Da si je knjiga za avtorico izbrala Melito Zajc, pravzaprav ne čudi. Dr. Zajčeva se večino svoje kariere ukvarja z mediji, ki jih na eni strani raziskuje, na drugi pa sodeluje pri njihovem ustvarjanju, razvoju in distribuciji. Na dunajski Akademiji uporabnih umetnosti je študirala vizualne medije in hkrati skrbela za sklop mednarodnih predavanj z naslovom Teorije vizualnega. Bila je urednica Mladine in kulturno-umetniških programov RTV Slovenija. Je doktorica antropologije in filozofije medijev. Melita Zajc je leta 2005 je vodila program izobraževanja o novih medijih na RTV Slovenija, še vedno pa predava podiplomskim študentom na Inštitutu za humanistične študije v Ljubljani in na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, kjer je od leta 2004 tudi nosilka predmeta teorija medijev in množični mediji. Je tudi predsednica strokovne komisije za medije in avdiovizualno kulturo slovenskega ministrstva za kulturo.

Pri svojem delu povezuje praktično delo in raziskovanje na področju klasičnih in novih medijev, bila je urednica na radiu, pri reviji in na televiziji, novinarka in kolumnistka, aktivna je kot filmska publicistka in članica uredništva revije Ekran.
Zasnovala in sodelovala je pri več raziskovalnih projektih, raziskovalne dosežke je predstavila na mnogih mednarodnih znanstvenih srečanjih. Je avtorica več knjig, njene znanstvene članke objavljajo ugledne mednarodne založbe, med njimi ameriška MIT [em aj ti] in nemška Merve, sodeluje pri odmevnih mednarodnih umetniških projektih. Je nacionalna selektorica za Slovenijo in članica mednarodne žirije pri projektu Nagrade Svetovnega vrha za najboljše elektronske vsebine ter soustanoviteljica in članica upravnega odbora Globalnega zavezništva za premoščanje digitalne ločnice, kot prostovoljka pa sodeluje tudi pri drugih projektih, namenjenih razvoju in širitvi ustvarjalnih rab novih tehnologij.

Ta impresivni spisek avtoričinega delovanja v teoretičnem in praktičnem smislu je tu na mestu kot baza iz katere izhaja nova knjiga Digitalne podobe, ki so jo na ISH izdali ob koncu preteklega leta. Ena ključnih premikov, ki jih ob raziskovanju podob napravi knjiga je, da se raziskovanje podobe izmakne dvem ključnim globelim v katere je bilo do danes mnogokrat ujeto raziskovanje podob. Na eni strani je bila za raziskovanje podob do prav pred kratkim zadolžena umetnostna zgodovina, ki je podobe kaj hitro speljala na področje lepega. Na drugi strani so se v drugi polovici 20. stoletja pojavili mnogi levičarski kritiki, ki so opozarjali na nevarnost lažnivih podob in govorili od družbi simulakrov. Vizualni študiji so bili v ZDA posledica komercializacije univerz. V hipu, ko je morala ameriška univerza začeti programe, ki so jih zahtevali sami študentje, je morala prenehati z vzgajanjem študentov v evropskem duhu, ki narekuje, da podobe obravnava samo umetnostna zgodovina ali pa alternativci.

Digitalne podobe so razdeljene na 7 sklopov, če odštejemo dokaj obsežno bibliografijo in indeks, ki – hvala bogu – tokrat, za razliko od podobnih znanstvenih del, vključuje tudi gesla iz popularne kulture in sveta, ki nas obdaja in ne le znanstvenih terminov. V prvem delu nam Zajčeva predstavi metode, predmet in namen knjige, ki je zasnovana obširno in z lahkoto prehaja prek različnih, do nedavna še nezdružljivih polj v katerih domujejo in mnogokrat tudi dominirajo podobe. Ključna za avtoričino analizo sta koncepta podobe kot indeksa in ikone, kot ju je zastavil Charles Sanders Pierce [pirs]. A Zajčeva njegove terminologije ne povzema brez kritične analize in se ne le mimogrede obregne tudi ob njegovo rasistično opredelitev ikonskega znaka.

