z odlično navigacijo smo varno pripluli do konca naše današnje oddaje. Naslednja plovba se bo zgodila čez 14 dni na isti frekvenci ob istem času na istem kraju. Vsem, ki si dovolite to sprejeti, vam ob zgovornem refrenu trenutne zvočne podlage vse najbolje za vaš praznik - Dan žena - želimo Miha Colner, Petja Grafenauer – Krnc in Maja Smrekar.