Osmi marec v Sloveniji je predvsem dan za tarnanje nad žalostno usodo in neenakopravnostjo žensk. Večina prazničnih dogodkov zgolj simbolno opozarja na potrebo po spremembi trenutnega stanja. Vendar v preteklosti ženske na vzhodni strani Alp niso bile nič manj aktivne kot v drugih evropskih deželah.
Mednarodni dan žena so prvič praznovali leta 1911, in sicer v Habsburški monarhiji, Nemčiji, Švici in na Danskem. Prve obeležitve tega praznika, ki je potekala 19. marca, so se udeležile tudi zavedne delavke in delavci v Trbovljah. Prvi ženski časopis Slovenka je začel izhajati še pred tem, leta 1897. Ljubljanski magistrat, kjer danes kraljuje Danica Simšič, je dobil svojo prvo uslužbenko pred sto in enim letom. Prva doktorica znanosti iz filozofije je na graški univerzi leta 1906 postala Marija Urbas.
Veliko spremembo v položaju žensk je prinesla druga svetovna vojna in njej sledeči svinčeni časi. Množična udeležba žensk v narodnoosvobodilni vojni je prispevala k uzakonitvi splošne volilne pravice leta 1942 v tedaj še okupirani Sloveniji. Tega leta smo dobili tudi prvo poslanko, ob koncu vojne pa še prvo ministrico. Ljudska milica je v svoje vrste sprejela miličnice v začetku sedemdesetih let, ob koncu tega desetletja, leta 1977, pa je bila uzakonjena pravica do prekinitve nosečnosti tudi iz drugih, ne le zdravstvenih razlogov.
In danes? Evropska statistika nam pravi, da je vsaka četrta Evropejka žrtev nasilja, vsaka deseta žrtev spolne zlorabe. Podobnih statistik bo v teh dneh na tisoče. Imamo razne urade za enake možnosti in telefone za pomoč. Ženske tako postajajo težava, so žrtve in ne akterji dogajanja. Proti ustvarjanju pasivne, problematične ženske obstaja le ena rešitev – aktivno delovanje vedno in povsod. Po potrebi tudi na ulici kot daljnega 1911.
Ostareli Buda - Janez Drnovšek - se bo po trodnevnem obisku pri izraelskemu političnemu vrhu pomudil še na palestinskih ozemljih. V Ramali se bo na kratko srečal s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom. Srečanje s predstavniki gibanja Hamas zaradi politične korektnosti ni predvideno.
Popotniško razpoloženi Drnovšek bi se lahko v svojih prizadevanjih za boljši in pravičnejši svet ustavil tudi na severni strani Karavank. V sosednjem Haiderlandu ima namreč slovenska manjšina veliko težav z uresničevanjem pravic, ki izhajajo iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Kljub razsodbi ustavnega sodišča, da je za postavitev dvojezičnega krajevnega napisa dovolj desetodstotni manjšinski delež, večina krajev na južnem Koroškem še vedno govori le nemško. Okrajni glavar v Velikovcu August Muri je izpolnil svojo obljubo in izdal uredbo za dvojezično tablo v Pliberku in Pliberku-Drveši vasi. Vendar ne bo šlo vse gladko. Koroški deželni svetnik Gerhard Doerfler, ki mora uredbo potrditi, se tega dejanja brani z vsemi štirimi. Morda bi pomagale rasvetljene ideje Drnovška.
Po neuspelem mirovnem podvigu našega predsednika se iz pozabe zopet vrača afriška pokrajina Darfur. Lokalne humanitarne organizacije so predstavile dosedanja prizadevanja za to pokrajino. Govori generalni tajnik Karitasa Alojzij Štefan.
/////////////////////////////////////////
Dobrodelno in milostno je ravnalo tudi haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Bosanskemu Srbu Momirju Nikoliču, ki je bil leta 2003 obsojen na 27-letno zaporno kazen zaradi sodelovanja pri poboju Muslimanov v Srebrenici, so namreč občutno znižali kazen. Sodišče je med postopkom storilo več napak in ni zadostno upoštevalo sodelovanja obtoženca med procesom.