IKONA IN INDEKS

Ob Cvitkovičevem filmu Kruh in mleko, ki je ena od zvezd pričujočega dela, Melita Zajc razloži indeksne in ikonske podobe. Ivan je nejasna, spremenljiva, enigmatična in izmuzljiva podoba, ki hlepi po jasnosti in trdnosti, Sonja pa je trdna oseba, ki pa sprejema podobe v vsej njihovi raznolikosti in mnogopomenskosti. Ivan je vernik indeksnega pomena podob, Sonja Ikonskega. Ivan slepo veruje v podobe kot indekse, oziroma znake, indice. Dim je znak za ogenj. Indeks je naravni znak in je za razliko od ikone povsem nearbitraren. Indeks je tisti znak po katerem presojamo. Tu Zajčeva odkrije Pierca rasista.

Pierce je namreč kot zgled, kako indeksna podoba zavesti narekuje kako naj jo razume navedel naslednjo zgodbo. Nekoč je na potovanju z ladjo pogrešil uro in površnik, zato se mu je zdelo samoumevno, da je na palubo poklical vse črne služabnike in jih razvrstil pred seboj. Dolgo ni vedel kdo od njih je storil dejanje, potem pa se je odločil in nekoga izbral po naključju. In ko se je tako odločil, je isti hip ugotovil kdo je krivec za krajo. Glavni problem je seveda to, da je Pierce črno barvo služabnika bral kot indeks za tatu. Njegov rasizem nam kaže nevarnosti indeksnega branja podob.

Kot indeks smo do pred kratkim razumeli tudi fotografijo. Mislili smo, da je fotrografija realni zapis, ki ga žarek svetlobe preslika na podlago. Fotograf se nam ni zdel pomemben, zapostavili smo njegovo dejanje izbire, kadriranje in še mnogokaj. Kljub temu, da se je v zgodovini že mnogokrat razkrila konstruiranost podobe v fotografiji, pa je dokončno vedenje o konstruiranosti prinesla digitalna fotografija. Tudi film ni naravna, indeksna podoba. Predvsem hollywoodsky realizem je dolgo veljal za takšno vrsto podobe. A Eisensteinova [ajzenštajnova] razmišljanja o ikonski teoriji podobe so omogočila, da danes tudi realizem razumemo kot učinek in ne alternativo umetnosti.

TEHNOLOGIJE

Melita Zajc v svoji knjigi za raziskovanje podobe zajema iz širšega kotla kot raziskovalci podob doslej. Po kratkem uvodu se knjiga loti sodobnih tehnologij. Odnos do tehnologij je v akademskih krogih mnogokrat negativen. Zajčeva je tako nekoč zatrdila, da so v Avstriji učitelji še vedno prepričani, da internetu kot viru znanja in informacij ne smemo zaupati, čeprav je le-ta daje možnost nabrati si različnih znanj, informacij. A nevarna ni množica informacij, nevarna je "ena informacija", ki je "tista prava".

Zajčeva opozarja na nove tehnologije, ki so posamezniku cenovno približale možnosti za izdelovanje, preoblikovanje in distribucijo podob. Te tehnologije, pa naj je šlo za digitalne kamere ali fotoaparate, ali programe njihovega urejanja, spreminjanja in distribucije, pri čemer je treba še posebej opozoriti na internetni medij, so našo družbo tako rekoč preplavile s podobami. Digitalne podobe rušijo mit o svetosti in nedotakljivosti podobe, kar avtorica zahteva tudi v njihovi analizi.

Ljudje smo zaradi cenenih tehnologij, s katerimi lahko sami ustvarjamo članke, delimo mnenja s pomočjo interneta, ustvarjamo nizkoproračunske videe ali filme prepoznali tudi manipulacije, ki jih servirajo mediji. Analiza koliko občinstvo zaupa množičnim medijem, v kateri se je radio, ki ga poslušate vendarle uvrstil na zavidljivo tretje mesto, takoj za obema vodilnima televizijskima hišama, je pokazala da polovica vprašanih meni, da novinarji objavljamo nepreverjene podatke.

