Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 13. 3. ´06 ob 17.00 (3430 bralcev)
Ponedeljek, 13. 3. 2006
arni



* O Blasted Mind, tričlanski zasedbi iz Krškega, tukaj ne bi izgubljal preveč besed. Bolje rečeno: »Koliko šusov potrebuješ, da zares ubiješ Kurta Cobaina …?« Eden očitno ni dovolj. Če bi njihov pevec recimo prevzel podobo Elvisa in bi bend brenkal plesne rock and roll viže po kakšnih plesih upokojencev, bi vse skupaj še bilo smešno. Tako pa slabo imitiranje Nirvanine zapuščine v nedodelanih in tudi večinoma slabo odigranih komadih ni razlog niti za smeh niti za preveč nelagodja, prej za patetični občutek pomilovanja in željo po še enem piru. Še posebej, ko pevec – že po imidžu velik častilec Kurta Cobaina – s svojo kitaro izgubi stik z realnostjo glasbe, ki jo bend želi igrati, v lastnih »odblodnjah«, ki pa so daleč od iskrenosti in »ubrane neubranosti« mojstrov tovrstnega »šumenja«, pa čeprav Nirvane ali denimo Sonic Youth. Presežek ali bolj rečeno »normalo« bend dosega le v izletih linearnega »nažigavanja«, ki še najbolj pristno sledi tradiciji grungea in morda predstavlja tudi dobro osnovo za razvoj benda v kaj več kot le bledo senco samih sebe, kar po mojem mnenju vsaj v tem trenutku so. Vsekakor pa dokaj meglen uvod v koncert glavne zasedbe, ki je že deklarirano vse kaj drugega, kot pa blizu zvoka grungea.

Mother Superior namreč igrajo bazični hard rock v pravem pomenu besede. Resda na momente vsaj instrumentalno dosežejo precejšnjo stopnjo »trdote«, ki se je ne bi branili tudi častilci kakšne druge zvrsti in za katero v prvi vrsti poskrbi bobnar Jason Mackenroth. Tako so tudi na petkovem enournem koncertu na vrhuncu dosegli, da je njihov zvok močno razgibal sicer ne ravno številčno občinstvo, katerih povprečna starost je še enkrat dokazala, da je tudi hard rock že krepko zakoračil v srednja leta. No, če so s »trdimi« prijemi na trenutke dosegali precejšnjo stopnjo udarnosti, pa so Mother Superior, gledano v celoti, kljub več kot petnajstimi leti delovanja zelo šolski bend, brez pravega lastnega izraza, ki se vedno giba v formah »že slišanega«, pravzaprav že »mnogokrat slišanega«. Vpliv »klasikov«, kakršni so Thin Lizzy, MC5, Led Zeppelin itn., je namreč močno prevladujoč. K temu dodajmo še izrazito, s strani šminkerskih hard rock bendov navdahnjen vokal v stilu Kiss ali že kar sluzastih Van Halen.

Nič čudnega torej, da so večji del svojega obstoja sloveli predvsem kot spremljevalni in studijski bend – tako Henry Rollinsa (s katerim so nastopali pod imenom Rollins Band) kot tudi drugih »legend«, kakršna sta recimo temu radiu bolj tuja Alice Cooper ali Meat Loaf. Močni avtorji pač potrebujejo čim manj »zakomplicirane« bende in Mother Superior so gotovo takšen »nezakompliciran« bend. Tako smo v petek bili predvsem deležni učne ure hard rocka, s poudarkom na zvoku, ki je bil verjetno še najbolj popularen v osemdesetih in se je danes še najbolj ohranil v skandinavskih rockerskih krogih, najbolj popularen pa je dandanes verjetno v Španiji. Tam bo bend, mimogrede, odigral kar 15 od 40-ih koncertov letošnje evropske turneje. Prav na skandinavske zasedbe bend tudi v veliki meri spominja – če ne bi vedel, bi mislil, da so kakšni Švedi. Nič čudnega, da so se kot edini ne-skandinavski bend že pred leti s kar dvema komadoma uvrstili na kompilacijo Pushing Scandinavian Rock To The Man volume 2.

Kakorkoli že, čeprav je očitno, da ne pokam od navdušenja, je petkov koncert Mother Superior vseeno izzvenel kot pravi hard rock koncert, soliden žur, odigran praktično brez napak, uigrano kot le kaj in suvereno, kot se za to zvrst spodobi. Tako je bilo konec koncev vse skupaj celo vredno ogleda in poslušanja, saj vsaj dobrih tovrstnih bendov danes ni več niti toliko, da bi jih našli v vsakem zakotnem »selu«. In če se smatrate za resnega ljubitelja hard rocka in vas v petek v Ortu ni bilo…, vam pač ne verjamem! Slišati Mother Superior je namreč še vseeno mnogo bolje od konzumiranja neskončnih v reinkarnaciji »legendarnih« bendov, katerih člani so že krepko v šestdesetih in ponavadi tako tudi igrajo, in ki uspejo v naši deželici napolniti celo mnogo večje dvorane, zgolj zaradi imena in z njim povezane nostalgije. Mother Superior so vsaj resnični.
V Ortu klubu je (predrage) pire žulil Ronald Komar


Komentarji
komentiraj >>