Nikolič je kot prvi visoki predstavnik vojske bosanskih Srbov priznal krivdo za zločine.
Večje težave z uradnimi organi imajo ženske v Mehiki. Pretežno katoliška država prepoveduje splav, razen v primeru posilstva. Uradni podatki govorijo o stodvajset tisočih posilstev letno, čeprav naj bi bila številka še bistveno večja. Po poročanju organizacije Human Rights Watch kar devetdeset odstotkov žensk ne prijavi posilstva, saj se policija na poskus prijave odzove z žalitvami. Žrtve posilstev se v primeru želje po prekinitvi nosečnosti, ki izvira iz spolnega nasilja, srečajo z zastraševanjem, žalitvami in grožnjami državnih uradnikov od policije do državnih tožilcev.
Podporo ženskam po svem svetu izražajo tudi v slovenskem Amnesty Internationalu ter Društvu za nenasilno komunikacijo, in sicer so začeli s kampanjo z imenom 'Bele Pentlje'. Več o tem nam je povedala Alenka Jerše, predstavnica za stike z javnostjo pri Amnesty Internationalu:
////////////////////////////////////////
Če se hočemo prepričati, da v svetu ni veliko solidarnosti, pravice in miru, je dovolj že, če se obrnemo proti vzhodu. Seveda ne moremo mimo Iraka, od koder poročajo o novih smrtnih žrtvah. Policisti so na več koncih Bagdada našli trupla triindvajsetih moških, ki so bili ali ustreljeni ali obešeni, pred tem pa so jim hladnokrvni morilci še zvezali roke ter prevezali oči. Medtem ko Irak počasi, a zanesljivo drsi v državljansko vojno, se politične stranke med seboj nikakor ne morejo dogovoriti, katera bo nadzorovala ključne organe v vladi.
V sosednjem Iranu seveda nič novega. Fundamentalistični predsednik Mahmud Amhmadinedžad je ponovno zagrozil mednarodni skupnosti, češ da bo Zahod obžaloval, če bo še naprej vtikal svoje prste v iranski jedrski program. Samo toliko, da veste.
Po včerajšnjih bombnih napadih v hindujskem svetem mestu Varanasi na severu Indije, v katerih je umrlo okoli dvajset ljudi, petdeset pa jih je končalo v bolnišnici, se razmere zaostrujejo. Uradno še ni znano, kdo stoji za napadi, vendar so vsi prsti zaenkrat uperjeni v islamske gverilce. Predsednik vlade Manmohan Singh je prebivalce hindujske vere pozval, naj se vzdržijo maščevanja. Njegovemu pozivu so se pridružili tudi lokalni verski voditelji.
Prepirajo se tudi Kitajci in Japonci. Sporno Vzhodnokitajsko morje naj bi po kitajskem predlogu postalo prizorišče skupnega naftnega črpališča. Japonska je predlog sosede gladko zavrnila.
Da pa v svetu vendarle ne bi bilo toliko, po domače povedano – sranja, je generalni sekretar Združenih narodov predstavil dolgo pričakovani paket reform delovanja sekretariata svetovne organizacije, ki vse prevečkrat deluje kot mednarodni debatni krožek. Njegovi predlogi so pri revnejših državah naleteli na neodobravanje, saj se slednje bojijo izgube privilegijev, bogate članice pa so navdušene. Anan ostaja odločen v svoji nameri, saj zatrjuje, da Združeni narodi ne potrebujejo kozmetičnih popravkov, temveč generalko. Med drugim naj bi svetovna organizacija preselila svoje osebje ter dejavnosti iz dragega New Yorka, s čimer bi privarčevali 35 milijonov dolarjev.
Zaključimo pa v državnem zboru, kjer še vedno poteka javna razprava o zakonu o medijih. Izčrpen povzetek do sedaj slišanega je pripravil naš sodelavec Lan:
//////////////////////////////////////////////
ODPOVED: Off sta pripravila Mitja in Erik.
Komentarji
komentiraj >>