Hkrati nove tehnologije omogočajo, da se razvijajo drugačni koncepti uporabe podob, kakor jih ponujajo velike kapitalistične korporacije. Razvijajo se televizije, ki prek internetnih strani komunicirajo z gledalci. Takšen je projekt javne kanadske televizije CBC: Zed ki na spletni strani sprejema raznorazne prispevke od umetniških del, fotografij, do dokumentarcev in najboljše izbrane objavi v posebnem programu.

Gledalci niso več primorani slediti tistemu, kar jim servirajo mediji, ampak lahko z raznolikimi pripomočki iz programa izbirajo tisto, kar jih zanima. Hkrati lahko novice ustvarjajo sami in jih objavljajo na blogih in vlogih. Nastanek državljana kot novinarja, ki se od poklicnega novinarja razlikuje po tem, da ga ne zavezuje obširen spisek pravil, dogovorov in ujetosti v poklicne manipulacije velikih hiš. Hkrati si lahko privošči podajanje osebnega mnenja, poleg tega pa lahko informacijo odda v svet v istem trenutku kot jo ustvari.

Začetki blogov segajo v prvo polovico devetdesetih let, ko so se kot individualizirane različice spletnih forumov pojavili prvi blogi, ki jih je določala lastnikova osebnost. Mnogokrat so blogi nekakšni javni dnevniki lastnika, posebej pa se njihov pomen razširi v kontekstu vojne v Iraku, ko so mnogi blogi prinašali informacije o vojni. Uporabljati so jih pričeli politiki, pa tudi strokovnjaki, Iračani pa tudi vojaki, ki v Iraku objavljajo svoje – vojaške bloge.

AVTORJI

Poglavje v Digitalnih podobah, ki je posvečeno avtorjem se v veliki meri dotika polja sodobne umetnosti. S prikazom ustvarjanja Tomaža Tomažina, Shirin Neshat [nešhat], Eije-Liise Ahtile [eja lisa ahtila], Jana Cvitkovića in mnogih drugih Zajčeva kaže na raznolike možnosti ukvarjanja s podobo v sodobnosti in razkriva razmerje med umetnostjo in tehnologijo.

V novem veku je veljalo mnenje, da umetnost brez znanosti ne obstaja. To se je spremenilo, ko se je tehnologija integrirala z ekonomijo, umetnost pa se je umaknila v lastni slonokoščeni stolp. Raba tehnologij v umetnosti je od tega časa pomenila barbarizem, kar je mnenje, ki se še do danes ohranja tudi v slovenski umetnosti. Kljub temu pa so avtorji vedno znova sprejemali nova orodja in tehnike, da bi revitalizirali umetnost.

V minulih dveh stoletjih naj bi bile za ta proces značilne predvsem tri poteze. Tehnološke inovacije naj bi bile predvsem povezane z neakademskimi gibanji, ki so bila mnogokrat bolj kot z institucijo umetnosti povezana z družbenimi in političnimi gibanji. Zajčeva kot primer navaja razvoj video umetnosti v Sloveniji, ki se je v veliki meri povezovala s subkulturo in opozicijo. Gotovo bi lahko navedli tudi gibanje zgodovinskih avantgard, o katerem skoraj ne moremo razmišljati izven političnega konteksta. Drugič od tehnoloških inovacij opazovalci umetnosti, bolj kakor od ostalih novosti pričakujemo, da bodo opravičile svoj obstoj, kar vodi v razmisleke o takšni vrsti umetnosti s čimer se vzpostavlja opozicija z netehnološko umetnostjo, ki obvelja kot antiintelektualna. Tretjič, pravi Zajčeva, pa je zaradi samorefleksivnosti in vpetosti v družbena gibanja, takšna umetnost hitro obsojena na propad. Komaj uspejo izginejo, ali pa se iz polja umetnosti preselijo v polje družbenih praks.

Posebej zanimivo podpoglavje v zgodbi o avtorjih je zgodba o mangovskem liku Annlee. Annlee je oblikovala japonska agencija k-works, ki izdeluje mangovske like in jih nato prodaja za uporabo v stripih ali risanih filmih. Leta 1999 sta pravice za uporabo Annlee kupila umetnika Phillippe Parreno in Pierre Huyghe [IŽ], ki sta risani lik tudi imenovala. Trinajst umetnikov sta povabila, da lik Annlee uporabijo v svojih umetniških delih in s tem sodelujejo v skupinskem projektu No Ghost Just a Shell, un film d'imaginaire [un film dimažiner], ki je trajal od leta 1999 do leta 2002. Prazno lupino lika so umetniki lahko izrabili, da so ji vlili svojo zgodbo in duha, ki je prišel z njo.

Po nekaterih umetniških delih v katerih je nastopila je podoba Annlee umrla v veličastnem ognjemetu nad Miamijem 4. decembra 2002. Umetnika sta tega leta ustanovila tudi neodvisno Združenje Annlee in vse pravice nad likom prenesla na Annlee samo. Z izjemo nastalih del je njena upodobitev v kateremkoli mediju od tega trenutka naprej prepovedana. Annlee od tega trenutka dalje ni več dostopna za ključno metodo sodobne umetnosti – apropriacijo.

ARHIVI

Zadnje poglavje Digitalnih podob je namenjeno arhivom. Mnogi podatki, podobe in videi, besedila, filmi in fotografije, do javnosti ne more priti po legalni poti, saj se kot ovira postavljajo velika podjetja, ki služijo na računa avtorskih pravic. Decembra 2004 je tako množici učiteljev in zgodovinarjev nenadoma postala nedostopna serija Eyes on the price, ključni dokument o boju za državljanske pravice. Serija je seveda v trenutku, ko ni bila več dostopna na legalen način pričela domovati kot digitalni file na internetu.

Dogodivščine s tem delo, pravi Melita Zajc, opozarjajo na dva pomembna vidika avdiovizualne kulture kot del kulturne dediščine. Prvič so te vsebine tako v analogni kakor v digitalni obliki zaradi svojih nosilcev precej bolj minljive kakor pa naprimer besede zapisane na papirju, drugič pa se kljub temu in kljub neprilagodljivosti pravne regulacije razvijajo rešitve za trajnejše hranjenje in distribucijo avdiovizualnih vsebin.

Kot primer odvisnosti od kratke dobe trajnosti nosilcev, je v knjigi opisan zanimiv primer projekta britanske javne televizije BBC. Leta 1986 so se lotili izdaje elektronske knjige v kateri bi opisali sočasno stanje Velike Britanije. Nastala je velikanska baza podatkov, ki je za pogon uporabljala model osebnega računalnika Mikro, ki ga je za lastne potrebe razvil BBC. Tehnologije so od tedaj tako napredovale, da diska danes ni več mogoče prebrati, hkrati pa so bili podatki ogroženi zaradi netrajnega nosilca.

Kot možna rešitev se ponuja Linux, katerega izvirno različico je leta 1991 razvil študent helsinške univerze Linus Torvalds. Linux ponuja mnoge ugodnosti med katerimi je seveda na prvem mestu njegova brezplačnost. Za arhiviranje pa je pomembno tudi, da Linux deluje na računalnikih večine proizvajalcev in pomaga k standardizaciji programske opreme, ki je pomembna za ohranjanje arhivskega avdiovizualnega materiala.

Digitalne podobe se z lahkoto gibljejo med zapletenimi teorijami in podobami, ki nas obkrožajo. Učijo nas, da pogled na podobe nikoli ni enostranski in preprost, ampak mnogoznačen v vseh poljih v katerih se pojavljajo. V času digitalnih podob se spreminjajo razmerja med pravicami avtorjev in javnosti, ki si želi dostopa do podob, razmerjem med zasebnim in javnim, dostopnostjo in zakrivanjem, enoznačnostjo in večpovednostjo, gotovostjo in nejasnostjo, trajnostjo in minljivostjo in še mnogimi elementi podob. Digitalne podobe pa nam predvsem, prek mnogih zgodb, pripovedujejo, da so podobe že davno postale del našega vsakdana in naj namesto, da razmišljamo o njihovih lažeh in resnicah, njihovi koristnosti ali pogubnosti, najdemo tiste možnosti, ki nam ustrezajo in z njimi ravnamo brez strahu in po svoji vesti.

Nove pisarije sem zložila Petja